prunus

Takole. Prosim vas, da odgovorite na zgornjo anketo, nato pa lahko vaš odgovor po želji tudi komentirate. Najlepša hvala.

Mislim, da človek, ki sebe zavestno postavlja nad ostale, pade globoko pod nivo, na katerega se postavlja. "Boljših" ljudi - vsaj po mojem mnenju - ni, prav tako kot ni "slabih". Za vsem "slabim" stoji vzrok, vsak je zmožen spremembe in konec koncev smo vsi delci ene celote, med seboj povezani in delno odvisni drug od drugega. Ko ugotoviš, da s "slabimi" ljudmi dihaš isti zrak, izhajaš iz iste celice, istega atoma, iste strune... potem to, da se "bodo slabi pobili" in "bomo boljši ostali", postane le še pretekli absurd. tomazslo -

Hvalezna sem, da sem danes koncno prisla do tocke, kjer sem lahko za sabo pustila nekaj, kar me je ze vec kot leto dni vleklo nazaj in me omejevalo. Neskoncno hvalezna sem za vse tiste ljudi, ki me vsakodnevno naucijo nekaj novega in ze samo s svojo prisotnostjo na meni pustijo pecat in pozitiven ucinek. Hvalezna sem za obcutek, da vajeti koncno spet drzim v svojih rokah in da mi ni treba vsega prenesti sama, temvec imam ljudi, na katere se v kriznih casih lahko obrnem. Zares hvalezna sem za to, da po tako zelo dolgo casa koncno spet cutim, kaj vse ponuja svet, v katerem zivimo. Zelim vam dan, poln malih srecnih trenutkov.

No, sama ne morem deliti fotk s potepanj (saj imam le-teh zelo malo), se pa zato (še vedno) ukvarjam bolj z umetniško fotografijo in vse skupaj izgleda recimo takole; http://farm8.staticflickr.com/7089/7211074266_b4c886eefe.jpg http://farm9.staticflickr.com/8302/8012021905_77d82a4557_z.jpg No, nekako takole. Zares pa ne bom lepila vseh, jih je preveč in le za občutek sta dve kar dovolj.

Zares lepo povedano + želim vama še veliko čudovitih in vsak-dan-lepših dni (ter tudi vsem ostalim). (Drugače pa sem včeraj odkrila Scriabina in njegov Mysterium, ponovno na moč prepričana, da klasična glasba na ljudeh dela čudeže).

Takole, da malo porocam, kaj se dogaja v zadnjih dveh. Pravzaprav nic posebnega, trenutno sedim na avtobusu in berem Kundero (Milan Kundera - za vse, ki ga se niste vzeli v roke, morda zacnite z The book of Laughter and Forgetting in pa potlej z The unbearable lightness of being, meni so ljubsi angleski prevodi, po knjiznicah/kniigarnah pa najdete tudi slovenske). Malo sicer se hiberniram (domov prisla ob dveh zjutraj, zabavno), ampak sibam v Ljubljano, moram urediti stvari za poroko, ki sva jo s kolegom fotografirala v oktobru, nato pa ob treh skocim se na TEDxLjubljana, potlej pa domov malo cajckat in si vzet kaksno uro, da postavim dogajanje v nekaoticno stanje. Ljubljana je se vedno meglena, ampak zjutraj sem na radiju odkrila kanal, kjer vrtijo le klasike, tako da je danes lep dan. Lep preostanek vikenda (in cim vec caja, knjig ter lepega vremena).

Mr. Nobody je silno fajni, pogledala kakšne pol leta nazaj in se spomnim, da sem bila res čist impressed (še zdaj imam v glavi tisto sceno, ko morje polagajo). Drugače se je pa o The Fountain zagotovo že govorilo, pa dobro, prilepim zraven. Sem pa prejšnji vikend pogledala Beginners, danes pa je na vrsti An Education. Begginers lepo razčleni človeške odnose ter samoto znotraj njih, vseeno pa, ko govorimo o človeških odnosih, na prvo mesto še vedno postavljam Closer.

maraton zelja, steklene medenice ljudstva, umor ze mrtvih celic.

Najprej zares hvala vsem za mnenja, komentarje... Cez leto sem si veckrat rekla "Brezo bi mi zagotovo naravnost povedal, kako nespametno je tole" in "Silvija ter Lili bi mi svetovali...". Fino se je zavedat, da stvari se vedno stojijo tako. Postopoma bom, upam, prisla do svojega cilja, medtem pa bom z vami poskusala debatirati tudi v drugih temah, da se malo uvedem nazaj v LF.

Živjo. (sledi kratka uveretura, poskušala bom biti čim krajša) Takole je; nekateri izmed vas se me spominjate, spet drugi ne. Kar nekaj pa vas sploh ne ve, o čem govorim, saj ste se nam pridružili "na novo". Pred kakšnim letom sem namreč poniknila in se od takrat nisem več oglasila. Doletelo me je namreč enoletno obdobje ponavljajočih se ciklov "depresije in drugih simptomov", ki jim nekako nisem uspela ubežati - vsakič so, potencirano, udarili nazaj. Celotna stvar me je psihično in duhovno popolnoma sesula in proti koncu se nisem več prepoznala. Zaupanje ljudem, duhovna rast (oz. želja po tem), ljubezen (do sočloveka in sebe), življenjski cilji... vse to je nekako izginilo. Zdaj se počasi postavljam na noge, začenjši z ljubeznijo do sebe ter ponovnim stikom s samim sabo in svetom, ki presega materialne okvirje. Morda to ni ravno pravi prostor za temo in bi se jo bilo potrebno prestaviti, pa vseeno... Ne prosim za stavke kot so "sledi svojim občutkom" in "opazuj svet okoli sebe"... vse to se že trudim početi. Zavedam se, kako težko se je duhovno in psihično "obuditi" ali "ponovno zgraditi" in zato se tu obračam na tiste izmed vas, ki bi mi tu lahko svetovali in na katere bi se v času zmede lahko obrnila za kak manjši nasvet. Da ne bo pomote - moja želja ni v tednu dni postati lama, temveč se zavedam, da moj cilj potrebuje čas ter ogromno dela. Vas pa vseeno prosim za nekatere smernice, nasvete, stvari, na katere sama ne bi pomislila... In sem o njih ter o sami temi seveda pripravljena diskutirat, saj to je namen. In pa hvala. Ter živjo, nazaj sem!

