Verloren

Ne vem točno kje naj začnem.... 1. Če sem koga užalila, se zeloo močno opravičujem, ampak sem imela res slab teden in kar veliko sem bila sama doma in sem imela malo preveč časa razmišljat in debatirat sama s seboj. 2. Najlepša hvala vsem za odgovore in besede. 3. Morem zaključit to mojo "zgodbo" da sva bila s partnerjem 5 dni veliko skupaj in sva marsikaj razčistila. Rada bi pa, da vsi veste, da si tudi on želi otroka in da vem, da ne moreš nikogar v nič prisilit, če želiš da se dobro konča. Aja, pa nikoli ko rečem, da si zelo želim otroka, nimam v mislih sprehodov z vozički http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif. Mogoče, sem res rekla, da hočem včeraj otroka, samo ni bilo tako, vem, da bo šele v letu 2014 najprej, samo nek plan sem si hotela zagotoviti. Pa sem ga (ker sem bila sama doma) iskala pri vas na forumu, namesto pri Njemu. Ne vem zakaj. Verjetno zato, ker kot otrok oz. pubertetnica nisem imela nikogar, ki bi ga lahko vprašala najstniške stvari in sem po odgovore vedno hodila na forume. Takrat sem res dobila kakšne pametne odgovore in nasvete in pojasnila. To kar me pa sedaj žuli pa moram rešiti doma z Njim. Še enkrat hvala vsem za malo drugačen pogled. (p.s.: Če bo punčka bo Barbara, če bo fantek bo Emmett (čez leto ali dve))

cookie najlepša hvala za ta napad. Najprej se ti naj globoko opravičim, ker ne spadam med "moderne" mamice, ki se šele pri 35 letih odločijo za otroka, pa da ne govorim o problemih pri zanositvi pri 30 letih.... Razmisli, kaj več si imela od takrat ko si šla v službo in pri 30? jaz sem 100% da moja služba bo ostala, ker sem med najboljšimi in mi je že šefica povedla, da mene ne bo dala in da se bo borila zame in da se naj ne bojim. Oprosti, ker ne razumeš točno o čem govorim. O nezrelosti pa ne bom razglabljala....glede na tvoja leta, in tvoje besede itd...

Ja vem, da delam vse namesto njega. Začne se že pri položnicah. On se sploh ne obremenjuje s tem ali so plačane ali ne. Ker ve da bom jaz to uredila. Najbolj se je pa pokazal, kako se name zanaša ob smrti njegovega očeta. Brez mene nebi mogel nič organizirati. Pa ne govorim samo o pogrebu, ampak koliko dela je po njem. Po tem je pa še tu njegov mlajši brat, ki noče živeti z mater, in sem jaz urejala stvari zanj. Od posmrtnine do pokojnine in njegovih pravic in vse. Se je stres poznal na delu v moji službi. Ko sem mu pa sedaj rekla, da se ne bom več vmešavala v stvari njegove pokojnega očeta in štipendije, katero bi sedaj moral prejemi njegov brat, ker je postal polnoleten, je pa bil užaljen. Šele ko takole napišem, se zavem, da imava kar nekaj težav.... ali pa to sploh niso težave, ampak se samo meni zdijo? Sploh ne vem kako mu naj bi to vse povedla, ne da bi se skregala oz. da ne bi jaz začela jokat ali pa se dret nanj. In da on ne bi razumel kot napad nanj oz. da sem jezna ali karkoli negativnega.... Včasih si želim, da bi bila kot moje vrstnice.... Še vedno bi hodila ven feštat obvezno vsak vikend, se ga opijala in vozila pod vplivom alkohola brez skrbi in ostale neumnosti, katero smo počeli v času pubertete, ne pa sedaj, ko se je po mojem mnenju, že potrebno zresniti. Meni se ne da več vsak vikend hodit ven, najmanj pa nekam kjer je zelo glasna glasba, kjer se ne moreš pogovarjat in kjer imaš same mladiče ali pa stare samske hijene. Ja, vem, čudna sem.

Viyola, vem da me on ljubi toliko kot jaz njega. Marsikaj je že sprejel zaradi mene in obratno. Kot partner je najboljši, kar bi si jih lahko zamislila. In vem, da bo odličen oče. On je res vse kar sem si kdajkoli želela. Do sedaj. Do sedaj, ko si jaz želim otroka, on pa najprej hišo, potem pa otroka. Saj za nekaj časa potlačim to željo po otroku, po tem pa spet pride obdobje, ko so vse okoli mene noseče, oz. rojevajo in me spet preplavi ta strast....ta Ljubezen, ki jo imam v sebi in vem komu je namenjena in je ne morem izliti in se zavem, da bo še dolgo ta ljubezen samevala v meni, preden jo bom lahko podarila. In ne, to ni ljubezen do partnerja. Njemu sem izlila vso kar jo imam. Kar jo mam zanj in je njemu namenja. In mislim, da to ve. Ne ve pa, koliko ljubezni se nabira v meni, ki je namenjena najinemu skupnemu zakladu.

