Pozdravljeni! Zanimiva tema o vzorcih. Tudi mene spremljajo skozi življenje. Koliko stvari počnemo točno tako kot so jih počeli naši starši, pa se tega niti ne zavedamo. Saj je logično, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Bom povedal primer iz svojega družinskega življenja. Recimo moj oče nikoli ni materi v javnosti rekel, da jo ima rad ali pa da bi jo kar tako objel in poljubil. Ne rečem, da se nimata rada in da se ne razumeta, vendar tega pred menoj nista nikoli počela. No dobil sem punco iz družine, kjer pa se je njena mama usedla očetu v naročje, sta se objela, sta se poljubila tudi pred otroki. Rad bi povedal, koliko problemov sem jaz imel in jih imam še, preden sem bil sposoben narediti nekaj drugače kot so me učili starši. Vedel sem, od kod izvirajo moji problemi, pa še vedno sem s težavo šel v drugi smeri. Na drugi strani, pa je bila sedaj moja žena navajena, da je pri njej doma bila mama sama za vsa gospodinjska dela in ji oče nikoli ni pomagal pri tem. Najbol kar je bilo strah mojo ženo pred poroko je bila ravno misel da bo za vse sama in še sedaj vedno ko vidi kakšno delo vedno pomisli najprej na to da je sama za vse, pa čeprav ji vedno z veseljem pomagam, če le morem in mi ni problem kuhati, pospravljati in tako naprej. VZORCE dobivamo od prvega dne življenja naprej. Logično da delamo tako kot smo se naučili. Problem v nas pa se mi zdi je ta, da si ne upamo stopiti ven iz naučenih kalupov in poskusiti nekaj po svoje. Vedno je v glavi misel to smo počeli tako in tako in bog nedaj da bi sedaj kaj drugače, ker bo gotovo narobe. No pa ni tako. Lep dan vsem skupaj.