Ker sem novi tukaj na forumu, najprej vsem skupaj lep pozdrav. Rad bi vam predstavil eno zgodbico, ki sem jo napisal nekoč. Upam, da vam bo všeč, imenuje se Škorpijon (čeprav sem riba po horoskopu). Torej: Škorpijon. Škorpijon se je prebijal skozi nasipe peska, ki se je srebrnkasto svetlikal v svetlobi meseca. Pesek, ki mu je silil v čevlje ga sploh ni motil in imel je občutek, da je otrok noči. Še nikoli v njegovem življenju se mu ni zdela noč tako minljiva in enkratna in nikoli ni občutil, da je njegova mati, ki ga varuje pred dnevom. Ni mu bilo važno, kam gre, kajti cilj zanj ni bil pomemben. Opazoval je drevesa, ki so v svetlobi meseca izgledala kot začarani princi, ki so v temi zopet postali princi iz pravljic. Porodila se mu je misel, da bi ugasnil sonce in bi za zmeraj ohranil te čarobne slike. Sovražil je sonce, ki je pokazalo še tako skrito skrivnost. Nenadoma je pesek izginil in namesto na njem je stal na mehki travi. Bilo je neskončno srebrno polje trave, ki ga je vabilo s svojo mehko roko. Za trenutek se je ustavil in pogledal v nebo ki je bilo posejano z zvezdami. Zavidal je zvezdam, ki so svojo lepoto skrivale nekje globoko v morju teme. Sedaj ni bilo več polje in znašel se je v mestu. Mesto se je kopalo v temi in tišina je prodirala skozi njegova ušesa. Bil je ganjen nad to lepoto. Nenadoma se je na horizontu pokazala mala, svetla pika, ki je naznanjala prihod svetlobe. Svetloba je postajala vse večja in močnejša in svetlejša. Videl je, kako tema, njegova zavetnica, beži pred to svetlobo. Tudi on se je umaknil v najtemnejši kot mesta. Toda svetloba je nezadržno prodirala. Prodirala je in se širila povsod in bila je vedno svetlejša. Počutil se je kakor v ognjenem obroču, brez možnosti za pobeg. V zadnjem trenutku je dvignil svoj rep in spet postal človek.
