alice

Hvala vam lunatiki....ampak zdej sem šele res zmedena. Sama se zadržujem in ga res ne kličem, pa tudi razmišljam ne več tolk kot sem. Včeraj in danes pa se je začel on oglašati. Ne vem zakaj? A ima mogoče slabo vest, ker gre.....moja "zveza je bila vse prek kot kaj takega, da bi šla s kom na dopust, pa čeravno v večji družbi? Ali pa me ima mogoče za rezervo...saj veste mogoče pa bo videl, da ona pa ni to, kar si želi? Sama sem mu povedala, da mu zaupam in da ga bom čakala!!! Res se trudim, da ne razmišljam o tem, kaj bo ko se vrne.....preveč sem se že živcirala in prežrla samo sebe. Dejstvo je da gre .... Upala pa tudi ne bom preveč, ker bi znalo potem vse še bolj boleti.....

Kaj se lahko zgodi v sedmih dneh? Pravi, da ni zaljubljen vanjo. Mogoče se pa to zgodi in je upanja zame konec. Mogoče pa bo spoznal, da me pogreša in da mu je žal, da ni šel z mano na dopust. Pravi vsaj, da bi šel raje z mano kot pa z družbo, ki je ne pozna oz. jo pozna slab mesec. Vae se lahko zgodi.....ali pa nič.....itak pa nič več ni odvisno od mene, samo od njega....več kot to kar sem naredila ne morem več....sprejeti bom morala karkoli bo. Čas....čas....da bi le bolj hitro tekel.....

Volk.K.L. Verjemi mi, da tudi o tem razmišljam (kaj pa če...) in poskušam najti odgovor na to, zakaj sem sploh končala z njim. Ne najdem ga, mogoče ga bom globoko v svojem srcu sčasoma le odkrila in spremenila svoj pogled na to bolečino. Upam. Da vas še malce seznanim. Mislim, da je zmeden od vsega skupaj in v njem vre polno čustev, ki zaenkrat še ne najdejo svojega pravega mesta. Pravi, da me ima še vedno rad, da me še ni prebolel, da še vedno močno čuti do mene....da pa sem ga razočarala...vem, vem. Najbolj grozno pa je, da gre za teden dni na smučanje z družbo v kateri bo tudi ona, njegova nova prijateljica (pravi da sta zelo dobra prijatelja in da vanjo nikakor ni zaljubljen, ker ne more biti). Hotel mi je sam povedati, da gre in pri tem mi je postavil vprašanje, kaj bo z mano, a ga bom še pripravljena vzeti nazaj ko se vrne?? Po njegovem mnenju bo ta dopust le izkušnja več, da sploh vidi kaj si želi? Povedala sem mu, da bom smučanje jemala le kot pomoč njemu in meni, da zaklučiva to "morijo". Zaupam mu in vem da je pošten. Res pa je, da zna bit sedem dni zelo dolgih in kdo ve kaj se lahko vse zgodi. Ve, da ga bom čakala in da še vedno upam. Sprejeti bom morala njegovo odločitev, samo da bo on srečen. Če nama ni usojeno, nama pač ni. Prej kot se bom s tem sprijaznila bolje mi bo. Ne bom razlagala kako se počutim. GRRROOZZZNNOOO....teden dni bo nekje tam z njo........ Odštevam dneve....še 10 dni, predno se vrne in mi pove, kako se je odločil. Kaj pa vem, mogoče sem slepa in si zatiskam oči pred resnico?Vsekakor mu bom dala še nakaj časa. Vreden je tega.

Ponovno se oglašam, da vas malce seznanim. Zdržala sem natanko štiri dni. Konec tedna sva se videla. Po dolgem času sva se normalno pogovarjala, brez očitkov in nenehnega zbadanja. Skratka: včeraj mi je rekel, da bo resnično mogel potegniti črto in se odločiti. Do takrat pa mu bom dala čas.....naj ga odločitev osreči. Dobro se počutim, mogoče zato, ker sem nekje med vrsticami prebrala, da me glih še ni pozabil in da bi se bil pripravljen vrniti. Če se pa to zgodi.......strah me je, ker vem, da bo treba veliko vložiti, če bova hotla, da uspe. Veliko spremeniti. x!x Vem, da se je vredno potruditi in ga najprej počakati potem pa začeti graditi znova.

Dobri ste mi vi LUNATIKI. Priznam, da se ob vaših komentarjih tudi nasmejim in jih resno vzamem v premislek. Da še malce pojasnim: v odločitev, da zamenjam partnerja se nisem odločila v navalu neke hitre zaljubljenosti, ampak sem se poskušala vse naredit da sem se tega drugega ogibala. Sej se je on tudi trudil, pa nama ni uspelo. Skratka, po približno osmih mesecih poznanstva s tem fantom sem se odločila, da prekinem dolgoletno vezo. In ta boleča "kao nova zveza" mi je porušila vsakršno predstavo, da bi mogoče pa še našla fanta, ki bi bil primeren zame. Ta drugi je bil človek, ki mi je jemal energijo in me spravljal vse prej kot v veselje. Priznam pa tudi, da se glih posebno nisem trudila, ker sem nonstop primerjala ta odnos z odnosom, ki sem ga bila vajena. Res ne vem, kako je biti sam in kaj početi sam s sabo. Kakor hitro se umirim, že razmišljam.....Groza. Kako je človek lahko šibek!!!

