Hvala za sočutje! ... ampak: tako pač je, mislim da je to pač stalna/utečena praxa. Pravzaprav je tud dost logičn... se spomnim celo, da sva midva nekoč tkole enim uletela.... tko da pol vidš iz obeh strani. Ampak tečno je pa ful, sploh pa meni (k mi je najbl pomembno da mam mir in to), pa še, če "nisi nikjer doma", imaš v bistvu skoz občutek da si en vsiljivc, da te lohk kadarkoli ven mečejo (kar je tud dejstvo, haha )... Tko da folk, ki tega ne pozna, sploh ne more percepirat... kao kdo ti pa kej more? .... En klic, ena sekunda, pa se vse spremeni. ... (no sej tako kot pri vsem, pravzaprav, saj ne moreš ničesar v nulo splanirat, ker je megafektov še)... Ampak sta pa gazdi nad uvidevna, super človeka. Tko da že zarad njiju sem rada kooperativna... res sta taka *Taprava*, srčna in to. Same lepe besede mam zanju. Imata tud super smisel za humor in tko, se kej posmejemo... sta sočutna... jima recimo dolgujem še najemnino ( ), pa sta zadnjič ko smo se pogovarjal z agentko rekla, da a jaz v bistvu kupim flet? Pa sem rekla, okej, sam še po keš skočim. Pa smo se smejal. Tko da za ta del je pa dbest. Pa tud flet sam po sebi je fajn (vse dihta, spedenano, vse kul), samo pač... meni so okoliščine tako nanesle.... Meni pa ne. .... Sem vmes morala nekam skočit na hitrico in še nekaj super smooth opravla, pol se je pa še frenda oglasla in mi prinesla čaj in vse živo. Tko da fajn. Mal sem sam zmatrana, ampak bo že.