skwo

žalostno toda resnično.vedno se najde nekdo,ki zna tako pametovati.veš,tudi mene zdaj sprašujejo zakaj nisem povedala.naletela sem tudi na take komentarje,da pričakujejo ,da ima otrok moč to storiti ali celo da je sam kriv,da je izzival.vse sorte ljudi imaš.ti le ti veš kaj in kako se je zgodilo.samo ti veš zakaj nisi zmogel se ubraniti,zakaj so ti lahko vlomili v trdnjavo.le ti to veš.veš taki ljudje bi v tvoji koži,z tvojo osebnostjo v tistem trenutku isto pokasirali.sodijo pa ne vedo kaj.včasih me je to zjezilo.zdaj me ne več.zakaj?zato,ker sem začutila sebe in vem le jaz kaj,kako je bilo in se zavedam ,da oni to ne morejo vedeti.saj so tako nizki,da se še tega ne zavedajo,da ne morejo vedeti kar se pa tiče tega stavka"pa sej si pravi dec al nisi "...pa je zanimivo kako ljudje razmišljajo.če si moški imaš pa moč :xx!: blabla.ti si v prvi vrsti bitje,človek in pripisovanje lasnosti glede na spol se mi zdi povsem neumestno. aleia,čudovito si napisala bistvo.vsak naj se sam sebe vpraša kaj bi lahko on pozabil potem pa naj meče take trapaste nasvete

marsa me veseli,da ti lonček služi jaz lahko rečem hvala vsem vam,ki tukaj ste.

aleia,hvala ti iz srca,ker si mi s tem pisanje odprla oči in dala potrditve,ki sem jih začutila.hvala ti,neizmerno sem ti hvaležna o očetu je tako,da že nekaj časa ne čutim nič do njega le da sem jaz mislila,da to pomeni spet neka blokada čustev.dojela sem razliko.če bi se sedaj me dotaknil,bi ga poslala v p.m.. glede moškega-spoznala sem takega moškega,vendar nisem razumela kako sem sprejela njegov kompliment in ga tudi čutila kot da je res,bila sem zmedena.zdaj vem kaj je to. da ni zapečateno -vem ampak spremenjen je način gledanja na to in v sebi začutiš,da tudi če pride karkoli se da rešit.recimo zidovi so manjši in kobacanje čez nje je lažje,ker imaš prakso in spoznanje,da je več načinov.da se ne obrneš pred njih in poletiš raje v brezno samopomilovanja,ki pa bi reklada to glih ni,ker kot žrtev se res počutiš tako nemočno,no. hvala ker si IZRAZ tudi tebi hvala ker si ker te pisane besede so tako prekleto resnične.pridružim se ti.jaz edino jaz imam ključ do svobode.