Silivija, vsake moje želje so pogojene s tem, da hoče da imava najprej svoje stanovanja/hišo. Enostavno noče slišati, da ni možno. Glede animiranja, se uči že kar dolgo in ima nekaj rezultatov. Sam potem, ko mu pa rečem, da naj kontaktira neko Slo podjetje, ki dela igrice (je kar znano, sam jaz ne vem imena) se mu pa ne zdi dovolj ali neki takega. Dejansko, ne vem točno kaj hoče z animiranjem. Ko bi lahko reklame delal, sem mu že skoraj 100% uredila sodelovanje z enim mojim sodelavcem, se mu je pa neumno zdelo jogurt naredit. Jaz menim, da bi moral najprej začeti v Sloveniji, z reklamami, saj druga pri nam itak ni mogoče. In ne, nikoli ni kontaktiral Pixarja. Pa itak nebi bil tam sprejet, ker kolikor sva gledala sprejmejo same šolane animatorje (takšne šole so samo po Ameriki). Ko mu želim pomagati, nimam zanj pravih rešitev in se vtikujem, ko pa želim kar bi jaz rada pa nimava po njegovem mnenju vsega potrebnega. Sam hočem da je jasno, meni pomeni vse. Vse sem pripravljena zanj narediti, tudi drug konec sveta. Ni problema. Sam ne morem več mirovat na enem mestu in stagnirat in bit nesigurna kaj bova imela oz. česa ne bova imela. Silvija, še enkrat hvala, za enkrat si me nekako pomirila....mi vsaj solze ne lilejo nenadzorovano. Hvalahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Silvija hvala za besede...Sam me spet spravljalo v jok... Saj jaz ne govorim, da bi hotela takoj zanosit, saj sem še vedno na kontracepcijskih, ampak rada bi realne plane, ki bi jih skupaj s partnerjem planirala. On govori,da bi delal v Pixarju... po drugi strani pa noče prodat podedovane garsonjere, zaradi katere rineva v še večje dolgove (položnice, kredit (300€ na mesec)). Z denarjem, ki bi ostal od prodaje te garsonjere bi lahko šla živet v Ameriko, da bi on preiskusil, če bi mu uspelo v svetu animacij, pa noče. Noče se preseliti v Australijo. Ja, tudi o tem sva se že pogovarjala, ker bolj kot si želiva svojih stvari, bolj sva na realnih tleh, da nama tukaj, s sedanjimi plačami ne bo uspelo. Jaz sem še pripravljena čakati 2 leti, ampak z realnimi plani. Težko je, ko govori, da bi se rad preselil iz Sloveniji, pa se ne more ker ga oče (sedaj pokojni, ki je bil bolan) zadržuje. Sedaj, ko je žal umrl, noče nič narediti, kar sva se pogovarjala,da bi lahko naredila za naju, pa zaradi njega ni mogel nikamor. Jaz imam dober odnos z mojimi starši, vendar bi zanj šla kamor koli. Vendar noče. To me najbolj skrbi. Eno govori, kaj vse bi naredil, itd... po drugi strani pa ko se jaz odločim, da sem pripravljena oditi na drug konec sveta pa noče. Najbolj se bojim, da bo tako neodločen do 30 leta. Jaz pa ne morem biti do 30 leta in imeti nič. Raje sem sama in brez vsega, kot pa imeti njega, pa imeti sebe z bolečino, in z večnimi prošnjami in vprašanji.

