Neuromancer

Vsak ima svojo pot, sicer bi bilo nesmiselno, da (ta vsak) sploh obstaja. Kljub temu pa je resnica le ena. A dojemanj te resnice je natančno tolikor kolikor je poti. Pri učiteljih je dilema sledeča: izbira, odnos. Sant Mat recimo zahteva popolno predanost učitelju, hkrati pa svari pred popolno predanostjo napačnemu učitelju, ki je lahko (Sant Mat) negativna sila. Kako prepoznamo pravega? Tako, da se z njim srečamo na notranjih nivojih, kjer se dokaže kot resničen. Catch 22, da pride do srečanja na tem nivoju moraš biti predan učitelju. Moj sklep je: popolna (ker smo ljudje to pomeni v največji možni meri in potem se potrudite še malo bolj) predanost izbranemu učitelju. Me sploh ne moti, če ga nekdo imenuje življenje. Kaj pa je življenje, če ne bog in kaj je 'popolni učitelj', če ne božji princip delujoč na zemlji? Vse isto, a različnih imen, ker se ločevalnemu umu zdijo te stvari povsem drugačne. Logična dilema. Ali popolna predanost izključuje zdravi skepticizem? Dokler je um bo skepsa. Moj nasvet: naj ljubezen prežema ta dvom, naj ne bo zaviralen. Vsaka pot namreč kliče po tem, da mora biti prehojena in kdo tukaj potrebuje zategnjeno ročno? A ker je vsak pot polna pasti, previdnost ne bo odveč.

Res je - se posebej, ce je slednjih 10. Ce pa jih je stotine ali tisoce, pa je ze 'tezje'... Uh. Izgubila si me. Zakaj bi bilo za več krilaticami skrivati se težje... Kvečjemu lažje... Predvsem sem želel povedati, da se sicer strinjam, da je prekladanje besed v tem svetu maje samo podpihovanje iluzij, da pa, če besede iskreno izražajo čiste in iskrene misli, lahko premikajo.

Kar se prevzemanja karme tiče. Sant Mat, kot ga jaz poznam, uči, da je sedem nivojev bivanja, nad njimi so še neimenovani božanski nivoji in da se je brez pomoči in milosti mojstra nemogoče dvigniti nad vzročno (kavzalno) raven, ker le nekdo, ki je nad delovanjem karme, torej mojster lahko izniči preteklo karmo in pomaga nositi sedanjo. Brez tega je boj s karmo, že rodiš se obremenjen s preteklo, vsako dejanje pa le ustvarja novo, vnaprej na propad obsojeno početje. Kar se dveh plati tiče. Zmeraj sta najmanj dve. To je osnova vse kreacije in če prva pravi, da je Sant Thakar Singh naslednik Sant Kirpal Singha in bog - človek, druga plat pravi: na internetu je mogoče najti precej literature, zapisov o razkolu znotraj Radhasoami gibanja, pa obtožbe na račun Sant Thakar Singha, ki gredo od zlorabe otrok do seksualnih škandalov... Jaz verjamem to kar sam doživim in vidim, zato me je tudi Sant Mat pritegnil, kot nekaj kar (naj bi dajalo) daje otipljive rezultate. "Meditacija v kateri slišiš božanski zvok in vidiš svetlobo." Moj nasvet kot zmeraj je, iščite, poizkusite vse, a bodite zmeraj skeptični. Tudi Sant Mat pravi, da je pravega mojstra mogoče preveriti le v notranjem srečanju z njim... Trudim se v tej smeri.

Skrivati se za krilaticami je lahko. Težko je v svetu razuma in intelekta, ki tukaj nadvladujeta moč ljubezni - razumevanja med ljudmi brez besed, se razumeti kljub besedam. Zato jih je včasih več. Zdaj pa še ena krilatica: "Ta, ki išče bo našel".