Kot mala deklica sem legla v posteljo v pričakovanju videnja dobrih vil kot sem že pisala o tem v izpovedi male deklice.te dni,ko se mi odpirajo spoznanja,čutim da zapišem na forum še en dodatek.priznanje sami sebi.le sebi.ampak želim ga podeliti v veri,da komu pomaga.sicer ne vem na kak način. Kot mala deklica…zanimivo ,ko želim pisati pa se mi ustavlja.težko je začeti,kar ni besed…kot mala deklica sem legla v posteljo in v pričakovanju vil,sem vedela,da pride oče,ki me boža na prav poseben način.težko ločim ali govorim o telesu ali duši.je pa res,da bi je to njegovo božanje ugajalo.čutila sem ugodje in želela sem si še.bistvo je to,da sem si jaz želela,da se me oče dotika na tak način,ker mi je ugajalo.in to je tisto težko spoznanje,priznanje,ki pa me je osvobodilo. težko razumem zakaj sem se odklopila,kako sem zmogla čutiti ugodje,če sem se odklopila.takrat nisem vedela,da je to zloraba.vedela sem samo tisto kar je čutilo moje telo.in moje telo je uživalo v nežnosti,ki so mi podajale očetove dlani.je to ključ od vrat v svobodo?ne vem.ampak pri meni je bil,ker ko sem si to priznala,sem spoznala,da sem si do sedaj zatirala čustva.kar je dobro in slabo sem zanikala.spoznala sem,da je meni tudi dano,da se jezim,sovražim,ljubim,razumem,sem spoštljiva,zamerljiva…skratka sem lahko otrok,ki ni še naučen kako čutiti.to je pri meni odprlo,odklenilo ječo. vedela sem,da ata in mama pač nekaj počneta v postelji in da iz tega pride otrok.tako sem povezala,da bom tudi jaz noseča.čutila sem kako mi raste trebuh.seveda so bili histerični napadi joka in držanja za trebuh in vpitja,da mi ga bo razneslo.vendar iz tega ni nihče razbral.da se ta deklica boji,da je noseča.bila je čustveno motena,ker je bil oče alkoholik.dali so ji antidepresive , etiketo in poslali domov. Zadeva zaključena.prav tako v deklici.z izklopljenimi čustvi se je učila preživeti.spremljala je druge,poslušala kako so živeli sicer pa živela zmedeno življenje.v duši se je čutila nenormalno.bila je čudna.pogovarjala se je s predmeti,z živalmi.pri ljudeh pa je več ali manj obmolknila.najstništvo je minilo in osebnosti v dekliču so se množile.vedno si je želela umreti a zdaj razumem,da je hotela le ubežati tej množini v njej,zbežati od pretvarjanja,igranja,manipuliranja,občutkov krivde,tudi pred stvarmi,ki so bile v njej za katere še imena ni imela.tako zbeži k moškemu in si ustvari iluzijo o dobrem,razumevajočem možu,lepih otrocih in vse ima srečni konec.uvidi zelo kmalu,da jo ta moški ravno ne razume,da otroci so vse kaj več kot le veselje(tu mislim,da se ni zavedala odgovornosti do njih,ker sem se kasneje podala v tablete,omamo)zmeda narašča in lekcij je več in več.pride do velikega poka in resnica po 20-ih letih butne ven.ja zlorabljena sem bila.spet trenutki zmede,pretvarjanja,dojemanja kaj je res in kaj ne.vsekakor so me poti pripeljale daleč in sicer do spoznanja,da je le resnica tista ,ki osvobaja.imela sem težave z sprejemanjem jeze.nisem mogla sovražiti,se jeziti.novi učitelji na moji poti in spoznanje,da jezna za nazaj nisem več samo če bi poskušal nekdo v tem trenutku me zlorabiti na kakršenkoli način bi mu mirno ali pa blazno grozeče rekla FUCF OFF!spoznanje,da si sam podaljšuješ zlorabo,da si si lahko sam rešitelj iz tega prekletega brezna.recept pa čist enostaven.kar ti notranji glas pravi,da ti diši po zlorabi,kar ti ni všeč,bodi samo oni mali trmast otrok,ki se vrže v trgovini na tla«JAZ HOĆEM,TO NOČEM!!«te dni mi hodijo pred oči taki otroci.ko ga kaj zaboli,useka nazaj,ugrizne,karkoli.povedati ne zna.pokazati pa.jaz kot odrasla ženska sem pa obdarjena z jezikom,besednim zakladom in zakaj bi ne to uporabila?!usekaj.kdor pride na mojih pol metra-grizem.in nimam slabe vesti.dojela sem da so ljudje dobri in slabi.tudi jaz sem človek.božanstvo bom na oni strani.zdaj sem med zemljani in lahko sem huda,jezna,nesramna,jezikava.začneš spoznavati svoje vrednote in opaziš,da si čist normalna oseba,ki je prehodila težko pot in je včasih utrujena sam tudi to je zemeljsko.nehala sem stremeti popolnosti,ker tudi to je del kontrole,da te ne zlorabijo.imeti vse vajeti v svojih rokah in rodi se manipulacija. Lani sem imela čast skusiti kako zgleda če te posilijo.nikomur nisem povedala.govorila sem si bodi tiho,ne govori,nihče ti itak ne bo verjel,silili te bodo da ga prijavi,nakopala si boš spet pekel…in kako prekleto sem spet padala nazaj v malo deklico.zakaj me zlorabljajo ljudje ki jih poznam in jim zaupam.v sebi sem bila težke boje.sploh pa ker sem tu izjavila,da samomora ne bi delala več.spet je bil v meni.edina rešitev.a potem ne bi skusila te slasti,ko jo skušam zdaj.do posiljevalca sem bila kot do očeta.če sva se srečala,sem ga pozdravila,spregovorila par besed,mirna,mrtva.nedolgo nazaj,ko sem nekomu zaupala to ,je v meni naredil pok.pri naslednjem srečanju sem mu s čisto zlobo,sovraštvom,jezo,zaničevanjem pokazala moj lepi sredinec in siknila fuckoff.ljudje okoli mene me ne sprejemajo tako ampak spoznanje,da sem do sedaj preživela sama in da bom lahko tudi naprej,ker okoli mene so ljudje,ki me sprejemajo tako kot sem in me ne prepričujejo,da narobe čutim. ODMAKNJENA IN SPOKOJNA KOT PUŠČICA LETIM MIMO ORLA V SVOBODO.ta misel je osvobajajoča in ta puščica sem jaz. Je bilo to čez noč?ne.veliko neprespanih noči,nočnih mor,groze,sovraštva do sebe,veliko neizjokanih solz,veliko telesnih ran,ki si jih prizadeneš sam,da ublažiš duševno bolečino,veliko skrajnih momentov na robu brezna v smrt.ampak da se zdržati,da se in sploh če koga spoznaš,ki i ponudi ramo,ki te posluša,bodri,ki te samo razume,sprejema.veliko je takih ljudi,ki pa jih nisem opazila.zaslepljena sem bila z upiranjem same sebi. Ja Bern je pa zanimivo,da se mi je te dni odvijala ta prispodoba,ki jo bom omenila,ker si ti zapisal te besede-o izbiri.no hodiš po pločniku,prinori norec z avtom,te zbije in pohabi za celo življenje.sicer živiš vendar se moraš prilagajati.ampak saj se vsak na svoj način prilagaja,a ne?torej v tem ni nič slabega.lahko bentiš nad tem norcem in se umakneš pred izzivi.lahko pa bentiš in sovražiš tega norca,ki te je pahnil v tako življenje,ga sovražiš dokler ne spoznaš,da nima smisla saj te ne povozi znova in znova.le opomin je.ne pomeni,da ga moraš vzljubiti,da boš ti lažje okreval.samo sebe in svoje omejitve lahko sprejmeš in lažje ti bo,ker to ti bo dalo moči,da delaš korak za korakom. Hvala vam vsem,ki ste