Vem, da bi se morala strinjat s tabo ZNOVA. Vendar je tako težko zdržati. Trudim se to pa. Trudim, da ne razmišljam o njemu in da ne "buljim v telefon" . Na momente pa je zelo težko in kriza naredi svojo paniko, ta pa svojo reakcijo. Bojim se, da se z vsako minuto, ki jo preživi z njo oddaljuje od mene. Po drugi strani pa mislim, če sva si usojena, bova že prišla skupaj, če ne pa....ah, kje so dobri fantje?? Sklenila sem, da se bom ravnala po večini vaših nasvetov in ga pustila pri miru. Danes teče tretji dan odkar ga ne gnjavim več in nekako se kar dobro držim. Upam, da bom vzdržala.

Prav imaš ZNOVA. V tem zadnjem mesecu nisem počeka drugega kot to, da sem se mu dobesedno metala pod noge, in sicer brez kakšnega koli učinka. Ni mi žal. Vsaj poskusila sem. Odločila sem se, da ga ne kontaktiram več, ker si s tem sam škodujem in samo premlevam, kaj bi lahko njegove besede pomenile. Zdi se mi pa tudi, da ga s tem samo še odbivam in mu dajem moč za nesramno obnašanje do mene. Zna bit, da mu je res lepše z njo kot z mano. Nenazadnje je prav, da je srečen in mogoče je res, da za vso mojo bolečino stoji le moj ego, ker se pač film ni odvrtel tako kot bi si želela. Po drugi stani pa razmišljam, da mi bo samota prav prišla, da končno malce razščistim te svoje občutke, strahove pred samoto in osamljenostjo. Grozno je, ko človek naenkrat ostane sam in ima časa na pretek. Nič več ni tako kot je bilo v zadnjih osmih letih. LP A

Tjazy: Njegov odgovor na moj predlog, da se vrnem k njemu, je bil sprva, da bi se res tudi on rad vrnil k meni. Čez nekaj dni pa si je premislil in od takrat je tako kot je. Noče bit več niti moj prijatelj. Ne odgovarja več na moje smsje in tudi če ga pokličem, mu ni do pogovora. Poskušam se kontrolirati in ga ne kontaktirati. Pa mi ne uspeva najbolje. Najbrž je res, da sem moram sprijzniti z njegovo odločitvijo, čeprav je težko, zelo težko. Jess, verjemi mi, da sem izkoristila vse možnosti, ki jih človek lahko še ima po takih preizkušnjah. In res, je moje misli so obsedene z njim, podnevi in ponoči. Tako močno, da mi že škoduje in da si ne morem pomagati oz. se ne prepoznam več. Hvala vam za komentarje.

Pozdravljeni. Že nekaj časa prebiram ta forum, vendar se nisem oglašala...raje samo berem. V teh dneh pa bi mi prav prišla vsaka spodbudna beseda. ...zato dragi " lunatiki"... pomagajte!!! Za mano je dolga osem letna zveza. Spomini nanjo so lepi. Nikoli ni bilo kriz in preizkušenj, ki bi skrhale trdnost, ki sva jo imela (jaz bik on kozorog). Potem pa se je pred letom pojavil nekdo tretji, ki je bil popolnoma drugačen, oven. Impulziven, optimističen, brez jasnih ciljev kaj želi v življenju. Pravo nasprotje tistega kar sem imela. Privlačil me je in njegova drugačnost je poživila rutinski vsakdan. Zaljubila sem se, noro, danes vidim, da skorda bolezensko. Končala zvezo z prejšnjim fantom in prijateljevala z novim. Kmalu sem ugotovila, da je drugačnosti preveč (po dveh mesecih). Moj kozorogec pa je kar vztrajal in upal. Pa tudi sama nisem prekinila stikov z njim, hodila sva v hribe, shopping, kino. Nisem pa ga spustila do sebe. Potem, ko je zaljubljenost minila oz. bolje rečeno sem spoznala kaj sem imela in da prvega fanta pogrešam, sem se dokončno odločila in kozorogu povedala, da se hočem vrniti k njemu. Vem, da je trpel tako ali pa še huje kot danes trpim jaz. V zadnjem mesecu si je namreč našel prijateljico. Danes je z njo oz. se druži z njo. Mene pa to boli, krivim se ta vse kar sem naredila in prav ta občutek krivde me najbolj straši. Nekako si ne morem odpustiti, da sem ga prizadela in vsako misel zaključim z besedami: "Prav ti je, saj si sama tako želela". Moj moto je bil vedno, da se vse zgodi z nekim namenom. Tudi to se je najbrž. Zakaj se je najbrž ne bom nikoli zvedela? Vem, samo, da ga pogrešam in da ne vidim več kaj mi je početi s svojo prihodnostjo in bolečino. Kako naj ga prebolim in kako naj ukažem času, da pohiti in poceli rano? Pozdrav, A "Življenje je kratko, pridobivanje izkušenj dolgotrajno, ugodna priložnost redka, izkušnja varljiva, odločitev težka." Hipokrat