v bistvu te/vas moti samo termin... tako mislim. lohk rečeš ki, či, ljubezen, stvarstvo, kar češ... o 'bogu' se ne da ničesar "povedat", dokler "ga" ne doživiš. Kot je ocean v kapljici vode, je bog v človeku. Ne rabiš pa "ga" priznavat, saj tudi luna sije in sonce sveti, ne glede na tvoje mnenje o njunem siju, svetlobi, toploti, al sta al ju ni itd. Preprosto sta. Lohk se sončiš v siju, lohk pa ne. še vedno je tvoja izbira (njuna pojavnost in vplivanje pa zato nista nična). (včas je bla tud men liksirasta [=priskutna] beseda bog, zdaj sem to sprejela, kajti prav tko osladna mi je bla fraza 'ljubim te', pa jo je vseen fajn slišat - se je je blo čist luštn navadit ) Tko da, *bog* je tud nasilje, ja, ampak to je zato, ker je bog vse in ima tako tud človek vse to, odvisno pa je, kaj s tem naredi. Nasilje samo po sebi ne kaže na boga, pač pa da možnost, da človek najde božje v sebi - z odpuščanjem. Verjamem, da se to sliši nakladanje, vendar je moja (in še marsikogaršnja) *resnica*.