bogglefreak20

Se strinjam. Vera meni pomeni, da nekaj verjameš in zato ne potrebuješ dokazov.

Dokaj pozno se vključujem v tole debato...ne bom se pretvarjal, da sem bral vse poste, ker jih nisem. Oddajo sem gledal samo enkrat, pa še takrat, da bi videl, kaki so tipi (pač, ne morem iz svoje kože). Moje mnenje ni nič kaj vzpodbudno...menim, da se tudi kaki lepši, šarmantnejši in bolj cartig Slovenceljni najdejo. Me pa zanima, kaj spoštovani soforumljani in še posebej ženske mislite o reklami, ki se za to oddajo pojavlja v tiskanih medijih (fotografija ženskega intimnega predela v inox deviškem pasu, zraven pa stavek "Imate vi ključ do njenega srca?"). Meni se zdi izjemno šovinistična. Sugerira najmanj to, da imajo ženske srce v "hlačah". No, pač moje mnenje.

Katalog dobiš v Sanolaborju in drugod, kjer prodajajo Hauschko. Jaz uporabljam njihovo kozmetiko za mastno kožo obraza. Sem izjemno zadovoljen, tako da nameravam kupiti še vsaj olje za telo in šampone. Pa najbrž še kaj.

Zanima me par stvari: 1. Poznamo precej cvetočih rastlin, ki imajo določene strupene značilnosti, bodisi imajo strup v listih, plodovih, steblih ali koreninah. Ali je možno, da bi čebele, ki bi obiskale take rastline, posledično prenesle strup v med? Logika mi pravi, da bi najbrž same pomrle, če bi se to zgodilo, po drugi strani pa se mi zdi, da narava čebelicam že pove, kam smejo in kam ne. Vendar bi vseeno prosil za strokoven odgovor vas, ki se bavite s čebelarjenjem. 2. S tem v zvezi me pa zanima tudi sledeče - ali je pričakovati, da se bodo koristne snovi npr. sivke (Lavandula sp.) prenesle v med, če bodo čebele obiskale njene nasade (kar, menda, zelo rade počno)? Baje je med sivke zelo cenjen, čeprav sam naj še nisem naletel. Hvala za odgovore!

Mogoče malo off topic ampak vseeno... Imam navado spustit ljudi, da prvi stopijo skozi vrata. Imam navado pridržat vrata drugim, moškim in ženskam. Imam še par takih navad, ki jih bolj ali manj redno počnem. Tega ne govorim zato, da bi se hvalil s svojimi manirami, ampak zato, ker sem že slišal iz ust premnoge dame, da so kavalirji izumrli. Štos je pa v tem, da dandanes tako obnašanje (ki bi se najbrž dalo označit kot kavalirsko) po mojih izkušnjah kot tako ni sprejeto...prevečkrat se dotična/-i ni niti zahvalil/-a, pokimal/-a z glavo, se nasmehnil/-a ipd. Ne, da bi pričakoval zahvalo, vendar se mi zdi, da so s kavalirji izumrle tudi dame/gospodje. Izjema so, kar me ne čudi, starejše gospe in gospodje. Njim še bolj z veseljem pridržim vrata. Je to prinesla emancipacija? /če je tema preveč off topic, naj cenjeni/-a administrator/-ka prestavi temo/

Samo opozorilo...v svetu genetike obstaja razlika med tistimi, ki gen zgolj nosijo in tistimi, pri katerih se predispozicija, ki jo nek gen vsebuje, tudi izrazi. Članek govori o tezi, da so matere nosilke gena za homoseksualnost (ki pa se ne izrazi nujno, saj je to odvisno tudi od okolja). To pomeni npr., da mati ni homoseksualna, lahko pa je njen sin ali hči. Po mojem vedenju o tej temi so znanstveniki prišli do te teze, ker ni malo primerov družin, kjer sta stric in nečak oba homoseksualna. To jim je dalo misliti, da se gen prenaša, nadaljne raziskave pa so šle v smer ženske-matere kot nosilke tega gena.

LOL! Se strinjam, seveda.

