Shadow

Hvala za vaše odgovore in sorry za tako pozen odgovor. Sem rabu neki časa za uredit moje misli. Sej vem, da sem sam odgovoren za svoje življenje. Rabim malo več časa kot ostali, da ga spet "zagrabim". Ko sem tisti post pisal sem bil zlo jezen na vse in tako sem začel kritizirat vse po vrsti. Sej verjetno imate tudi vi dneve, ko bi najraje vse poslali v 3 p...... To (kritiziranje) sm pobral od obeh in zdaj je cajt, da se rešim tega "sranja". Ja, verjetno sm res malo razvajen.... ampak, če za trenutek pogledam druge, sm jaz ponavadi samo ta najceneješe stvari dobil pa krkoli že, glavno, da je blo poceni.. Sej vem, da bi moral jim bit hvaležen, nekako tudi sem, ker nekateri so imeli še manj kot jaz. Tek: kolikor se spomnem me je oče "vlekel" po raznih tekih takrat sem tekel nekako zaradi očeta in ne zaradi sebe. Zdaj si iščem nek hobi s katerim se bom ukvarjal le zaradi sebe. Sej res. Nisem invalid, mogoče v glavi, ker zelo negativno razmišljam. Tudi to se počasi spreminja na bolje. Nisem (še) na tej stopnji, da bi se zjutraj zbudil in bi prekipeval od veselja, ker vem, da me pričakuje lep dan. Tudi to je na mojem "spisku". Razen problemov z kožo je moj največji problem strah, kar tako. Skoraj povsod me je nekaj strah. Ko kdo pozvoni na vratih ali pa ko zvoni telefon, takoj pomislim; a sm spet kaj ušpičil? Tudi med ljudmi je podobno. Ta mesec nameravam nekaj storiti glede tega, zaenkrat še iščem primeren način. Aja, enkrat se je oče od mojga očeta hotel obesit, ker se je moj oče hotel preselit v en drugi kraj in potem je njegov oče imel neke "izpade", kao kdo bo pa doma delal in skrbel za kmetijo?! Ni bil pri zdravi pameti. In to se ni zgodilo samo enkrat. Tako je moj oče zgradil hišo čisto zraven njegovga očeta. Sej v tej družini skor noben ni pri "pameti". No, pa pustimo to itak to je preteklost... Eni pravijo: "But we are never gonna survive unless we get a little crazy!" Ampak je razlika če si malo al pa veliko "crazy", kajne? Jst sem (mislim), da samo malo "crazy". Zgleda, da bom mogu nehat Eminema poslušat, ker ga mam že polno glavo. Sej se bom tu pa tam kaj javil, do takrat pa: Hvala in have a nice day....

Upam, da sem prišel na pravo mesto? Kot par milijonov drugih ljudi, rabim tudi jaz pomoč. Že kar nekaj let imam težave s kožo na obrazu. Preobčutljiv sem na toploto in mraz. Že majhna sprememba temperature se na moji koži pozna. Po celem obrazu postanem rdeč in to ni glih lepo na pogled. Pri fizičnem naporu je isto. Ko prenašam kake težke (ali malo manj težke) predmete mi pride kri hitro v glavo in me glava začne boleti. Mislim, da to ni normalno. Tudi poleti, ko sem par minut na soncu je isto. Poleti se skorajda nisem hodil nič kopat, ker ko grem v morje je isto. Pozimi ni nič bolje. Kako se pa ta vrsta alergije imenuje, če je to sploh alergija? To mi povzroča kar velike težave. In ni samo to. Sem zelo sramežljiv in zelo hitro zardim, tako da to še dodatno poveča moj problem. Podočnjake mam pa take kot, da sem prišel iz kakšnega filma o zombijih, ker slabo spim. Nimam skor nič samozavesti in ne dolgo nazaj sem mislil, da so vsi drugi boljši od mene; Počasi se tudi to spreminja na bolje. Nekaj let nazaj sem se ukvarjal z tekom, hodil sem na tekmovanja... Takrat nisem imel težav z kožo. Začelo se je, ko sem dobil akne. Pa še nekaj o meni: V vseh teh letih mi starši skoraj nikoli niso rekli, da me imajo radi. Verjetno so me imeli radi, na nek svoj "čuden" način, ampak mi tega niso znali pokazat. Jaz pa sem zelo potreboval nekoga, da mi pove, da me ima rad. Da se pogovori z mano o stvareh, ki me mučijo, da me objame, ko sem to najbolj potreboval. Tako sem sam prejokal veliko noči. No, takrat ni bilo