Von Green Bean

Domoljubka, zelo se lahko vživim v tvojo zgodbo. Šport dojemam zelo podobno kot ti. Treba se je "zgonit", vendar se vedno bolj sprašujem, če je temu res tako? Mogoče jaz samo mislim, da to more biti tako? Mogoče oba poznava šport samo s te plati in sva se naučila, da je edino takšen pristop pravilen? Oba sva ugotovila, da se okoliščine lahko močno spremenijo in se je potem očitno treba prilagoditi. Očitno je treba "štukat", ko gre za gibanje, ko si enkrat oče/mati, ko imaš delo, ko se razni bioritmi tako čudno prekrivajo, da si je skoraj nemogoče vzeti 2 uri v enem kosu... Če sem iskren, seveda mi bi bilo lažje, če bi imel še vedno isto količino časa na razpolago za šport, kot sem ga imel pred leti, ampak, če lahko izbiram med tem, da ne športam čisto nič in športanjem po delih, potem bom pač, oziroma sem že izbral športanje v smislu "večkrat po malo". Še vedno ima vse skupaj zame dokaj razrečen "homeopatski" touch, ampak boljše to, kot nič. Beli Lotus, hvala za tvoje koristne napotke. Ta vikend smo se res odpravili v Mostec in imeli smo se suuuper. Mislim, da smo našli nek kompromis, s katerim lahko živi cela družina. Moja draga ne mara "divjanja" in pretiranega telesnega napora, starejša hčerka pa ima rada igrala, najmanjša pa je srečna, če je na svežem zraku, jaz pa, saj veste... Smo šli peš po trim stezi, peš, ustavljali smo se pri posameznih postajah, malce pomigali, vsak, kolikor je hotel in vzdušje je bilo res dobro. Mi je bilo zelo všeč. V nedeljo sem prišel pa na svoj račun, saj sem s hčerkico v vozičku lepo rolal, oba sva se imela imenitno, nato se je zgodil čudež, saj sva lahko šla po tej seansi še na dooolg sprehod v gozd. Imeli ste vsi po svoje prav, je pač treba bolj vključevati družino in jo vplesti v športno dogajanje. Porny, očitno si v podobni situaciji kot jaz... moje sožalje ;-)! Ampak po mnenju Golda, obstaja upanje, pravi, da je treba več seksati:-))). Tudi zanimiv pristop. Imaš pa podoben urnik kot jaz, kar pomeni, da tudi "Goldova terapija" pogosto odpade. He he, malce se pa moramo pohecati. Hvala vsem, mislim, da sem od vas dobil nekaj dragocenih pobud in impulzov, ki jih po malem začenjam implementirat v svoje življenje. Počutje je že pri teh majhni spremembah bistveno boljše. Bom pa še vedno zelo vesel, če kdo napiše, kako se spopada z zgoraj opisano problematiko. Pozitivnega inputa ni nikoli dovolj.

Hola, Butl. Šport je moj ventil in moja meditacija v gibanju. Oboje je. Eni rišejo mandale, da se umirijo, da ostanejo centrirani, jaz pa za isti učinek potrebujem gibanje. Glede na to, kako čutiš in dojemaš stvari nisi ravno "butl". Hvala za tvoj pogled, mi je dal misliti. Marsa, tale stavek je zame štrlel ven iz tvojega besedila: "Pa ni treba bit preveč ambiciozen oz. zahteven in strog do sebe." Verjetno je to to, kar ustvarja to notranjo napetost.Ha, tu ste pa sami "čuteči" na kupu! ;-) Hvala za vaše misli.

No, to bi pa tudi mene zanimalo! Mogoče ne ravno v francoščini, v slovenščini bi bilo tudi super, če kaj na to tematiko obstaja.

Posrečena stran o sanjah in sanjanju v stilu Castanede: http://slo.arianasyard.com/

Silvija, seveda ima organizirana vadba svoj čar, paše, če se lahko družiš, pa še treniraš zraven. Dobra si, res imam rad šport, ampak zjutraj se niti pod razno ne bi spravil tečt, zvečer, čez dan pa je lahko športa v neomejenih količinah, eh, tako je bilo včasih, zdaj si pa seveda želim vsaj delček tega spet oživeti. Dobra si, da se sploh spraviš na orbitrek, občudujem ljudi, ki premorejo disciplino za takšne "tehnične pripomočke", meni sede narava, tek, plavanje,tudi kolo (ampak ne sobno) čim bolj preproste zadeve, ki ne zahtevajo veliko opreme. Ja, hoja je res zakon. Pragibanje. Dobil sem dragocen impulz od vas, mi je postalo zdaj bolj jasno, da je več športanje možno, če dodatno vključim družino, všeč mi je predlog s Šmarno goro in rolanjem ob kolesu.