Čist iz firbca in brez žaljivih konotacij - zakaj meniš, da je v Palestini največja potreba po oznanjevanju?

Viš, se je ustrašla zate. Lepo, da znaš kompliment sprejeti kot kompliment. Večini moških to ne gre. Sploh, če je kompliment izrečen od moškega.

A ima kdo izkušnje z učinkom propolisa na kožne glivice. Prijatelj je namreč fasal eno hudo infekcijo z glivicam, krema, ki jo je dohtar predpisal pa ne učinkuje. Sam propolis uporabljam za vse mogoče zadeve od ustne higiene, zdravljenja grla, prask itd., ne vem pa kako bi se obneslo pri glivicah. Vsaka infromacija je dobrodošla.

Najprej - kot gej te nimam za homofoba. Imaš, kot kdorkoli drug, pravico do svojega mnenja in do izražanja le-tega. Če pa že sam dopuščaš dvom v lastno objektivnost (kar je nedvomno znak zrelosti), odpusti meni sledeči " " "očitek" " ". Je že res, da družba temelji na razmnoževanju. Obstoj vseh vrst živih bitij je pogojen s tem. Vendar ne verjamem, da je to edini smisel človeka. Mislim, da sem nekje že jasno povedal, da smatram starševstvo za izjemno pomembno vlogo, ki jo lahko igra človek, vendar kljub temu po mojem mnenju starševstvo ni edina pot, po kateri bi posameznik lahko nekaj vrnil družbi kot celoti. Na da bi hotel vleči kakršnekoli vzporednice in delati primerjave vendarle želim dati ob tvoji predpostavki, Florijan, da smo homoseksualci egoisti, ker ne vračamo družbi z vzgojo otrok, v premislek vprašanje položaja tistih, ki niso homoseksualci, pa vendar nimajo otrok - neplodni posamezniki, redovniki in redovnice, duhovniki in vsi ostali zavezani k spolni vzdržnosti itd. Kot rečeno, ne primerjam nikogar od naštetih z nikomer drugim, verjamem pa, da na osebni ravni večina ljudi vendarle po svojih močeh in na svoj način daje družbi del sebe, svoj trud, svojo energijo pač po mnogo različnih kanalih. Banalen primer: sem gej, grem po ulici, srečam reveža in mu dam stotaka ali dva. Sem torej egoist? Družbi nekoristen? Res je, nikoli ne bom vedel, kaj pomeni zaploditi življenje. Kot tudi mnogo neplodnih posameznikov, ki tega ne bodo občutili, čeprav iz drugačnih razlogov. Res je tudi, da bodo oni lahko vsaj kandidati za posvojitev, jaz pa vsaj v bližnji prihodnosti ne bom mogel biti. Vendar to ni moja krivda. Ne trdim, da resno razmišljam o posvojitvi, vem pa za geje, ki bi si tega želeli in jim je to onemogočeno. Če privzamem tvojo predpostavko, jim je onemogočeno vračati delež družbi na način, ki ga ti (upravičeno) tako čislaš. In taista družba, ki pričakuje plačilo, jim to onemogoča... Sem jaz edini, ki zaznavam ironijo? Lep pozdrav vsem!