Počutim se grozno. Stara sem 22...čez 2 meseca bom 23. Če pogledam moje življenje za nazaj... Še kar v redu otroštvo, puberteta je prišla ob pravem času, okoli 14 let in me je držala kar do 18 let... Jaz si pravim, da je prav čas prišla moja puberteta in da sem jo izkoristila v popolnost, mogoče malo preveč. Ampak v redu, preteklosti ne bom spreminjala, in si je tudi ne želim. Pred 4 leti sva postala par in je ves čas že vse super. No, seveda ima vsak svoje probleme in padce in vzpone. Ampak če pogledam površinsko, je vse super. Kar se tiče najinega odnosa. Potem pa (pri meni) nastanejo težave. Jaz sem svoje kar hitro bila primorana odrasti (v 4 razredu OŠ, sem pomagala skrbeti za nepokretno staro mamo, ipd...) in menim, da sem zaradi tega se vedno počutila malo bolj odraslo od mojih vrstnikov. To me nikoli ni motilo. Nikoli, do sedaj. Sedaj ko imam partnerja katerega ljubim iz dna srca in on mene. Samo, problem je, jaz sem njegova prva punca v vseh pogledih. On pravi, da ne potrebuje, da bi izkusil tisto puberteto in še bil s kakšno drugo žensko. 2 leti je starejši od mene. Oba imama službo. Že skoraj od kar sva skupaj živiva skupaj. Sprva po najemniških stanovanjih, po tem pa sva zaradi prevelikih stroškov, se preselila k mojim staršim, kjer imava svoje stanovanje, vendar brez kuhinje. Po navadi kosilamo skupaj z mojimi starši. In sedaj moja težava: Bolj kot vse na svetu si želim imeti otroka z njim. To sem kar nekaj časa prekrivala pred njim. Ker ko sva se v hecu pogovarjala o tem, sem vedela, da si jih še ne želi. Verjetno je sam kriv, da je ta moja želja po mojem, najinem otroku še bolj narasla, saj sva se večkrat pogovarjala kako bi bilo ime najinim otrokom. In za punčko, je on izbral ime. Katero je že 100% fiksno. Njemu se je morda to zdelo kot igra, dobro saj je bila, samo... Veliko mojih kolegic je nosečih. Mogoče je spet to krivo, da glede na to, da se družim z malo starejšimi od mene in jih je veliko nosečih in se zaradi teh hormonov okoli mene, še meni povečuje ta želja. Ob misli, da še dolgo ne bom imela otrok, vedno postanem žalostna, s solzami v očeh. Ko sem mu hotela povedati kako močno si želim otroka, sem ga vprašala kaj na svetu si najbolj želi in mi je odgovoril, da bi delal za družbo Pixar in lahko ustvrajal za njih like in služil s tem. S to prijavo me je streznil, me prizadel. Kajti moja največja želja je, da si ustvarim družino z njim. (in potem spet dobim solzne oči) To mu nisem mogla takoj v odgovor dati, kaj si pa jaz najbolj želim, saj sem v sekundi postala žalostna. Ne vem če žalostna, verjetno bolj razočarana. Ja tudi jaz sem imela želje iti v Ameriko in postati igralka. Ampak to so želje otrok, ne odraslih oseb. Verjetno me najbolj boli to, da je najboljši moški kar sem jih imela. Ampak, še vedno je otrok. Jaz rabim moškega, ki mu je prioriteta družina in ne ustvarjanje animacij v Ameriki. Veliko mojih sošolk že ima otroke, pa so še v šolah, sploh ne vem kako jih preživljajo. On pa se izgovarja, da imava premale plače, da hoče najprej svojo stanovanje ali hišo, šele po tem otroke. Res je, da imava takšne plače, da najverjetneje ne bi dobila stanovanjskega kredita, sploh pa ne, ker jaz še nimam za stalno službe. Večkrat me je že prešla misel, da če ne želi otrok z menoj ni pravi zame. Ampak jaz ga ljubim. Vem pa da nisem daleč od tega, da mu rečem, da naj odide, da ni pravi zame. Sam vem pa tudi, da če mu bom rekla kaj takega, bi ga prisilila v to, da se odloči, ali ima raje sebe ali mene. Ali bo ostal samski, ali pa bo prisiljen, če bo hotel ostati z mano imeti otroka. Jaz ga nočem prisilit v to, sam ne morem ga razumeti, imava službe, oba se zavedama, da on ljubi mene in jaz njega. Ali je to res premalo da si pri 23 in 25 letih ustvariš družino? Ali bi res morala imeti starejšega partnerja, glede nato, da se počutim starejšo kot sem? Ali je možno zatreti to željo po otroku? Ali samo še narašča in narašča?? Jaz ne znam več opisati, kako močno, si želim imeti otroka. Verjetno se bo kdo vprašal, kako bom potem potešila željo po otroku, če bi se odločil oditi od mene...to je najmanjši problem. Ta želja v meni raste eno leto, in mislim, da je prišla do vrhunca in me bo zelo kmalu raztrgalo, če ne bom mogla imeti otroka. Soseda ima dvojčka, brezposelna, 2 leti mlajša od mene. Jaz, zaposlena, ga pa ne bi smela imeti?? Vem, da to ni samo moja odločitev. Sam jaz ne znam več skrivati te želje. Pred kakšnim dobrim tednom sem izvedela, da bom teta. Nisem mogla biti vesela. Niti malo. Šla sem v svoje stanovanje in jokala. Ne od veselja, ampak od žalosti, prezira, razočaranja. Enostavno ne vem kaj je prav narediti sedaj. Dejansko mi sploh ni več do spolnosti, ker vem, da bi lahko delala otroka, pa ga ne. Predam se mu lahko, samo bo misli, da se pretvarjam, da delava otroka, drugače se mi zdi nesmiselno, prazno, narobe. Ko sem mu rekla, da bom nehala jemati kontracepcijske tablete, je pa zelo lahkotno rekel, da bova pa na kondomih, ko bo pa počil bom pa šla po after pill. Ko sem mu pa jasno rekla, da jaz tega ne bom jemala, se pa ni več strinjal, da bi šla dol s tabletk. Kaj naj naredil? Ga prisilim? Ga pustim? Veliko sva se že pogovarjala o tem, in glede otrok noče popustiti, ker pravi, da hoče najprej hišo in konec. Jaz pa se zavedam, da nihče okoli mene, nima svoje hiše/stanovanja pred 30 letom. Prosim, s kakšnim pametnim nasvetom in naj ne bo to, da sem še mlada in da imam čas in da se mi naj ne mudi itd... Pozabite na moja leta, sprejmite moje želje in mi pomagajte....če je možno....