Zanimiva tema... Naj se sama napišem moje razmišljanje o prijateljevanju med moškim in žensko Verjamem v prijateljstva med moškim in žensko, med energijami, ki se čutijo na isti ravni, kjer ni preprek in zavor, kjer drug drugemu dajemo le tisto, kar sami hočemo in želimo. Sprejemamo brez zadrege in se počutimo povezane. S prijatelji moškega spola me veže čustvena bližina ali simpatija, mogoče delček v značaju, ki mi je nadvse všeč, enak pogled na duhovnost, otroke, razvoj sveta, nasploh prijateljstvo... s prijateljem se dopolnjujem. Prijatelja pokličem, kadar sem v stiski, ko vem, da me bo že njegova "bližina" po telefonu pomirila, pokličem ga, ko sem radostna in vesela, da z njim delim svoj sončni žarek... in obratno... in tako se v kratkem času naučim veliko lepega in spoznam izkušnje, ki jih sama ne potrebujem doživeti, ampak se jih naučim spoznavati s pomočjo prijatelja. Zame je prijatelj unikat, z željo po medsebojnem spoznavanju, naklonjenosti, zaupanju, pomoči. S prijateljem si zaupam svoje želje, hotenja in upe... je nekdo, ki ga cenim in pri katerem upam, da je spontano prijateljstvo le začetek zavestne in skrbne rasti nadaljnega prijateljstva In v prijateljstvu, ki raste vem, da je tudi nekaj taksnih zadev, ki so osebno nedotakljive... to je pravica vsakega. Prijateljeva sreča je moja sreča ... prijateljeva težava je moja težava. Prijatelja poslušam, prijatelju zaupam Se vidi, da sem vodnarka... Lep večer vsem...