Zgodbe, ki jih takole na hitro predstavljaš, govorijo očitno o občutku krivde teh posameznikov zaradi njihovih preteklih dejanj. O izvorih občutkov krivde bi lahko morda tudi kdaj kakšno rekli - po mojem gre pri tem za diskrepanco v dejanju, ki ga posameznik naredi, in njegovimi moralnimi načeli. Ob tem je važno poudariti, da morala ni ena - moral je več, najbrž toliko kot je ljudi. Če narediš nekaj, kar se tepe s tvojimi načeli, občutiš krivdo, peče te vest. Jaz glede homoseksualnih nagnjenj nikoli nisem občutil krivde. Gre za to, da spolnosti ne vidim kot greh, ampak kot del človekovega življenja, nadalje je ne vidim zgolj kot procesa, ki zagotavlja reprodukcijo, marveč kot del medčloveških odnosov, ki je najintimnejši in v tem pogledu nekaj najplemenitejšega, kar lahko delimo z drugim človekom. Najpomembneje pa je zame to, da verjamem, da Bog ne ločuje ljudi na "dobre in slabe" po kriteriju spolne prakse. Kar se tiče omenjenih zgodb, bi dodal le to, da so občutki teh posameznikov sicer zelo povedni, vendar veliko več povedo o njihovih prepričanjih in normah, kot pa o homoseksualnosti. Upam, da bodo na nek način presegli svoje občutke krivde in se znebili te neljube "prtljage" ter jo sprejeli kot del svoje preteklosti - na ta način se bodo lahko spravili s seboj in živeli svoje življenje, ne glede na to ali so hetero- ali homoseksualno usmerjeni. Četudi so zaznamovani (predvsem v svojih očeh in očeh Boga, ki vse vidi) - zaznamovani smo tako ali tako z vsem kar počnemo in rečemo, to še ne pomeni, da so ali bodo kakorkoli kaznovani! Za psihiatrijo pa nikakor niso. Glede zapeljevanja mladine se mi zdi, da je prišlo do pretiravanja ob razumevanju določenih tem, ki jih mediji obravnavajo. Če se govori o nečem, to še ne pomeni, da se za to stvar dela propaganda. Govoriti o homoseksualnosti ne pomeni delati reklamo zanjo. Da bom jasen v besedah bom stvar obrnil na glavo - že odkar se zavedam sveta okoli sebe, poslušam o heteroseksualnih ljudeh, možeh in ženah z otroci, "normalnih" družinah, gledam reklame s seksi dekleti, pa tudi heteros. porno filme sem že videl itd. Pa me ni nikdar zamikalo imeti spolnega odnosa z žensko. Zakaj? Ker mi niso privlačne. Pika. Ob tem dejstvu preprosto ne verjamem, da bi neka oseba ZGOLJ IN SAMO zaradi medijske pokritosti homoseksualnosti želela imeti homoseksualni spolni odnos. Edina možnost, da bi ta oseba imela homos. spolni odnos, bi bila pod pogojem, da je ta oseba že prej čutila privlačnost do oseb istega spola. Če je temu tako, pa mediji nimajo nobene odgovornosti. Prav tako se z zgornjo točko povezuje vprašanje, kako bi izgledalo, če mediji ne bi več ničesar povedali o homoseksualnosti, da se o tem ne bi nikjer nič več slišalo. Če se kdo sprašuje, kako bi to izgledalo, naj začne prebirati časopise in knjige starejše od npr. 20, 25 let. Človek mora sprejeti odgovornost za to, kar počne v svojem življenju. Svoboda govora pomeni tudi, da te lahko nekdo toži zaradi izrečene besede. Svoboda odločanja pomeni, da boš prej ali slej nosil posledice svojih odločitev in dejanj. Če imam jaz sporazumni spolni odnos s fantom, za to ne morem kriviti nikogar - ne medijev, ne tega fanta (če ne gre za posilstvo, je moja popolna odgovornost - imam vedno pravico reči NE), ne družbe, ne staršev. Če bom nekoč trpel občutke krivde zaradi tega, je to pač dobra šola zame. Prav je, da tisti, ki želijo deliti svoje izkušnje z drugimi, to tudi počnejo. Zato imamo forume. Še ena stvar - nekako se mi zdi, da se načelno strinjamo, da govorimo tu o široki temi brezbrižnosti, čeprav je edina ožja tema, ki smo jo do sedaj izpostavili s tem v zvezi homoseksualnost. Prebiranje vseh postov skupaj nekako ustvarja občutek, da se homoseksualnost enači z dekadenco družbe v moralnem smislu ali da se ju vsaj postavlja v sosledje (da je homos. posledica moralne dekadence). V kolikor je moje razmišljanje točno, moram takoj povedati, da se s tem sploh ne strinjam. Kajti homos. je prisotna že od pamtiveka, danes nič bolj kot kdajkoli prej, le da se danes o njej več govori (več se govori tako ali tako o vsem - ker je toliko medijev kot jih še nikoli ni bilo). Če bi bila povezana z dekadenco, bi to pomenilo, da svet že ves čas od nastanka moralno propada.

