Mushi, prebrala sem tvoj post in se mi zdi čisto brez repa in glave. Moj post se je nanašal na tvojo izjavo, da je smrt dveh ljubimcev olajšanje za obe družini, ker ne bodo imeli sodnih stroškov z ločevanjem, dedovali bodo in mogoče bodo otroci prizadeti. Tvoja izjava se mi zdi moralno sporna, da nekomu privoščiš smrt, žaljiva do pokojnih in njihovih družin. Ne, ti se ne delaš lepo, vse poveš tako kot je, takoj si se pa ogradila od izjave o dedovanju, ti ne pričakuješ ničesar in si skrajno poštena v teh namenih. Le kaj te je navedlo k temu, da si svojcem pokojnih pripisala tak ''morebiten'' značaj. Mogoče ker jih ne poznaš in jim lahko pripišeš karkoli. Sebe pa poznaš in ti nisi taka. O razčiščevanjih v pogovorih nimam prav dobrega mnenja. Mislim da je pogovor bolj konstruktiven in ploden, če se vpleteni v dialog izjasnijo s svojo resnico, kot pa z razčiščevanjem kaj je bolj prav. Moja izkušnja z ljudmi, ki rečejo, da naj jim povem vse takoj, ker imajo radi čiste odnose, je zelo variabilna. Mnogo ljudi resnice drugih ljudi ne prenese in to prinese zamero, ker niso sposobni dialoga in verjamejo samo v eno resnico in prepričanje, ki je ponavadi njihovo. O ločevanju in načinu ljudi iz svoje izkušnje povem, da ne vtikam nos kaj bo kdo dobil in kaj ne, kaj bo kdo prinesel, ker nekateri stvari nimajo materialne vrednosti, so pa prav tako vrednote, ki se morajo ob postopku upoštevati. Težko je oceniti pravi vložek v odnos, sploh pa če si tretja oseba, ker nikoli ne veš, kaj se dogaja za štirimi stenami. Recimo, če se mož odloči za kariero, žena ostane doma ob otrocih, ker njega ni doma po nekaj tednov ali vikendov, gradi kariero, čez 10 ali 15 let se ločita. On je prinašal denar, ona je skrbela za družino, po tej logiki njemu pripada vse. Mi, nismo nikogaršnji razsodniki!