Trenutno živeči mojster Surat Šabd joge oziroma Sant Mata je Sant Thakar Singh, ki pa je že imenoval svojega naslednika, ker se njegov čas na zemlji izteka. Nisem še slišal, da bi mojstri med seboj 'tekmovali za publiko'. Po Sant Matu je pomembna direktna linija mojstrov, nisem pa prepričan, da je nujno ena. Tudi, če ni, ni take težave, dokler gre res za direktne prenose učenja in dokler gre za mojstre, ki so zares samouresničeni. To pa je mogoče spoznati le skozi srečanje z učiteljem na notranjih svetovih (skozi meditacijo) in ne na cesti, kjer se ljudje primerjalno le malo razlikujemo med seboj, čeprav mislimo, da smo tako različni. Eden izmed dobrih znakov je tudi to, da pravi učitelj od nas ne zahteva denarja. To kar Sant Mat najbolj izpostavlja je, da osvoboditev iz treh svetov maje ni mogoča brez živega mojstra. In to ni samo zaradi vprašanja karme. Je pa res, na nek način, da se več ljudi na tem svetu kliče za mojstre, da ljudje sledijo več mojstrom, ki razlagajo različne stvari in da se od tukaj da sklepati na nekakšno tekmovanje, ampak to ni po krivdi Sant Mata. Mislim, da bi mojster to delovanje pripisal delovanju takoimenovane negativne sile. Ker, takoj, ko je intelekt na delu so vse variante in možnosti mogoče. Kolikor sam poznam Sant Mat, pa ga šele spoznavam, je edino 'tekmovanje', 'tekmovanje' učitelja s časom in željo, da se jih čimveč inicira. Čeprav tudi tukaj veljajo stroga pravila, v smislu učenec najde učitelja, oziroma "ko je učenec pripravljen, guru pride". To pomeni, da ni mogoče nikogar v nič prisiliti. Ena tipična pot v Sloveniji iniciranih, se mi zdi, je branje knjige Pot mojstrov (Julian Johnson), nato uvodno predavanje (taka predavanja so nekajkrat na leto v večih mestih, so tudi oglaševana), nato razmislek, nato iniciacija, nato sledenje baniju - božanski melodiji, ki dušo vrne v njen dom, še za časa tega življenja. Kar se osnovnega principa karme tiče, mislim, da je posredi nesporazum, oziroma nejasna razlaga. Po Sant Matu obstajajo namreč tri vrste karme. Pretekla, karma usode (toživljenska, ta, ki je v grobem oblikovala našo trenutno reinkarnacijo) in trenutna (ta, ki jo dnevno sejemo in žanjemo) "Čeprav Učitelji upoštevajo karmični zakon mu niso podvrženi, saj utelešajo višji zakon, ki je zakon ljubezni, odpuščanja in milosti. V času iniciacije Učiteljeva moč sežge celotno karmo, ki smo jo nakopičili v preteklih življenjih. Nekateri vtisi teh karm še zmeraj ostanejo v umu, prav tako kot bo hrbet človeka, ki je vse življenje nosil breme, upognjen. Tudi ko bo breme odstranjeno, ne bo mogel hoditi zravnano, ampak bo moral najprej razgibati svoje mišice in celotno telo navaditi na novo držo. Ko duša iniciiranega vzpostavi stik z notranjo Svetlobo in notranjim Zvokom, bodo z meditacijo vsi preostali vtisi iz preteklosti sčasoma izginili. Karma, ki je temelj našega sedanjega življenja se imenuje »karma usode«. Te karme Učitelji ne odstranijo, saj bi se naše življenje v tem trenutku končalo. S pomočjo moči in znanja, ki ga dobimo z meditacijo se naučimo mirno prenašati vse, kar nas v življenju doleti. Kadar postane trpljenje na videz nevzdržno, Učitelj prevzame večji del karme in jo nosi namesto nas. Tako velika je namreč Njegova ljubezen. Tretja vrsta karme je »karma, ki jo sejemo«. To je karma, ki jo ustvarjamo in kopičimo v sedanjosti. Na to karmo lahko vplivamo z lastno voljo in tako oblikujemo svojo prihodnost. Učitelj nam je v ta namen dal jasna navodila, kako moramo živeti, da bo ob koncu našega življenja naše delovanje, sprejemanje in dajanje, uravnoteženo; da bomo svobodni in se bomo lahko vrnili v naš pravi dom." Če povzamem. Učitelj ob iniciaciji izbriše preteklo karmo in potem pomaga nositi breme sedanje. Že zato mora biti utelešen na fizični ravni. Karmo usode pa mora izživeti vsak sam. Sedanje breme vedno nosi živeči mojster, ne gre drugače. Tudi zato je pomembna neprekinjena linija. Sant Thakar Singh, mislim, da, nosi breme okoli dveh milijonov iniciranih. Vendar pa, če je nekoga iniciral Sant Kirpal Singh (in to je lahko bilo le do 1976 leta, ko je njegovo misijo prevzel naslednik), njegova sedanja karmična bremena prenaša naslednik Sant Kirpal Singha (Sant Thakar Singh in kmalu jih bo njegov naslednik), Sant Kirpal Singh pa ga vodi po notranjih poteh. Mislim, da je ta nesporazum rezultat tega, da težko doumemo, da so mojstri Sant Mata povsem zliti z bogom, v smislu, da so uresničeni, razsveljeni, utelešeje božjega principa na zemlji. To je umu težko sprejeti prav kakor učenje Sant Mata, ki pravi: "Ego je ta, ki govori jaz sem, jaz moram... Duša vedno pravi: jaz in moj oče sva eno", v smislu da je med bogom in človekom razlika le v človekovi nemoči spoznanja, da sta on (človek) in bog eno. Popravek: (in to je lahko bilo le do 1976 leta, ko je njegovo misijo prevzel naslednik) je bilo prej (mislim, da moralo biti pred 1970 letom)