ALEIA,šele danes sem zasledila tole pisanje.hvala ti za vse.ker nimam časa naj zapišem le moje kratko malo veliko spoznanje in sicer,da se zloraba nadaljuje vse dokler si sam dovoliš.jaz sem to spoznala,ko me je pred kratkim Verona vprašala"zakaj se tako sovražiš?"to vprašanje me je na tej stopnji okrevanja tako pribilo,da mi ni dalo prestopit.kar nekaj dogodkov je bilo ki je vplivalo na to in spoznanje se je rodilo.v bolečini kot doslej še vsako.PRETVARJANJE,MANIPULIRANJE.to je bilo moje orožje preživetja ampak zavila sem se v te pasti tako močno,da sem na nek način izgubila osebnost.zdaj vem.ko sem spoznala moškega,ki ga ljubim iz vsega srca pa je vse to pospešilo do tega konca.NOČEM SE PRETVARJATI,NOČEM BITI VEČ ŽRTEV.LE JAZ SEM TISTA KI LAHKO REČE NE!!!KONEC JE,JAZ LE JAZ.kar je moje je pač moje.RESNICA OSVOBAJA.POČUTIM SE KOT OREL HVALEŽNA SEM VSEM,KI STE NA MOJI POTI.HVALA VAM.HVALEŽNA SEM VESOLJU,DA MI JE NA POT PRIPELJAL LJUBEZEN IN OSEBO,KI TO CENI.HVALA KER STE,VSAKEMU POSEBEJ V SRCE