Sant mat sem spoznal preko knjige Pot mojstrov avtorja Juliana Johnsona. Knjiga me je popolnoma prevzela, skušal sem navezati nekakšen osebni stik s sedaj živečim mojstrom in prvi stik me je pripeljal do Sant Thakar Singha (bil sem v Italiji na Satsangu skupaj s fantom, bratom in njegovo punco, ki sta začela Sant mat prakticirati še bolj resno kot jaz). Brat in njegova punca sta se dala iniciirati, jaz pač ne, ker sem preveč skeptičen tip - rad imam dovolj informacij, preden naredim korak naprej. Kasnejše raziskovanje me je privedlo do spoznanja, da je danes več živečih mojstrov, med katerimi nekateri tekmujejo za "publiko". Žal. Brat in nj. punca zdaj sledita Gurinder Singh Ji-ju. V Sloveniji se občasno dogajajo predavanja nekoga, ki sledi Sant Thakar Singhu. En podatek, ki si ga navedel, pa me je "zbodel" v oči. Praviš, da ob iniciaciji Sant Kirpal Singh prevzame nase tvoje karmično breme - to se po mojem vedenju tepe z najosnovnejšim principom Sant mata, ki zahteva vodstvo ŽIVEČEGA mojstra. Kirpal Singh je menda že pod rušo, kajne? Glede na to, da je to osnovni princip in najbolj bistvena razlika med Sant matom in ostalimi religijami, me je to začudilo. Morda pa je posredi nesporazum... Vsekakor, vse najboljše na tvoji poti!

