dominko

Hvala za odgovore. Mayita, ja, takrat (je že kar nekaj let nazaj)sem res vzporedno s terapijami (predvsem pogovori ...) dobil tudi antidepresive. Mislim, da sem jih jemal kakšno leto, potem pa s strokovno pomočjo opustil oz. prenehal. Meni so pomagali, seveda v kombinaciji s še drugimi pristopi. Spominjam se tistega obdobja, predvsem po moji želji po ozdravitvi in po kompleksnem in poglobljenem pristopu k zdravljenju anksioznosti....... Na tak način bi moral morda res delati tudi na trenutnih težavah (utrujenosti, pomanjkanje energije....). Vendar me kar "nekaj" žene, da bi bil zelo aktiven, pa ni potrebe, ker trenutno res nimam kakšnih večjih obveznosti. Očitno je telo še vedno navajeno tistega tempa, ki se je odvijal zadnja tri leta. No vseeno pa poskušam: se "razvajati", počivati, kadar mi to paše, začel sem piti čaje (melisa, meta)...... Lp, D.

Pozdravljeni, pred nekaj meseci sem zaključil z učenjem za zadnji izpit na podiplomskem študiju. Čaka me še pisanje (nekaj mesecev dela oz. opravljanje raziskave ...) magistrskega dela. Zadnja tri leta sem ta študij opravljal ob delu, torej popoldne, tudi štirikrat na teden, poleg tega so bile zraven še vožnje na predavanja. Bilo je kar ogromno garanja in odpovedovanja drugim rečem (rekreacija, druženje in podobno, kot je to bilo prej...), vendar sem zmogel. Saj ko si enkrat v tem, gre, ker imaš v sebi polno adrenalina, moči in veš, da moraš. Tako je bilo vsaj pri meni. Po značaju sem očitno dovolj trmast in vztrajen. Ko si določeno stvar oz. načrt zamislim, potem grem do konca ..... Pred nadaljevanjem morda nekaj osnovnih stvari: urejeno življenje, zagotovljena socialna varnost, služba, ki me veseli.... Pred leti sem imel krajše obdobje anksioznih motenj, paničnih napadov, vendar sem s pomočjo strokovne pomoči in terapij uspešno prestal to obdobje (o tem se je veliko pisalo na tem forumu). Že pri učenju za zadnje izpite, sploh pa proti koncu študija in seveda v sedanjem času čedalje bolj opažam nekatere znake, ki bil lahko pomenile izčrpanost, izgorelost.... Npr. upad telesne energije, slabša koncentracija kot sicer, včasih me motijo že vsakdanji dražljaji drugih... Predvsem pa opažam, da se mi trga miselni tok, pozabljam stvari, v vsakdanjih pogovorih z drugimi vidim oz. opazim, da isto vprašanje zastavim dvakrat (na to me opozorijo sogovorniki), zelo hitro postanem utrujen, za razliko od prejšnjih let (morda pred študijem) nisem tako aktiven oz. energičen..... Ravno tako opažam, da čedalje težje zdržim 8 ur v službi oz. da težko delam in razmišljam, prve 4 ali prvih 5 ur gre vse normalno, potem pa že opažam utrujenost in potrebo oz. željo po odhodu domov in počitku. Da je očitno nekaj hudo narobe sem ugotovil tudi iz nekaterih bolezenskih znakov, ki bi lahko bile povezane: stalna napetost, že omenjena utrujenost, motnje v delovanju srca (opaženo pri kolesarjenju oz. na maratonu) in prebavil, izguba energije, motnja koncentracije, nemir, negativno razpoloženje... Opravil sem že nekaj preiskav oz. pregledov pri specialistih, vendar ni bilo ugotovljeno nič posebnega. Mi je pa bilo povedano, da so opaženi bolezenski znaki možni zaradi stresa. Trenutno se zelo težko spravim k delu za študij, npr. branje, pisanje ter tudi čisto osnovnim stvarem, npr. prebiranju dnevnega časopisja, branju knjig. V preteklosti sem z lahkoto dnevno spremljal vse novice, bral knjige in podobno. Ne znajdem se ravno najbolje v tej situaciji. Sicer sem povečal čas za počitek in rekreacijo, očitno pa to ne bo dovolj. Kje naj začnem? Obisk osebnega zdravnika, psihoterapevta, psihiatra? Lp, D.

Živjo, se oglašam, da vas pozdravim...... malo berem sporočila zadnjih let..... hudo, kaj sem delal in kaj prestajal..... kar ne morem verjet.... bil zelo odkrit in iskren ..... tudi vaša sporočila, fajn ....