lepo pozdravljena in HURA naša mala vidiš ali čutiš kaj si s tem pisanjem naredila?dala si nekomu podporo,moč,upanje.sama si še vedno v podnu,vsaj občutek imaš tak,samo lahko daš nekaj kar sama sebi še ne moreš dati.tako je tudi z mano in čisto tako kot sem ti dejala,da si močna in pogumna,vztrajna,neomajna,čisto tako sem ti hotela povedati to kar si napisala ti naprej.si začutila to moč v sebi?skušaj jo.probaj.sposona si bila napisati:mdemsarm splača se boriti pa čeprav zgleda vse okrog tebe brez smisla. PONOVI TO V SEBI SE IN SE,DOKLER NE ZAČUTIŠ KAJ SI REKLA.TUDI MENI JE VERONA REKLA NEKOČ:POSLUSAJ SE KAJ GOVORIŠ DRUGI,.V PRVI VRSTI GOVORIŠ SEBI. to je le recept ki ti pomaga,da zacutis moč v sebi.tudi jaz se ne zavedam svoje moči.kmalu me spravi kaka stvar iz tira samo razlika med prejsnjim stanji in zdaj je ta,da ne posegam po samomoru,ker vem da kjer je problem je resitev,da ne dovolim si stanja depresije,ker verjamem ,da je to oblika vedenja in le zatocisce za jamranje in obupovanje in pot v pekel.veliko je stvari ki so nedorecene v meni in se vedno imam obcutek,da kot custveno bitje ne bom zmogla nikoli funkcionirati.ampak ne jemljem to za hudo in skusam sprejeti.sprejeti svoje nemoci.le tako lahko zivim dokaj neobremenjeno.problem je seveda ko čustva podivjajo in uidejo kontroli.v meni naredi to zmedo,ko nekaj cutim kar ni po mojih normah sprejemljivosti. tudi jaz draga osamljena imam "poteskoce",momente sibkosti,nemoči...tudi jaz si mislim ,da nisem močna.razlika je le ta,da imam v sebi ze izoblikovano neko filozofijo in mi to pomaga.tudi tebi bo to uspelo.v zelo kratkem casu si zelo napredovala.jaz vidim,jaz cutim.pa samo en stavek,ki si ga zapisala mi to pove.zato ,ker vem kako močen in samo močna oseba ga lahko napiše.drži se naprej.sva na vezi tako ali tako

topel pozdrav vsem lunatkom kar nekaj lun se je obrnilo od moje zadnje objave.življenje drvi s polno paro in sopihajoče jaz za njim.v vsej naglici pa mi ne uspe odvreči vsega tovora,ki ga vlačim s seboj.je le ena stvar,ki se mi zdi pomembna in sicer to,da sem dojela odpiranje vrat.ena beseda,kretnja,misel,"naključni"dogodek...in vse me popelje samo naprej.čeprav imam včasih občutek,da sem še zelo zadaj,zadaj ampak ko se zazrem nazaj,vidim da je gora spoznanj večja,višja.včasih skomignem in si rečem"kaj mi bojo vsa ta spoznanja?"in tule najdem en mali smisel,da mogoče,mogoče bo mala pisana beseda nekomu naredila premik in bo šlo na bolje.to je bil mali uvod zdaj pa sledi bistvo mala skwo se je srečala s čustvi.najprej se je zaljubila v gore in malo kasneje v gornika.ja,v pravcato moško bitje nikoli,nikoli si ne bi tega nadejala.do sedaj sem sicer poskušala,da bi probala občutiti kako to zgleda ampak je bilo vedno toliko rdečih luči,ki so srce totalno zaslepile z pekočo,bolečim alarmom.ko je spoznala tega moškega pa je ,zanimivo,skušala priklicati vsaj mali snopek te rdeče svetlobe,mali drobceni curek in oprijela bi se ga z vso močjo.ni ga bilo.prej popljuvana ljubezen je z vso silovitostjo butnila med zidovja osame mrtvila,ki je bival v duši te male skwo.kako more en človek in to še moško bitje(se kar opravičujem v naprej,da ne mislim žalit moške.prosim vas le malo razumevanja,ker moški so v glavnem bili kar povod za neke zmede in bolečine v meni)izžarevati toliko ljubezni.ob tem človeku so se mi porajala hotenja po še večjemu sprejetju male skwo,zelje,da bi skwo začela sajnjati,želje so obsule dušo kot travnik postlan z rožami brezskrbnosti.pripravljena na popolno tveganje.ampak...spet je to trajalo le nekaj časa in začele so se prižigati rdeče luči. zmeda,zmeda,zmeda kdo te je ustvaril, ti krila podaril,da letaš po duši moji? beda,beda,beda kdo te spustil je na plan, da rovariš po sinjini duše moje, kdo ti dal je tak elan, da ne omagaš v vseh teh letih? nemi kriki male skwo v divjini, ne preglase vedenja v tišini, da sama,le sama noče ubiti zmede, ji krila polomiti, ne bede ujeti in jo odvreči. še vedno ju neguje kot mati malo dete pestuje. ona ve! še toliko celic nje prepojeno z kaznijo je. je mala skwo tudi že nasmejana, saj čuti,da se kmalu osmodila bodo krila, da beda kmalu bo segnila. mala skwo..,čuti to. huh,pa sem si malce olajšala dušco

