selene, strinjam se s tabo - težko je ukazovat srcu. sambadi, meni se dogaja isto. ne najdem razloga, niti nimam več moči, da bi ga iskala. vem pa že, da so to sebični ljudje, manipulirajo z nami in mi se jim seveda prostovoljno (zato ker so nam všeč, ker jih imamo radi, ker nam sedejo, ker si jih želimo...) pustimo izkoriščat. psihično, pustiva uno fizično. moj prijatelj je kao poročen, ima otroke. pušča me in puščam jaz njega že dolgo časa, on se ne more odločit. kao. kakor hitro en izmed naju začuti, da se mu drug umika in da hoče končat, padajo maili, besede in sms - ji da dol padeš. vse vem, kot veš ti. vse premalo sva skupaj (kolikor mu uspe lagat doma, partnerica sicer vse ve, tudi to, da nisem prva), meni to ne zadošča, postajam utrujena, ne depresivna, vendar pa tesnobna. vse poznam, vse izhode, tudi pravega, pa vendar me nekaj zadržuje in ne storim tega dokončno. in za konec sambadi: tistega, ki ti je na razpolago takoj, kadarkoli in kjerkoli midva pač ne vidiva. taka sva (oprosti, ker pišem v dvojini, prištela sem te k sebi enakim). je že nekaj v tem, da se raje mučiva z ljubeznimi in razmerji v katerih je težko kaj prihodnosti. zgolj trpljenje. morda pa se rada mučiva in trpiva? ali pač kaj drugega?