Dan poln dogajanja za menoj... šla preko sebe, uničila del sanj, ampak nič zato, če mi je namenjeno, uresničim to v prihodnosti. Spoznala pa sem, da zbiram okrog sebe prave ljudi ( danes me rešuje zdravnik), srečna sem, ker jih/vas imam. V službi danes zelo neproduktivna, še tisti čas ko sem bila tam, sem veselo debatirala z enim glasbenikom, presenetil me je. Ob 13 je imela mala tekmo šolskega rokometa. Zanimivo je, da ko se vse druge vdajo, ona škorpijonsko prevlada na igrišču, rezultat je znižala, po zaostanku 10 golov so zgubile za en samcat gol, vmes vodile že za enega. Potegnila je še ostale za seboj in igra je postala druga. Opazovala sem trenerja, bi rabil lekcijo, kaj pomeni vzpodbuda...Domov sem se sprehajala v dežju, sprejela sem to brez slabe volje... Aja, pogledam v dvorani uro 13.13, pridem domov 14.14. Sedajle opazujem nebo, sivina, oblačnost, tik pred menoj pa modrina, kot pot, signalček, da sem se odločila pravilno... kakorkoli že, katero koli pot bi se odločila, bi bila moja pot in čeprav bi mi bila druga ljubša, sem se odločila za to, ki drugim prinaša manj težav... skuhala včeraj kosilo še za prijatelje, pa sem pozabila, da ne jedo vsi tako pekoče kot mi, ups... čakam reakcijo... sedajle pospravljanje, nato gre pa mala še na eno tekmo, mami pa se bo, upam razvajala Cosma, Amis, upam, da je melanhonija odšla... Marsa, uživaj v pogledu na skoraj končano kopalnic, Astra, ne pretiravaj, lepo počivaj, privošči si brezdelje... Sončna, hvala ti in vsi drugi, mejte se ne nisem makaron