ce smo svobodni se počutimo dobro.hmmm.zakaj pa nam meje dajejo varnost?svobodna in varna.kam s tem? svoboda z mejami.je to prava svoboda? nekaj se melje v meni pa niti opisati ne znam.imam tezave s komunikacijo.blokade.hočem nekaj povedati pa ne najdem besed za stvari ,ki bi jih opisala kaj bi sploh rada zvedela,vedela.kako bi opisala kraj kamor bi želela priti,ko ustavis mimoidočega in ga poprosis za pomoč.tudi on ti ne more pomagati,če ne ve kaj bi ti rad,kam bi rad.

hahaha,ja ne morem da se ne bi temu nasmejala ampak samo in le zaradi sebe.svoboda!kaj pomeni ta prekleta svoboda?ali bom sploh kdaj svobodna?hecno je ,da zdaj kot locena "na svobodi"tega sploh ne znam uzivat.tako prekleto ujeta v preteklost,da popizdevam.v jeci si nesrecen pa kljub temu na nek nacin varen.tu ko mislis da prides na svobodo pa je pasje AMPAK SE SPLACA!!! res je bern,ko pravis ali zna biti svobodna.to je bilo resnicno vprasanje na mestu in zelo v redu je da zacne ze zdaj o tem razmisljati.tule obcudujem verono,ki vem da si je to svobodo izborila,naucila v zakonski vezi.njej je uspelo.meni pa tud locitev ne da svobode.in ker sem kot vedno zelo samokriticna lahko povem na glas ,da se zavedam,.da si sama tega ne dovolim,ker mi ocitno paše biti v tistiem vzorcu ,ko sem toliko let zivela.takrat sem si zelela ven iz tiste tapiserije.zdaj ko sem zunaj pa si vedno znova najdej kakega vraga,ki mi pomaga biti tisto kar sem bila.no da povzamem,ker me casovna policija preganja po knjiznjici ,da priznam na glas tole samo sama imam kljuc do svobode,le sama si jo lahko dovolim,zivim in diham njen vonj. saj bo.me pa zanima kako vi cutite svobodo? tudi ljudje ,ki niso preziveli zlorabe ali bi kdo napisal kaj o tem? ali se cutite svobodni?in kako to cutite? hej lunatki lep pozdrav in dobre vibracije vam zeli skwo,ki se bori s svojo duso in telesom kot jekil in hyde .moram rect,da cutim v sebi tako moč in jo hkrati zatiram z ubogim jazom,ker se tako prekleto zavedam,kaj bi se zgodilo,ce bi to eksplodiralo. srecno do naslednjic in upam da mi kmalu uspe zrihtat ta net doma,saprabolt x:Dx

posilijo nas na vec nacinov.na lep in na agresiven način.rezultat je pa enak. tole pa je le moja dilema in me zanima ali bi še kdo kaj komentiral ob tem.in sicer me zbode tole,ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo,srd,zaničevanje do posiljevalca.vse luči so usmerjene prozi njemu.žrtev ponavadi ždi v temi ali se utaplja v pomilovanju. mislim povedati to,da me zmede ,ko začutim toliko jeze,grmade sovraštva nad temi ljudmi.zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu?ali je kaj narobe z mano?ali se mi to dogaja ,ker sem razčistila s tem?ali sem res? ko mi še nedolgo od tega nek dogodek pravi drugače.dobila sem sporočilo.da dokler se ne zjeziš in sovražiš,nisi naredil ničesar. hmmm