nobenga in zdaj se niti ne čudim, da sem tako v "riti". Od mame nisem mogel veliko pričakovati, ker je ona kar nekaj let hodla k psihopatu....hmmm.... ups, psihiatru Samo tablete je žrla a rezultatov ni bilo. Sej tudi zdaj kupuje tablete ampak 3x manj kot prej. Oče je tudi bil čustveno "odsoten" in je še vedno tako. Pač ne zna ravnati s svojimi čustvi; tako kot jaz sedaj Pa tudi strah me je veliko stvari. Zgleda, da sem vse te "pozitivne" lastnosti pobral od staršev. Spomnem se, da so se starši zelo veliko kregali a niso nikoli pomislili, kakšne posledice bo imelo to name. In jaz sem velikokrat mislil, da se kregajo zaradi mene. Zdaj vem, da nisem bil jaz kriv za to, ampak to sem ugotovil več kot 20 let prepozno. (bolje pozno, kot nikoli, kajne?). Na oddaji Oprah Show sem slišal, da se otrokova osebnost spreminja na slabše, če se starši kregajo. No, jaz sem en dokaz za to. Še zdaj se včasih kregajo. Mogoče se bo to nehalo, ko bodo "six feet under". Nekje sem slišal, da ko se ti približuje norec, prečkaj cesto. Zdaj vem zakaj je tista stran ceste po kateri hodim, vedo prazna. To mam raje: ko se ti približuje norec, se mu pridruži. :) Pa veliko so me kritizirali. Ko sem kakšno stvar po pomoti razbil so začeli: neumnež, kaj ne znaš pazit, a si tako neumen, da vse razbiješ; rajši pusti pri miru, da ne boš spet kaj polomil. Hvala lepa za tako "spodbudne" besede. Karkoli sem naredil, nikoli ni bilo dobro za njih. Dobil sem tudi nekaj "vzgojnih klofut" in udarcev; tako nekateri temu pravijo. Klofuta gor al dol, otrok se ne sme tepsti, ker tako spreminjate njih in to zelo boli. Jaz vem! To je skoraj isto kot če bi kakšnemu posiljevalcu "vzgojno" odrezali penis. Verjetno bi se jih veliko strinjalo s tem , ampak to ni pravi način. Treba je spremenit njegov način razmišljanja, to je pa že druga zgodba. V šoli so me klicali z raznimi imeni, ki mi je še dodatno znižalo samozavest. Preveč me je bilo strah vsega, da bi se jim uprl. Nisem imel nobenga, ki bi mi pomagal iz tega. In tako zdaj iščem pomoč. Sej ni bilo vse tako hudo. So bili tudi lepi dnevi a kaj, ko se jih skoraj ne spominjam. Tudi moji živčki mi večkrat ponagajajo. Skoraj vsako stvar, ki jo delam imam občutek, da jo delam narobe in da me pri vsaki stvari nekdo opazuje. Želim se znebiti tega občutka manjvrednosti. Me prav zanima zakaj se taki ljudje odločijo imeti otroke??? Po moje, nekateri ne bi smeli imeti otrok! Uganite zakaj? Takšni naj si raje nabavijo kak tamagoči al pa naj igrajo Simse na PCju. In zdaj me bodo nekateri starši sovražili. Pa nej me , če jim paše. Sej vem, da je vzgoja otrok eno najtežjih stvari, ki jih starši počnejo in vem tudi, da je veliko dobrih staršev, ki znajo lepo poskrbeti za svoje otroke, ampak (in vedno je tu nek ampak) takšnih stvari, kot je vzgoja pa nihče ne uči. No, sej se da najdet kakšno društvo, ki ponuja neke koristne nasvete a koliko je takšnih, ki jih uporablja. Ne moreš vedet, če si prav vzgojil otroke, dokler ne zrastejo, ne? Vprašajte jih pa boste vidli, kaj je res in kaj ne. Sej tudi staršev ni nihče učil pravilne vzgoje in se jo morajo na podlagi napak učiti. In te napake ponavadi nosijo otroci s seboj celo življenje, razen če se zavestno odločijo, da jih bodo rešili, kajne? To pa je zelo, zelo težko. Zdaj se bo to mnogim zdelo neumno: NI TREBA IMETI OTROK, ČE ŠE SVOJIH PROBLEMOV NISTE REŠILI!!! Zato so pa tukaj: Oprah Show, Dr. Phil, John Gray in mnogi drugi, da nam pomagajo iz teh težav. Če pa želite imeti otroke, kar je tudi ena najlepših stvari, ki jih lahko človek doživi v življenju, najprej počistite pred svojim pragom in to tako, da boste bili kolikor toliko normalne osebnosti (karkoli že to pomeni), ki vedo, da so