vivijana

Stara sem 60 let, mlajšega videza, starejšega srca. Ne vem, kje naj začnem pisati o temi čustvena inteligenca. Zato bi za začetek in za mojo prvo objavo postavila vprašanje: v življenju sem bila vse prevečkrat prizadeta in sesuta. Vedno sem se sicer pobrala, a ostale so posledice... Odpuščanja ne poznam. Moj moto je: po sedmih letih vse še pride nazaj....in takrat bom storila tebi to, kar si ti storil meni. Berem, da naj bi čustveno inteligentni ljudje lepo ravnali s svojimi znanci, prijatelji,sodelavci...da jih naj poslušajo in imajo vedno v ospredju predpostavko: če mu odgovorim , tako kot ta "nekdo" ne pričakuje, ga prizadenem. Bodi prizanesljiv, bodi realen, prijazen, upoštevaj okoliščine, v katerih živi tvoj sogovornik..... ipd. Pa se spomnim mojih otroških, šolskih, najstniških let. Let žene, matere, delavke, sodelavke. In ljudi, ki so me obkrožali tedaj. Do potankosti se spomnim, kako so me diskriminirali, poniževali, odrivali... Sedaj se srečujemo v malem mestu, kjer se vsi poznamo. Mogoče rahel naklon glave za pozdrav, hladen "čau"-še največkrat pa - nič. Ne poznamo se več. In berem o tem, da je treba odpuščati, se zbližati, ker ta dejanja te razbremenijo in osvobodijo teže grdih spominov. Jaz naj bi bila torej tista, ki bi gladila nekoč razrito, valovito, pasti polno življenje. Zato, da bo meni lažje? Ah, kje pa. Zakaj pa potem star pregovor: maščevanje je sladko? Mar nimam pravice po 50. letih nekoga spomniti , kaj mi je povzročil? Sem zato hudobna? Naj bo čustvena inteligenca, ta na novo čaščeni institut, še tako poveličan, glejte, nisem nepismena, sem dokaj izobražena - a preko nečesa, kar čutim, da me je za vse življenje stigmatiziralo prav preko teh mojih soljudi - ne morem. Nisem čustveno inteligentna. In nočem biti. Kajti: če sem dobra, se mi vrača s hudim. Če sem huda, se mi vrača s še hujšim. Če pomagam, mi večina odreče pomoč, ko jo potrebujem. Če pomagam, rečejo, da "se grem mater Terezo". Ker sem visoka, vitka in še vedno mladostnega videza, sem etiketirana za domišljavo ali pa "lovim". Ne lovim, ljubezen mojega življenja je tri leta v višjih sferah, upam , da je na svetli zvezdi. Ker sem že čisto zmedena, sem se (zmedeno) odločila, da se skrijem pred ljudmi. Pišem, prejmem kakšno nagrado, in jo maščevalno objavim na facebuku, češ, a ste vi dobili "Cekin