Kar se kazni tiče bi moje mnenje bilo,da v bistvu ni let,ki jih bi storilec lahko odsedel,da bi odsluzil tisto kar je storil.je pa zame resnica ta,da za takega človeka je prav ,da se ga umakne za zidove,rešetke,ker tako se lahko prepreči nadaljnje škodovanje ostalim žrtvam. Za take ljudi pa je najbolj boleče,ko se jih razgali in če je to izrekla institucija,ki ima večjo besedo kot žrtev saj če izreče institucija,sodišče kazen in s tem utemelji krivdo ,potem to ne more biti več samo nekaj za lase privlečeno.potem je to res-na žalost ampak veliko ljudi ponavadi verjame,da je neki storilec posilil,zlorabil,uničil otroka ,moškega ali žensko.v obratnem primeru,ko žrtev spregovori in razgali storilca in to brez uradnega sodišča…,je to klevetanje ali črnitev osebe iz koristoljubja. Svojega očeta bi prijavila le zato,da bi preprečila nadaljni žrtvi stika z njim.za te stvari,ki jih je storil meni pa so preživete in mi ne bi nič pomagalo,če bi on sedel v arestu.jaz bi se ravno tako morala boriti z občutji ,ki so v meni.zato mi je edina najbolj logična razlaga,da je dejansko to karmično. Mogoče tako razmišljam,ko ni več v meni tako silnih občutij zmešanosti,ko ne veš ali si živ ali samo sanjaš ali kdo si,celo kaj si in ko ne veš sploh kako bi imenoval svoje stanje.tisoč misli naenkrat,tisoč dilem,tisoč oklevanj,tisoč prilagajanj,tehtanj in vse to v eni sami sekundi.ta hitrost podatkov ustvarja moč,ki ruši tvoj duševni sistem in te s časoma spravlja v blaznost….kar je najhuje (vsaj pri meni)je to,da je vse to skrito očem.dogaja se v tvoji lupini in navzven deluješ normalno.hodiš,govoriš,nakupuješ,hodiš v službo,crkljaš otroke,se zabavaš s prijatelji in obenem se sprašuješ ali to kar se dogaja v tebi ,oni opazijo ali to vidijo.zdi se ti da ne ampak nisi siguren.zakaj so z menoj?se sprašuješ.ali so samo uvidevni in vljudni?vsaka dilema rodi nove tri dileme in tako se plete mreža sumničenj in dilem do norosti.isto je s strahovi,pomanjkanja zaupanja…da preživiš,začneš manipulirati.ta manipulacija ostane in tako vse dokler tega ne dojameš… Tako se je dogajalo z menoj,v meni čeprav sem v tem postu tako bolj posploševala.šele zdaj sem se zavedla ,da pišem posplošeno pa se mi ne da popravljati.

hvala marsa vse to v upanju,da vžgem iskrico še kateri,kateremu...samo to.sicer pa vse to pisanje bruha iz podzavesti kot nekakšna katarza.vesela sem da končno živim

Mdemsarm pa me poboža s temi besedami«Ja, Skwo! Vidiš tegale tvojga spoznanja tud z doktoratom ne dosežeš in Hvala za tole obsežno pisanje. Ane, pa še seb s tem pomagaš, a ni to zanimiv!« Ja ,to je dvosmerna cesta.vse tole moje pisanje je sprožila kaka beseda in tisto sproženo je sekalo iz podzavesti.ko sem te stvari pisala niti razmišljala nisem,samo pisala in zato želim dati vam vzpodpude,da ni to grdo in greh…,pisati o tem.da pri vsakem takem pisanju se lahko zgodi en klik in tak klik,ki ti naredi sam v tebi ,je veliko vreden.to je tektonski premik.jaz sem jih kar nekaj čutila in zdaj ko se kar brez razloga začnem tresti ,si pravim«ha ,popotresni sunki.kmalu se bo umirilo:o)« Naj ob tej priliki tebe vprašam kako si čutila moje pisanje in ali si našla kje kako podobnost in ali si kaj začutila ob tem ali se ti kaj utrnilo,premaknilo?karkoli..,tudi ,če ni bilo nič. Nočem siliti vate in nisi mi dolžna odgovoriti javno.če pa ali ko boš začutila v sebi to moč,da boš na glas povedala o tem,bom jaz tako ploskala,ker to bo preboj prve klase:o))