Živjo vsem skupaj ! Povedal bi naslednje: Res je, da imamo vsi dobra in slaba obdobja, in res je da imamo vsi določene slabe stvari iz preteklosti, zaradi katerih slej ko prej pride do "BUM - a" v obliki tesnobe in podobnega...... Torej tudi če je že nekaj časa vse uredu se lahko tesnoba vrne z še večjo močjo in intenzivnostjo. Vendar če jo znaš prepoznati, ozavestiti in potem ignorirati oziroma odpraviti sploh ne pride do izraza - se je ne občuti v tako veliki meri. Jaz se zelo potrudim (ampak res se prisilim zelo močno, tudi če se nemorem, se !!!!) da jo PREPOZNAM, jo OZAVESTIM (rečem si da je vse OK, da je zmano vse uredi) in potem jo čisto enostavno ODPRAVIM, IGNORIRAM, POZABIM NA NJO. Sem zelo aktiven, ukvarjam se z različno rekreacijo: kolesarjenje, rolanje, fitnes, tek in podobno, druženje z prijatelji, obisk staršev, sestre in podobno. Živim čimbolj spontano, živim sebe, takšnega kot sem, .... In s tem ne bežim od tesnobe, nikakor ne ! Dobro je, da si aktiven, da ne tičiš nekje in samo razmišljaš, kajti to te pripelje do tesnobe in napadov, vsaj v mojem primerov. Jaz nisem potreboval nobene posebne tehnike, da bi ugotovil kaj me tišči. Vedel sem kaj me tišči (prevelika "kontrola....." staršev, premajhna samozavest, nesamostojnost) zato sem se preselil na svoje, da sem pač videl kako lahko res samostojno živim, da se najdem. Se še kaj oglasim. DOMINKO Ali kot pravi JESS: "NEHAJ TUHTATI, SPROSTI SE.... PRISLUHNI SEBI IN TELESU KAJ TI SPOROČA"

Živjo. Prosil vas bi za nasvet kako bi lažje predelal naslednjo situacijo. Pa saj ni nič kaj posebnega, pa tudi že poznam odgovore oz. nasvete, pa vendarle si jih ta trenutek želim. Mojo zgodbo že poznate. Starši večkrat potrebujejo kakšno pomoč za kaj "ponardit". In z veseljem jim ustrežem, le če imam čas oziroma če utegnem. Zgodi pa se, da včasih ne morem, ker nimam časa. Moj odgovor je seveda NE oz. , da ne morem obljubiti "zasigurno". Vendar veste kakšen čuden občutek je po izrečeni besedi "ne" ?! Kot da z mano ni vse O. K., kot, da sem, ne vem kaj slabega storil ......... In seveda, takoj za tem pride tesnoba in vse kar paše zraven,............ BOJAN Hvala in lep dan še naprej.

Spet vas pozdravljam po dolgem času, spomnil sem se nekaj misli, izjav, ki so se mi utisnile v spomin in ki zelo držijo, vsaj zame, se jih čedalje bolj držim............. pa jih bom napisal. Drugače pa gre, če ne pa "porinmo" in je vse O. K. "Vsaka navezanost te pripelje do žalosti. Nekega dne te lahko drugi zapustije brez razloga, zato se ne opiraj na njih. " "Vse je poskrbljeno zate, če slediš sebi." "Če nimaš rad sebe, te tudi drugi ne bodo imeli, pravi izrek. Če nimaš rad sebe, tudi drugih ne moreš imeti rad, pravi izrek. Sam sebi si najboljši prijatelj, pravi izrek. Takih izrekov o ljubezni do sebe je ničkoliko. In vsi držijo. In poskušam se jih držati, ko sem prizadet, ranjen, izdan. In trudim se močno, da bi se imel še raje." Res so resnični, sebe postavljati na prvo mesto, sebe imeti rad ................... Lepo se imejte, danes bo še lep dan, potem pa spet dež ............. DOMINKO

Da, da, saj vem, da se. Vsi bomo enkrat urmli, samo enkrat se živi, zato se pa nima smisla toliko obremenjevat z čisto banalnimi stvarmi kot sem se jaz. Ko pridejo tisti čudni občutki, se kaj preveč ne ukvarjam z njimi, ampak pustim da grejo svojo pot, in potem je boljše ...... dominko

Življenje me oblikuje v dobro testo, čista resnica kar si napisala ....... Me bo še kdaj zrukalo spet na dno, pa se bom še višje odrinil ......... Lep dan dominko P. S. - rad bi uporabil tele smeškote , pa nikakor ne rata, kako se to naredi ?