tukaj, da izkusijo ljubezen in milijon drugih občutkov, ki spadajo zraven in da bo potem ta "tretji kamen od sonca", na katerem živimo, lepši. Moje mišljenje se počasi spreminja s pomočjo knjig, ki jih berem. Vseeno se sprašujem, če bi lahko imel kakšen problemček manj? Vem, da se veliko naučimo iz lastnih izkušenj, a tudi iz izkušenj drugih ljudi se lahko veliko naučimo. Tako, kot mi ni treba probat trdih drog, cigaret, alkohola in drugih podobnih zadev, ker vem, da to na moje telo in dušo vpliva zelo slabo. Jaz se drogiram s hrano in igrami v virtualni resničnosti. Tudi neke zakone, bi morali imeti o vzgoji otrok in to takšne, da otroku pomagajo ne pa škodijo. Če bi blo po moje, bi še za vzgojo otrok morali vsi, ki se odločijo imeti otroke, pisati nekakšne teste, hoditi na predavanja o vzgoji, praktičnih stvari bi se naučili od ljudi, ki že imajo otroke.... Ja, to je ena zelo zakomplicirana tema. Imamo se za razvite, kaj smo pa naredili glede tega? Nekateri bi pa radi imeli otroke pa ne morejo; zaradi zdravstvenih težav, drugi zaradi denarnih težav. Kajčmo, imeti otroka je draga zadeva. Kaj pa šola? Kdaj se bomo v šolah začeli učiti res "pomembnih" stvari za življenje? Ko bodo sloni leteli in ko bo svizec zavil čokolado v folijo? Da je stanje v svetu takšno kot je je po moje zelo veliko kriva napačna vzgoja in zato bi bil že čas, da se kaj na tem področju uredi v pravo smer. Pa sej se nekaj ureja, ampak premalo. Kdo bo pa mene naučil vzgajat otroke? Dedek Mraz mogoče? No, se jaz jih verjetno ne bom imel...bomo vidli.... Vsa ta leta so mi prali možgane in zdaj je čas, da jih dam na pašo. Kakorkoli že: še vedno stanujem pri starših, kam pa naj grem? Mogoče bi bil čas da si kakšno punco najdem? Katera me pa hoče? Kakšna, ki je v podobnem stanju, kot jaz? hmmm.... Mogoče kakšna iz drugega planeta? Kot so nekateri rekli:" Searching for life on this planet, Sir! No sign of it!!" Bo rekel kakšen, da je ta post samo neko kritiziranje, po eni strani je; Moj namen ni bil le kritiziranje, mogoče bo komu odprlo oči, al pa kakšno drugo luknjo v telesu? Sej vem, da je veliko napak v tem tekstu, ampak glavno, da me razumete... (upam, da me) Sorry za toliko dolg post, ampak je bil cajt, da gre to vn iz mene. Če bi hotli mojo jezo nekam spravit, bi verjetno potrebovali cel nebotičnik. (A ma kdo kak nebotičnik za posodit)? Vem, da je še veliko ljudi, ki ima hujše težave, kdo bo pa njim pomagal? Kaj sploh pišem tole na ta forum? Mogoče bi mogu kam drugam tole pismo poslat? Sej na tem forumu so že take osebe , ki so "pometli pred svojim pragom", če pa ne, se pa trudijo in tako je prav. Nekje sem prebral, da neozdraljivih bolezni ni, so samo neozdravljivi ljudje! hmmm.... Iščen eno primerno zadevo, da pridem nazaj na "mesto". Vem, da je najbolje, da sam razčistim zadeve a v tem primeru rabim nekaj, nekoga, da pridem nazaj na pravo pot. Kaj mi pa vi svetujete, in katero osebo? Mislim, da potrebujem, kaj več kot samo afirmacije od Louise L. Hay. Bil sem že pri nekih bioterapevtih a se ni veliko spremenilo; mogoče takrat nisem bil pripravljen na spremembe? Pa tudi pri dermatologu sm že bil, ki me je futral s tabletami. Hipnoza, psihoterapija....mogoče bi tudi akupunktura lahko kaj pomagala, ne vem, nekaj rabim kar mi bo pomagalo spremeniti svoje misli.... in telo.... Mogoče bi moral poslušati kakšne kasete s pozitivno vsebino? Kakšne pa? Nekje je pisalo: "Imej se rad! " Jaz pa se sprašujem: kako pa to zgleda? Neki za konec: "Kdorkoli preveč bere in premalo uporablja možgane, se bo prej ali slej polenil in začel misliti." (Albert Einstein) Hvala za kakršnokoli pomoč! LP p.s. Zgleda , da imam veliko skupnega z dominkom iz posta - tesnoba.