Mislim, da je ena pomembna vrednota ostala spregledana. Sočutje. Prepričan v pomembnost tega početja, jo že nekaj časa poskušam postaviti nad ostale.

Hvala za dobrodošlico. Filozofijo racionalnega dokazovanja boga pa sem že opustil. Se mi zdi preveč (zgolj le) racionalna. Mislim (), da je tudi misel del materialne polovice vsega kar je in potemtakem ni osnova obstoja, saj sem prepričan, da ima obstoj tudi nematerialno (duhovno) razsežnost. Če Descartesa ("dubito, ergo cogito, cogito ergo sum") prevedem v 21. stoletje: Dvomim, torej mislim. Mislim, torej sem materializiran. To se mi zdi zelo pomembno vprašanje, vendar predlagam, da odpreš novo temo na to temo. Da se ne oddaljimo preveč od laži.

Seveda. Ampak vprašanje je, če ni tako, da se mora potrpežljivost vseliti prva in narediti prostor za mir in ljubezen? To mi diši po tem, kar je v preteklosti iz krščanstva naredila krščanska cerkev. Mislim, da je za očiščenje in zadovoljstvo prej potrebno ljubiti in kakor trpeti. To se mi zdi dobra metoda, vendar pa mislim, da je za nekatere to prej neverjetno težko, kot pa povsem nemogoče. V odgovor JanjiK: Potrpežljivost je lastnost, ki pri meni zelo visoko kotira med zastavljenimi cilji. Potrebujem ogromno potrpežljivosti, da lahko razumem ljudi okoli sebe. Kajti šele, ko si vzamem čas, da čutim in (spre)vidim vzroke delovanj ljudi okoli sebe, jih lahko poskušam čutiti, razumeti in živeti z njimi.

Vse je relativno. Torej podvrženo temu, da se zdi drugačno, če spremenimo kot (optiko) gledanja ali če primerjamo dva subjektivna pogleda. Čeprav gre zmeraj za isto realnost. Recimo isti pojem, isto vprašanje, isti predmet.

Zala, mislim, da bi lahko, če nisem s tem predlogom že (pre)pozen, na temo razmislili o dvojem. Prvič. Smo več kot le delo, ki ga opravljamo. Drugič. Nekatere navezanosti (morda je taka tudi tvoja nitka pritrjena na dobro plačano službo, ki pa te ne osrečuje) nas omejujejo pri napredovanju.

Ne gre vse laži tlačiti v en koš. Ta vrsta pa, ki jo je pokowc marca vrgel na mizo je slaba. Drugo ime za laganje sebi je neznanje. Če izključimo nekoliko paradoksalno in ne ravno produktivno možnost, da si lažemo in hkrati vemo, da lažemo. Torej, več kot vemo, manj si nevede lažemo. In znanje ni le poznavanje, ampak tudi vedenje in zavedanje.