HOJLA ! "Jaz na primer.. bi pri tebi uporabil metodo, da bi te zaposlil za 24 ur na dan.. Brez frej minute. Se prej pa bi te izpisal iz vseh delavnic.. Vse kar te spodbuja k temu, da razmisljas.. bi ti skenslal.. V bistvu vsa ta zadeva pri tebi.. sploh ni kej prevec kriticna.. samo malo bolj obcutljiv si.. " moja izkušnja je taka...ne pomagajo delavnice,,,, ne pomagajo afirmacije...niti kak drug specialni nasvet.... enostavne te mora življenje potunkat do dna ....kolikor zmoreš...potem pa al crkneš al pa ko si čist na podnu se odrineš v zrak.....in začneš dihat s polnimi pljuči.... Zgleda da še nis na podnu....Izbira je pa tvoja ali boš živel ali pa boš izbral male smrti..... Zgornje besede so me močno zadele, ampak v pozitivnem smislu. Dale so mi vedeti, kaj splohvedno nekaj jamram, ko pa imam vse, dobre starše, stanovanje, službo, pa še zdrav sem ...... In res niso vse knjige, delavnice in podobno. V teh zadevah se naučiš, kako se moraš v trenutkih tesnobe obvladati, kako takrat razmišljati, odreagirati .... Vendar , če si ti tega ne "vcepiš v glavo", ti vse to res ne more pomagati. Ko sem prebral besede LIE se tako iz srca že dolgo nisem nasmejal, prav dobre volje sem ratal ...,res so me prebudile in razveselile... PREŽIVEL BOM, ZARADI SEBE IN ZA SEBE !!! DOMINKO

Marsa! Nisem nikjer kaj omenjal, da me te zadeve ne zanimajo (vpliv vremena ...... na počutje ), samo komentiral jih nisem. Drugače me pa zanimajo te stvari ...... Danes sem se zbudil z zelo čudnim občutkom, kot, da se m komu kaj slabega storil, kot da ni vse O. K. ..... Iskati vzrok za tesnobo. Priznam, da se je zadnji val tesnobe spustil zaradi ljubosumja, sledil je odkrit pogovor in zdaj mi je malo bolje ......... Ko si res čisto nemočen, takrat moraš presekati, takrat moraš iskati vzrok, takrat je pravi čas - to sem storil in je malo bolje ...... Upam, da bo kmalu minilo ..... Res se tudim, da sem iskren do vsakogar in v vseh situacijah - to me bo rešilo ....... DOMINKO

Vrne se nazaj v še večji obliki kot je gdaj bila, z še globijimi občutki nemoči in osmaljenosti - nemir napetost in strah se spet povrnejo. Verjetno čisto človeški dejavniki jo povzročijo kot naprimer ljubosumje, zakaj je ta občutek tako močan ??!!!, tako ubijalski, da te spravi v tako hude globine , da ne moreš noramlno dihati, da ne moreš normalno funkcionirati ...... Potem se pa spet začneš vrteti v začaranem krogu, nastopi spet občutek manjvrednosti, neenakosti in tu je spet tesnoba. Nekako sem se naučil, da se vedno lahko vrne v najrazličnejših oblikah in da se je ne smeš prestrašiti, da jo moraš obvladati, vendar ne zmorem ali pač !!!!!!! Toliko sem "zrel" da vem, da nimam biti na nikogar in na kaj ljubosumen, vednar pa ne morem "skenslati" teh občutkov stran, nemogoče je ....... DOMINKO

Po dolgem času se vam spet oglašam. Poskušam živeti za ta trenutek, vendar je težko, kajti moja navada je da živim za jutri, kako bo jutri (se že danes bojim ..... ) in razmišljam o včerajšnjih napakah. NAROBE , NAROBE........ Drugače pa mislim, da sem se sprijaznil s tem, da me spremlja tesnoba, ampak nič za to, treba je iti čez njo , pa bo. Lahko bi vam spet jamral o teh napadih in podobnem, pa ne bom, ker ne bo s tem nič boljše ...... Iz vsakega dne se kaj novega naučim ......... Začel sem opuščati "anitidepresive", ker menim, da jih ne potrebujem več . Vse lepo vam želim in obilo zabave !!!!!!!!!!!!! DOMINKO