Vsem srecno in lepo kitajsko novo leto, tokrat zmajevo!

včasih pa še mene res prime, da bi šla ugotovit, kaj sem v preteklosti delala takega, da se mi zdej dogajajo stvari tko, kot se. mogoče bi se pol znala mal bolj skupi spravit. ampak skeptik po naravi, pol pa...

Za kompletno organizacijo dobrodelnega koncerta (sodelovanje z zavetiščem Gmajnice) potrebujem ene par sponzorjev (za financiranje staff-a in tehničnih zadev), tako da če kdo pozna koga, ki bi bil zainteresiran za tole zadevo, al pa samo kak predlog - vse prav pride.

No, pa se po nekej časa spet oglašam; Aliana, še od mene čestitke za s.p., pa vso srečo, jasno. Marsa, tebi pa pošiljam pozitivne misli, sej bo, na koncu se vse uredi tako, da je najbolje za vse. Danes sem mela res po dolgo časa en dan, za katerega lahko rečem, da je bil res fajn. Najprej jasno šola, spustimo to, potem sem šla pa si pogledat od enega frenda fotografsko razstavo in potem srečala še ene 3 ostale, sem jih spoznala prek bivšega, pa smo se tko dobr zaštekal da se še zdej dobimo na vsake tok časa, res so super. No smo šli na en čaj in potem mal okrog po Tivoliju, se sprehajat pa si grafite ogledovat (umetnost je umetnost). Potem pa na bus domov, sem pa srečala tut enga frenda s katerim se nism že cca. dva meseca vidla, pa sva mela ravno čas mal podebatirat, je blo fajn. Uglavnem, dons mi je nekdo-tam-od-zgoraj dal jasno vedt, da mam polno ljudi, na katere se lahko obrnem, kar sem ubistvu res rabla. Zdej pa brat!

Za mano je polno stvari (res, polno), tako da bom poskušala vse skupi vsaj približno primerno opisat. Ste bli pa v tem času, ko sem samo brala, ful pridni in vas je blo prov užitek brat. Glede bejbik sem pa js daaaaaaleč stran od nekoga, ki bi lahko dajal nasvete, vam pa vseen želim najboljše z njimi, čimveč potrpežljivosti in dobre volje, na koncu se tako ali tako vedno vse uredi tako, da je za posameznika prav. No mene je v tem času zajelo eno čudno obdobje in če pogledam nazaj se mi zdi, da sem se malo spogledovala s prvimi znaki depresije. Ko sem to ugotovila, me sploh niso tolk potolkle okoliščine, ampak to, da se to sploh lahko zgodi - da me to sploh doseže, namreč. Ker vedno pravim, da morš spoštovat in met rad najprej sebe, pol dolgo nč, pol spet sebe, pol pa vse ostale. V takem prenesenem smislu, seveda. Da se mi kdo ne spremeni v egoista pol slučajno. Uglavnem, mal me je doseglo to, da sem začela dvomit vase in v svoje sposobnosti, v to kaj lahko pripomorem in zakaj so stvari take, kot so. Uglavnem, stvar je bla zapletena in ni mi blo jasno, kaj se dogaja. Nisem vedla, kaj nej spremenim, zato sem se odločla, da bom ravnala čist po občutkih, tko kot mi bo narekoval... ma ne vem, tko kot si bom narekovala jaz. In prišlo je do tega, da sem "prekinla" en razvijajoč se odnos, s človekom, ki je bil drugače res dober do mene, ampak zdej vidim, da mi je v (pod)zavest prinašal samo zmedo. in samo kaki dve uri po tej odločitvi sem se začela počutit neznansko bolje in ta občutek traja še zdej, tko neka svoboda mešana s srečo, predvsem pa zdej čutim, da sem sama sebi dovolj in največ, da ne rabim vedno nekoga, ki stoji zraven mene, da sem ubistvu sama sebi najboljša družba. prej sem se v to vedno le prepričevala, zdej pa to res čutim. Uglavnem, dobila sem zagon za nove projekte, hkrati sem se pa zavedla da sem sama sebi najboljši prijatelj in pomočnik, in velik več zdej delam zase... že prej sem brala ogromno, zdej pa berem res nadogromno in občutek je tak fajn, da delam neki zase in samo v svoji družbi... razmišljam da bi se končno spravla tut tečt, čeprov imam sicer tisto fiziološko urtikarijo na vibracije in me ob teku vse začne srbet pa fleke dobim... ampak um je nad fizičnim telesom in tut to se da premagat. No torej, sem nazaj, bolš kot kadarkoli prej.