Ena verzija je, da si vzameš čas pred službo zjutraj, lahko pa šport čimbolj uskladiš z družino, greste na srehod, kjer je trim steza ali telovadne postaje in vmes telovadiš. Vikendi, greste z družino skupaj v hribe in še tam mal potreniraš. Sem bila ravno včeraj na Šmarni, kjer je otroško igrišče, poleg pa še klop za trebušnjake, skledce in drogi za dvigovanje, noge pa imaš že razmigane. Marsikaj se da tud improvizirat otroška igrišča so hkrati lahko fajn rekviziti za vadbo. Beli lotus, hvala za odgovor. Pred službo si ga bom težko vzel, ker vstajam ob petih. Vse kaže, da bo treba družino bistveno bolj integrirat v vadbo, če bom hotel imeti oboje, torej čas z družino in športanje. Če je na Šmarni otroško igrišče, bo pa vse bistveno lažje, ker bo potem tudi starejša hčerka motivirana, da bo šla gor. Noge bodo pa trpele, ker bo treba ta mlajšo gor nosit. No, cool, se že kaže luč na koncu tunela. :-)

Itak sem pristaš športanja brez nekih strašnih pripomočkov. Zanima me pač, kako drugi posrkrbijo zase v tem norem času, kjer pokurimo toliko dragocenega časa za obvezne "neumnosti" in obvezne opravke, da na koncu ostane tako malo za tiste, ki jih imaš res rad in zelo malo, če ne celo čisto nič zase.

He he, ne bo reklame za opremo, ker se z opremo ne ukvarjam. Hja, to s službo bo v teh časih zelo težko, ker sem vesel, da imam to, ki jo imam. V bistvu sem zadovoljen z njo.Težko se ji odpovem, ker smo odvisni od vsakega evra. Ja, skupno rolanje in kolesarjenje zna biti dobra ideja. Vredno preizkusa, takoj, ko bo možno. Na pijačke itak ne hodim, ni časa, ne denarja za takšne štose. To z menjavo ob večerih je bolj zapleteno, ker imam deljen delovni čas, razne rekreacije so šele proti večeru, ko mene spet ni. Vmes, ko pridem pa domov, je na sporedu kosilo, potem pa je že treba spet naprej... Hočem povedati, da se nam urniki, torej urnik moje žene in mojih otrok tako blesavo križajo, da bog pomagaj. Z disciplino nimam nobenih težav, vedno sem redno treniral, ko sem bil mlajši in tudi želja, da bi to ostalo tako, je še vedno prisotna, samo časovno vse to uskladiti, se mi zdi pa že čarovnija! Vedno gre športnanje v mojem primeru na račun družine, na račun mojega spanja, prehranjevanja, torej najbolj bazične zadeve. Saj se trudim maksimalno vse poenostavljat, črtrat vse nepotrebno, saj mi uspe kdaj pa kdaj ampak definitivno premalo. Mogoče je res vadba doma rešitev, ker kar se tiče varstva je bolj komplicirano, ker ni nobenih sorodnikov blizu, plačljivo varstvo si pa ne moremo privoščiti. Ta ideja z vadbo doma mi je všeč. Bom raziskoval v tej smeri in tudi kaj ukrenil.

Gold, ha ha ha, hvala za tvoj resen in zelo strokovni nasvet. Mi lahko prosim še svetuješ ali se naj pulz giblje med 100 in 120 na minuto, ali priporočaš pulz nad 120? ;-)

Včasih sem se ogromno ukvarjal s športom, hodil sem v gore, ukvarjal sem se z jogo, gonil sem kolo.... Zdaj pa, ko imam družino in dokaj zahtevno službo, pa preprosto ni več časa za šport :-(. Ja, seveda, z družino gremo na kakšen sprehod, vendar mi je to definitivno premalo. To stanje mi sploh ni všeč in zanima me, kako vi rešujete ta problem? Že kar nekaj let mi res iz mesececa v mesec "forma" pada in zavedam se, da nisem edini, ki ima ta problem. V službi veliko sedim in, ko pridem po delu in raznih opravkih domov, se posvetim kakšno uro, dve družini, da me sploh kaj vidijo. Zvečer, ko so otroci v postelji, bi si sicer lahko utrgal kakšno uro za vadbo, ampak, ker se zjutraj ob petih vstajam, grem raje spat... Začaran krog. Znorel bom, ker nimam časa za športanje! Kako vi rešujete ta problem? Kako pridete vi do svoje "doze" športa? Kako se organizirate, da zaradi vaših športnih aktivnostih potem ni prikrajšana družina?