Pozdravček, lepa Anka! Da ne bom vedno samo brala . Tudi jaz se med drugim spopadam s podobnimi težavami - s strahom, ki se je iz nekih negativnih misli, dogodkov, okoliščin razrastel do takšne mere, da me je začel omejevati na vseh področjih življenja. Če sem se mu v preteklosti vedno znova prepustila, se zdaj ne predam več tako zlahka. Imam krize, ampak počasi odkrivam stvari, ki mi pomagajo. Berem knjige, forum, poslušam dragocene nasvete (še posebej sem hvaležna eni zlati lunatki ) in živim vsak dan posebej. Hodim tudi k homeopatu, odvadila sem se vsega, kar vsebuje poživila, vsak dan se trudim ozavestiti misli, ki mi škodujejo, in jih nagnati stran. Počutim se kot otrok, ki se uči hoditi. Vem, da bo trajalo, ampak vem tudi, da se bo izplačalo. Po letih iskanja po "ta pravi stvari", ki bi mi lahko pomagala, sem končno ugotovila, da sem JAZ tista, ki je glavna. Vse ostalo mi je lahko samo v pomoč. Tale pesem iz knjige Dawne Markove Nočem umreti, ne da bi živela me je čist "zadela": Razsežnosti uma Nocem umreti, ne da bi živela. Ne bom se bala padca in ognja. Raje živim svoje dni, dovolim življenju, da me odpre, razblini moj strah, me naredi bolj dostopno. Razklenila bom srce, dokler ne bo razprlo peruti, postalo bakla, obljuba. Tvegala bom in stopila iz svoje sence, živela tako, da bom vsako prejeto seme predala naprej drugim kot cvet in bom vsak prejeti cvet poslala v svet kot zrel sad. Drži se in oglasi se kaj. Nisi sama! Lp, CG