Praviš,marsa:«Ko bi vsaj vse punce uspele do tega prit. Ne sam tle, tko na splosno. Sam ne bodo.« Seveda ne saj vsi ne zmoremo vse in v bistvu se v tem obdobju niti ne sprašujem ali je tako moje razmišljanje,čutenje v redu,pravilno,narobe,zblojeno…prišla sem do takega stanja,ko sem začutila v sebi osebo ali če lahko rečem,da sem pripeljala malo deklico domov in zdaj uživava domačnost. Niti ne vem čemu bi mi lahko ploskali saj niti ne občutim nekega zmagoslavja.čutim le zadovoljstvo,sproščenost in kot da sem začela živeti. Počutim se kot pod triglavom:o) Naj vam opišem tole.nikoli nisem hodila v hribe.želela sem si.sanjarila o tem. Popoldne se oglasi pri meni prijatelj in med pogovorom omeni,da je mislil iti s prijateljem na triglav,zdaj pa ta prijatelj ne more.navržem v šali:«hej,grem pa jaz s teboj,da ti ne bo dolgčas«pravi on,da zakaj pa ne in se začne resno pogovarjati o tem kaj moram vzeti s seboj. Malo resneje ga pogledam in mu povem,da mam strah pred višino, da zares ne morem iti in da sem se šalila.ko me tiho gleda,se v meni nekaj premakne.ali ni vseeno kje umreš?(ja to so moje skrajnost,ki so vsakdan)in pravim mu, greva pa zares na triglav in sicer do kjer pridem pač pridem.nasmejeva se in organizirava in tako sem en večer pred odhodom si kupila hribovski nahrbtnik in pohodniške čevlje. Nisem imela začrtanega cilja ali da bi šla gor zato ,da bom osvojila vrh gore.bilo je le otroško veselje,pričakovanje neznanega in dva razposajena »gornika«sva se napotila v hrib.ni bilo težko hoditi.kako bi bilo težko,ko pa te sile kar vlečejo naprej.sploh se mi ni zdelo,da sem tako visoko in vedno višje.bolj sva se vzpenjala ,bolj je naraščala v meni energija zadovoljstva.slike narave so bile tako kristalno jasne.zoom mojega pogleda je bil na maximum in več.kot bi se levila.težak nahrbtnik,ki sem ga stokajoče v dolini opasala na rame ,je izgubil težo.tako se je prilegel k mojemu telesu,da sva bila eno.bil je brez teže.pri vodnikovi koči mi prijatelj pokaže rjavo kockico med skalami pod vrhom mogočnega triglava.«tam greva pa sedaj«pravi.in prišla sva do planike in se najedla .hotela sem naprej.na vrh.a se vedno ne trdno odločena,ker mi je odzvanjalo v ušesi in v možganih glasovi,prepričanja ljudi,ki so me pred tem odhodom dali vedeti,da sem nora,da to ni sprehod,da nimam kondicije,da se mi je življenje zamerlo…. Rekla sem si«dokler bom zmogla,grem«se nasmejeva in se odpraviva.pod vrhom malega triglava sem se ozrla po dolini in takrat mi je srce ponorelo,telo se spremenilo v tresočo šibo pa želodec mi hotel uiti v dolino:o)nasmejala sem se in rekla prijatelju«pojdi naprej,jaz ne morem vec.ni panike.«no sem v družbi sestopajočega nizozemca odplazila h koči.sem pa se prvič v življenju z nekom pogovarjala po anglešk pa sploh nism mela pojma ,da znam kaj govoriti,midva sva se pa kar nekaj pomenila na poti dol.zabavno. Potem pa sem gledala premikajoče pikice po grebenu triglavskega vrha.pogledovala sem,strmela in kot šibajoč vlak so se mi vrtela spoznanja. Osvojila sem svoj vrh gore,začutila sem ponos,zadovoljstvo,mirnost,predanost,utečenost,domačnost…toliko čustev….v tej goloti kamna,se tam pa tam pojavijo krpice zelenja in drobni cvetovi razblinijo vedenje,da je kamen mrtev.vsepovsod je življenje.tudi v meni je. Veliko bi še lahko pisala o teh spoznanjih pod vrhom,veliko…tam sem začutila,da ni smisel osvojitev vrha ampak pot po kateri hodiš in ljudje,ki jih srečuješ. Še to zapišem o sestopu.ko sva se vračala ni bilo problema in niz spoznanj je dobival nove razsežnosti…na eni točki ob steni sem ob pogledu v prepad pomislila«o groza,tu sem šla gor?ojoj kako bom šla naprej?«malo dihanja in sem se odločila,da ne gledam več v dolino ampak le v skalo in je šlo naprej.no to bi lahko opisali kot beg ali odvračanje pogleda od problema,jaz pa gledam kot izbiro.izbrala sem si sistem ,ki mi je pomagal,da sem šla naprej.zato zakaj bi se ozirala na etiketiranje družbe,na njihove oznake stanj?jaz imam v sebi gonilo,ki me žene lahko naprej ali ohromi.ja,teorija izbire.tako mi je postalo jasno,da si resnično sami izbiramo stanja v kakšnem smo.