Marsa, Selene, Polmesec - preveliko čast mi izkazujete. Polmesec, predstavljaš problem proste izbire življenjskega stila in ga povezuješ z liberalizmom, ki po tvojem prinaša tudi svoje negativne posledice. Kot rečeno, ne verjamem, da popolna odpoved načelom in zavračanje moralnih norm lahko privede do kaj vem kako kakovostnega življenja. :o|o: Kljub temu pa ne bi tako eksplicitno enačil ravno izbiro načina življenja in libertarnosti. Izbire, kakšrnekoli, si je ti. Zahodna družba izborila skozi stoletja. Te se vsekakor povezujejo in so znak liberalnosti. Vendar je teh izbir mnogo in vprašanje izbire življenjskega partnerja je zgolj ena od njih. Recimo, da je prosta izbira sopotnika v življenju eden od simptomov liberalne in libertarne družbe. Ni pa njen edini znak. Vse to govori, da je tvoje vprašanje, dragi Polmesec, mnogo širše od teme, v kateri nizamo svoje poste. Glede pouka verstev v šoli menim, da bi bilo za otroke bolje, ko bi spoznavali različna verstva. Moje mnenje izhaja seveda iz mojih lastnih izkušenj, prepričanj in sploh NI objektivno - tu ne želim nikogar zavajati. Ob priznavanju neovrgljivega dejstva, da je krščanstvo, sploh pa RKC stoletja sooblikovala to, kar danes imenujemo slovenska družba, verjamem, da je pestrost in, če hočete, mavrični spekter možnosti prava pot vzgajanja in izobraževanja na kateremkoli področju, vključno s področjem verstev. Soglašam s pobudo, da bi pouk verstev (torej nujno v množini) postal obvezen (ja, obvezen) predmet v osnovni šoli. Predavali naj bi ga po mojem teologi, vendar laiki! Poučevanje verouka v smislu katoliške kateheze pa bi zaradi mene lahko potekal kot dosedaj na župniščih, bodisi kot izbirni predmet v devetletki. Spominjam se predmeta z naslovom "Etika in družba" tekom mojega osnovnošolskega izobraževanja. Žal moram reči, da od njega nisem prejel nič. Čisto nič. :xx!: Šele filozofija v četrtem letniku gimnazije mi je začela odpirati svet in me začela siliti v spraševanje v lastno eksistenco. Takrat sem si komaj pridelal oceno dobro, a sem že takrat vedel, da se lahko profesorju zgolj zahvalim, ker me je prislil v razmišljanje. Kaj reči, razen MNOGO PREPOZNO. O spolni vzgoji slišimo pri biologiji. Če imamo srečo, da našo učiteljico/-ja ni preveč sram. ŽALOST! Neznanje je škodljivo (najstniške nosečnosti, neželeni otroci, spolno prenosljive bolezni med najstniki...). Tu sem spet na strani liberalcev, ki želijo otrokom, mladini predstaviti to plat življenja preden se znajdejo v težkih situacijah, ki marsikdaj presegajo njihovo sposobnost moralnega odločanja (Kako naj se vendar 14, 15, 16-letno dekle odloči ali želi obdržati nenačrtovanega otroka ali ne? Pa otrokov 16-letni oče - ali ima on kaj bolj izoblikovano stališče glede življenja?) Kakšne so zgodbe ljudi, ki jih navajaš - tiste, ki da govorijo o zlorabah nastalih zaradi delovanja institucij, ki imajo pravzaprav ravno nasprotni namen - ne vem... Razsvetli me s tvojimi izkušnjami glede tega, sam jih namreč nimam. Morda pa spremenim svoj pogled. Še glede promocije istospolnosti - kot najstnik, ki je begal od glasu srca do glasu razuma in nazaj ter vestno izpraševal svojo vest približno 7 let (toliko je trajalo od mojih prvih zavedanj, da so fantje tisti, ki me zanimajo, pa do mojega prvega poljuba, intimnega objema, naivne spolne izkušnje) bi si želel več informacij o PESTROSTI človeške narave. Zgolj to, da bi mi kdo rekel: "Poslušaj, obstaja to in to in to...razmisli malo, vprašaj se, poglobi se vase in preuči svojo naravo. Čez nekaj let boš gotovo vedel bolj natančno, kaj je tisto, kar te zanima." Pa ker tega ni bilo, sem nekako prebil sam. Blagor meni, ker me je to ojačalo in spravilo v stik s seboj. No, saj to je pa druga plat medalje. Če te nekaj žre, pa nimaš sogovornika, govori sam s seboj! Samemu sebi si vedno na voljo. Mediji veliko več govore o homoseksualnosti kot leta poprej. Tega se ne da zanikati. Sam v tem ne vidim promocije istospolnosti, marveč odpiranje družbe v smer sprejemanja drugačnosti (govori se npr. tudi več o drugih kulturah). Seveda, sem pač subjektiven - tako kot vsi ostali na tem forumu. Glede odgovornega delovanja v svoji okolici - to je prepuščeno posamezniku. Dosti nas je tu, ki si tega želimo in to počnemo. Ali verjamemo, da lahko spremenimo svet? Jaz že verjamem! Mohandas Gandhi, bolj znan kot Mahatma (dobesedno "Velika duša"), je dejal: "Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu!" V pričakovanju pestrega nadaljevanja te debate želim vsem vse dobro!

