Kako se počutijo ljudje,ki pridejo od drugod s trebuhom za kruhom iskat boljši,lepši jutri in jih vsi gledajo,češ : kva ste se sm prvlekl,odžirate nam službe,stanovanja.. Probam se postavt v njihovo kožo. Težko je že to,da so iz takšnih in drugačnih razlogov zapustili svoj dom,eni svoje družine,prišli v čisto drug svet,drug jezik,vera,navade... Bratje in sestre moje babice so po 2.svet. vojni odšli v Ameriko,svakinja živi v Anglji,sin gre študirat v tujino in pravi,da bo tam tudi ostal. Mar si za svoje bližnje ne želimo,da jim uspe tudi čez mejo,da jih v tuji deželi sprejmejo in spoštujejo? Zakaj smo tako nestrpni do tistih,ki iščejo srečo pri nas? Pejte slovenčki za smetarje,ceste pometat,zidat za nč plače...pa tujcev ne bomo rabil. Ne vem,no, če se probaš postavt v njihovo kožo, je slika čist druga. Vsak človek si zasluži boljši jutri,en smo z malim zadovoljni,enim pa tko ni nkol dost.