Živjo. Ja, veliko sem delal na sebi, da bi premagal to mojo tesnobo, ki me tako muči. Pa saj je včasih vse uredu in že mislim, da sploh ni več prisotna tesnoba, potem pa kar pride naenkrat in vse uniči, vse moje načrte za tisti dan, ne morem nič, takrat grem najraje v posteljo in poslušam kakšno pomirjujočo glasbo ... Takrat je tak čuden občutek, občutek nemoči, strahu, utesnjenosti ...., da so vsi proti meni, da me nima nhče rad in podobno ....... Če se borim proti njej in ji ne podlžem in sem močan in grem naprej kljub njeni veliki premoči JE VSE O. K. - samo to je tako težko delati, jo premagovati, iti čez njo, včasih mi to uspeva, vendar porabim toliko truda in moči za tako premagovanje, morda bo sčasoma to lažje, kaj pa vem.. Včasih sploh ne vem zakaj se mi to dogaja , saj kakšnih groznih dogodkov v preteklosti nisem imel, razen tega , da so me starši bolj zadrževali doma, in preprečili pohajkovanja zunaj, dolgo nisem hodil ven na žurke, šele potem proti koncu srednje šole sem bil na tovrstnih zabavah malo bolj sproščen, nesamozavesten sem bil, zdaj dobivam malo več samoozavsti. Veliko se ukvarjam z osebno rastjo , obiskujem delavcnice, sodeljujem v otroških delavnicah, rolam, fitnes, druženje, branje , ustvarjanje iz gline, barvanje, sprejemanje sebe takšnega kot sem, in ne ustvarjanje nekih namišljenih iluzij (to zadnje je malce težje ......) Edino, kar me še malo bega in skrbi, je moja želja po ljubezni, po izkazovanju ljubezni nekomu in po sprejemnaju le te. Pa saj razumem ko mi pravite ali pravijo, da moram biti najprej s sabo zadovoljen potem bo ljubezen sama prišla - ne vem no ampak zgleda , da je želja tako močna, da ne morem čakati, ali pa mogoče še nisem vse s sabo r azčistil - enostavno ne vem - je pa res , da včasih ali pogosto (še vedno ) nisem čisto sproščen in ne deljuem navzven sproščeno, spontano, to pa verjetno zaradi mojih pogostih tesnobnih občutkov, napadov. Pa še nekaj, mislim da sem začel čutiti veliko potrebo bo seksu , verjetno ste prebrali v mojem prvem sporočilu, da kakšnih velikih izkušenj nimam v spolnosti. V novem stanovanju se še navajam, zdaj ob tej spremembi je spet prisotna tesnoba in veliko jo je , ampak grem preko nje, samo včasih me ona premaga.... Tako, se bom še kaj oglasil, ker mi vaša mnenja, odgovori veliko pomagajo ne glede na to, kakši so , vi samo pišite. Včasih se čudim, kako sem sploh mogel iti čez vse to. Upam, da bom nekoč normalno zaživel...... Vse lepo vam želim, DOMINKO

Živjo vsem skupaj ! Počasi se le privajam na novo življenje v drugačnih okoliščinah in res mi gre na bolje , čeprav si bom moral marsikaj izbristati iz glave (strahovi, da se mi bo kaj naredilo in podobno ). Tesnoba je še vedno prisotna ampak mislim, da bo vedno, samo jaz bom moral to tesnobo drugače obravnavati..... Ja kaj naj rečem, dobro mi gre, kadar sem jaz pravi jaz, kadar se zavedam, da sem jaz tisti, ki si kreiram svoje življenje ta trenutek ........ Upam, da bom nekoč normalno zaživel in zadihal... Pa še to: tudi to se zavedam, da je tudi od mene odvisno, kdaj bo prišla tista prava ljubezen, ki si jo želim - takrat, ko bom zaživel, ko bom zadihal sproščeno, ko bom navzven videti srečen, ko bom oddajal pravo energijo ....... - delam na tem. NEKAKO TAKOLE RAZMIŠLJAM. P.S. Urejam si moj novi dom in tudi otvoritveni žur bo .... se še kaj oglasim, hvala vam za vse dominko

Živjo, končno sem na svojem ! Preselil sem se v lepo garsonjero v precej mirnem kraju izven mesta, pa vendar je zelo bliz centra mesta. Drugače pa sem vesel, seveda, vendar prihaja vse to za moano, kar se je dogajalo zadnjih nekaj dni (selitev pa to, pa kar nekako razumljiva reakcija staršev - nekako so se spreijaznili). Spet me daje tesnoba, ta strašen občutek, in vse kar paše zraven..... Spet mi rojijo čudne stvari po glavi, da se mi bo kaj naredilo, ... kaj če ne bom izključil vse v stanovanju, ko bom šel zjutraj v službo ..... bojko