Marsa ,ko si dejala« Saj je se skwo tule na to nakazala (ker se je 'opravicila' - nam - ker ima odpuscanje... rekla je nekaj v smislu - ne mislit da ga zagovarjam al nekaj tacga - in to kaze na to, da misli, da je ne bomo razumeli. In zakaj tko misli? Ocitno zato, ker nimamo dovolj razumevanja).« Prav si napisala,razumela.hja,ker že kot otrok sem mislila,da sem zmešana,nenormalna.ko je mati besnela,sem spet dobila ta občutek.zakaj?ker moja mama je bila pač neko merilo za normalnost.jaz njenega merila nisem nikoli dosegla,njenega zadovoljstva z menoj,zato sem pač dobila dodatno podprt občutek ničvrednosti.ko sem začela govoriti o zlorabi,so se pojavila zopet le besnenja.jaz pa ga nisem čutila.prej bi rekla,da sem bila žalostna ali nesrečna,prestrašena,zmedena.ne pa jezna in besna. In ko dobiš toliko sporočil iz zunanjosti zavite v bes,zgrožanje potem res dobiš občutek,da je s tabo nekaj narobe.saj se je to tebi zgodilo in drugi,ki niso bili fizično vpleteni v to ,ti drugi pa besnijo,maščujejo,sovražijo. Ja zato sem poudarila tako,ker sem OČITNO se pod vplivom družbe v tej smeri,da če norec govori se mu smejejo in da če normalen človek isto pove,bo to modrost,ki nekaj velja. No v tem smislu,da ni važno »KAJ se govori ampak KDO to govori. In ker bi želela,da me žrtve razumejo in da mi verjamejo v tej meri,da jim bi bilo lažje,da bi čimprej splavale na površje,da bi čim manj trpele…,samo v tej veri,ker želim ,da me začutijo kot prisebno osebo. Kaj si drugi mislijo o meni me ne skrbi,ker svojo takoimenovano norost,posebnost pač zdaj obračam sebi v prid,ker sem se začutila,da sem osebnost kakršna sem in se v taki koži dobro počutim.tiste etikete,ki jih drugi dajejo moji osebnosti pa me ne bolijo in ne spreobrnejo več,ker je bilo dosti igranja. Če si tisto kar si in v očeh ostalih svojeglav,čuden,mal nor,čist zmešan,odštrikan…,sem pač to.kdo pa lahko reče ,da ima on ,samo on prav?bodimo fer in pustimo vsakemu svoj prav.meni je to uspelo,ker sem se začela počutiti kot celota.to so le začetki.zato ne potrebujem mnenja drugih ljudi.mnenja v tem smislu,da bi morala paziti kaj rečem in bi se pokoravala cenzuram in ostalim rečem.začenjam tako živeti,če mi bo to uspelo obdržati pa ne vem:o)bom povedala.