Odpiraš zelo široko temo, temo, ki močno presega okvire homoseksualnosti. No, pa nič zato - pravzaprav me veseli, da lahko pomagam postaviti stvari v širši kontekst. Naj najprej razložim svoje stališče malo širše, ne le skozi gejevsko optiko... Sem veren (verujem v Boga, vsemogočnega očeta, stvarnika nebes in zemlje), ne pripadam pa nobeni religiji (raje "pijem pri več izvirih"). V svojih očeh in očeh tistih, ki me dobro poznajo, veljam za človeka principov. Ne principov kar tako brez veze, marveč principov, ki sem jih SAM sprejel za resnico in mi služijo kot orientacija (torej nisem nek flegmatik brez kakršnekoli moralne drže). Sem idealist, a spet ne brez veze. Verjamem v dobroto, Ljubezen in si ju prizadevam priklicati v svoje življenje. Pa še to - tudi sam sem kritik razpuščenosti, brezciljnosti, nevednosti, predvsem pa brezbrižnosti. Stavki kot so "Vseeno mi je, ni mi mar" me žalostijo. Raje bi videl, da bi imeli ljudje svoje mnenje - to pomeni, da vsaj razmišljajo, ne pa da kar bezljamo tja v en dan. Dovolj o tem. Kar sledi ni kopirano od nikoder - je izraz mojih izkušenj: O "probavanju" Sam nisem nikoli probaval s puncami. Zakaj? Ker me niso nikoli privlačile. Pravijo, da je spolna identiteta fluidna, da ni črno-bela, da je veliko ljudi, ki sta jim zanimiva oba pola. No, meni punce niso bile nikoli zanimive. Očitno imam po svoje srečo, ker nisem čutil razcepljenosti v tem smislu. Se zelo strinjam, da je treba misliti z zgornjo glavo, ne spodnjo. Tudi mene je spodnja že zavedla. Vendar v drugačnem smislu. Sam močno preferiram stalne partnerske zveze z zvestobo partnerju kot nujnim sestavnim delom. Glava in srce vesta za prednosti tega načina življenja, medtem ko spolnemu nagonu za take reči pač ni mar. Važna je potešitev. Imel sem svojih nekaj avanturic, enkratnih "dol-dajanj" pač v času, ko sem bil samski. Vedno, prav vedno so v meni pustile veliko čustveno praznino. Ni me pa spolni nagon zavedel v tem smislu, da bi seksal s fanti in to kasneje obžaloval. To mi je tuje in verjetno izhaja iz tega, da razen do fantov nikoli nisem čutil privlačnosti do kogarkoli. Če bi občutil biseksualna nagnjenja, bi se morda zaradi seksa s fantom počutil krivega ali kaj podobnega - ne vem, domnevam. Tako se pač nisem. Kar hočem povedati z zgornjim odstavkom je tudi to - homoseksualnost je pač klinični izraz za nagnjenje ali usmeritev ljudi, ki čutijo privlačnost do istega spola. Omenjanje korena besede "-seks-" znova in znova ustvari morda neko utvaro, da gre pri vsem le za f*k (se opravičujem za izraz, vendar želim poudariti poanto). Gre predvsem za ODNOSE. Medčloveške odnose, ki imajo nešteto obrazov. Samo eden od njih je spolne narave, drugo je predvsem čustveno, duševno, miselno, razumsko dogajanje med dvema osebama. Nenehno se v povezavi s homoseksualci poudarja tudi nadpovprečna pogostost menjavanja partnerjev. Ne bom zanikal razlike v tem pogledu med hetero- in homoseksualci, vendar je po mojem prepričanju manjša, kot se to poudarja. Veliko homos. parov je, ki vztrajajo v dolgoletni zvestobi, le da teh ni nikjer najti. Zakaj? Ker živijo svoje mirno ustaljeno življenje stran od t.i. "scene", tj. mavrično obarvanega bolj ali manj javnega dogajanja. Prav tako obstaja, roko na srce, veliko heteros. parov, ki si pač niso zvesti - le da, zopet, se tega v javnosti ne ve. O vzrokih za promiskuiteto med geji imam svojo teorijo, pa ne bi zdaj o tem, razen če bo taka izrecna želja cenjenih soforumljanov. Moralna načela, etika in norme - vse to so visoko diskutabilne teme. Krivično bi bilo misliti, da nekdo ne pozna in se ne drži norm zgolj zato, ker je homos. usmerjen. Prav tako bi bilo krivično misliti, da se nekdo avtomatično drži norm, zgolj zato, ker je poročen in ima otroke. Moralna drža je vedno stvar posameznika in posameznika določa tisočero dejavnikov, ne le spolna usmerjenost. In NE, ne verjamem, da je filozofija brezbrižnosti odgovor na vprašanja sodobne družbe. Želel bi si sočutja, solidarnosti, sprejemanja in čim manj sojenja sočloveku. Da bi lahko to počel, pa moraš najprej vedeti kdo si in za kaj se zavzemaš. Nosce te ipsum! LP!