Pozdravljeni. Zakaj je tako težko od sebe dati toplino, ljubezen, čutnost do drugega? Zakaj nekateri samo dajemo in pomagamo drugim, ko so v stiski? Zakaj potem ne dobimo te topline nazaj, ko smo na tleh? Zakaj se takrat na tebe nihče ne spolne? Zakaj smo v tistem trenutku sami? Zakaj so nekateri ljudje taki hinavci? Zakaj nekateri ljudje iščejo same koristi od tebe? Zakaj niso zmožni povedati niti ene tople besede? Zakaj preprosto ne morejo reči mislim nate, ti stojim ob strani, upam na vse dobro, citat: " Če bo konec koncev o tebi moč reči samo to, da si bil dober-zadostuje" itd.? Zakaj nekateri ljudje ne želijo tega pokazati, dati od sebe vsaj malo topline, ljubezni? Zakaj se bojijo osrečiti drugega, ko je v stiski? A ni tako lepo, da osrečiš sočloveka. En pregovor pravi: "kakšno vrednost ima sočutje, ki ne vzame reveža v naročje?". Kakšni so potem takšni ljudje? Kaj nosijo v sebi? Jaz menim, da so takšni ljudje mrtvi od znotraj. Ne znajo cenit tistih najosnovnejših lastnosti, dobro ljudi, ki so nekaj storili za njih. So ljudje, ki ne znajo živeti polno življenje in jim gre samo za pohlep in oblast. Njihov ego jih ubija od znotraj. Kam so šle tiste vrednote, ki so jih naši starši cenili? Ljubezen drug do drugega, mu pomagati, ko mu je hudo, ga vzpodbujati, biti hvaležen za vsako stvar, biti hvaležen Bogu, da ti je dal življenje in da ga lahko živiš v polni miri, biti hvaležen, da si se normalen rodil, da imaš razum itd. Lep pozdrav Resničen =)