radoveden4

Kaj si želim postati v življenju? Mislim, da je v življenju najpomembnejše prisluhniti samemu sebi, svoji globini duše, svojemu srcu in na podlagi tega izbrati usmeritev oz. smer, kamor naj bi stremeli. Jaz sem se trudil slediti srcu, toda v življenju so mi določene okoliščine prekrižale pot in uresničitev cilja. Tako me je zaneslo na neko povsem drugo pot, ki pa žal ni več tista srčna. Vključil sem razum in napravil kompromis, ter se v življenju usmeril tja, kjer je možnost dobiti neko zaposlitev oz. delo. Tako sem razmišljal. A sedaj spoznavam, da sem naredil napako. Vedno bi moral slediti srcu, tisti najgloblji želji. Tudi, če si od tega sprva ne bi mogel obetati nekega zaslužka ali pa poklica - vseeno. Če živiš iz svoje globine, iz svoje najgloblje želje, sem prepričan, da se slej ko prej najde pot in možnost, ki bo dala tudi neke rezultate v materialnem smislu. Osebno sem prepričan, da je bistveno v življenju to, da odkrijemo tisto našo najglobljo poklicanost, torej tisto, pri čemer smo mi resnično mi sami. Odkriti bi morali pot in dejavnost oz. poklic, pri katerem bi se izrazili naši talenti in predvsem naš pravi jaz. Torej, da bi dosegli neko avtentičnost. In da se vrnem k sebi. Trenutno sem v neki ulici, ki pa ni ravno tisto, kar sem si predstavljal. Zato upam, da bom kmalu našel svojo pravo pot in tisto, kar mi bo dajalo največ notranjega zadovoljstva in samoizpolnitve. Škoda, da do take poti še nisem prišel. Blagor tistim, ki se v življenju relativno zgodaj najdejo. Kajti meni se zdi najpomembneje to, da se čutimo notranje izpolnjeni in da delamo nekaj, kar nas resnično napolni z zadovoljstvom. Toda: tudi, kadar se odločimo za pot srca je potreben napor in muka. Toda takrat vsaj vemo, da živimo iz svojega najglobljega jaza. Iščem še naprej. lp

Izpolnjevati božjo voljo - to je nekaj najtežjega. Težko oz. najtežje je izpolnjevati božjo voljo. Vsak pa v sebi ve, kaj je njegova resnična volja oz. Višji Jaz oz. kakšna je zanj Božja volja. Težko je sledit božji volji, resnično težko. Še težje pa je, če te pokliče sam bog v službo njemu. To pomeni, da moraš zapustiti družino, hišo, imetje, svobodo itd. in iti v službo ljudem, postati duhovnik, služiti Cerkvi. Pač v našem krščanskem okolju je temu tako. In to je precej težko. Ne želimo si, da bi nas bog poklical. To je muka.

Jaz bi se v vsakem primeru izogibal kakršnih koli nenavadnih oz. vsiljivih zvokov. Na duhovni poti, če se že ukvarjamo z določenimi tehnikami, moramo biti mi tisti, ki nadzorujemo situacijo in ne doživljaj tisti, ki bi nadzoroval nas. Za vsak korak v neznano je potrebna določena trdnost, sigurnost oz. nadzor. Lp

Meni se zdi namreč zanimivo to, da obstajajo številni fenomeni v tem svetu, in sicer: telepatija, prenos energije, astralno potovanje, vplivanje na astralno substanco preko miselnih form in s tem kreiranje okoliščin oz. usode it. itd. Skratka, zanimivi se mi zdijo vsi ti okultistični fenomeni. Kar je najbolj zanimivo je pa to, da vsi ti pojavi potekajo na umski osnovi, torej kot posledica našega umeskega delovanja. In ravno zato sklepam, da je ta svet dejansko neka energijska tvorba, hologram ali matrica. Ravno zaradi tega, ker se ti pojavi dogajajo na principu delovanja uma. Torej je cilj: osvoboditi se iz tega sveta z razvojem oz. nadgradnjo oz. izpopolnjenjem zavesti. Nekaj v tem smislu je bilo omenjeno zgoraj. Ko to dosežemo je najverjetneje konec bivanja za nas (igra se preneha, program se konča). In začne se mogoče večna svoboda in plavanje nekje v nekem kozmičnem prostoru. Na nek tak način si to jaz predstavljam.

To je zelo dobro povedano, ja. V nekih obrisih poznam to teorijo o Mayi, torej navideznem svetu. No meni zelo zanimiva ta teorija o nekakšnem prividu. Jaz bi rekel celo, da smo kot v nekakšni matrici. Ampak, od kje potem izvira to počelo s katerim razmišljamo, mislimo, se zavedamo sami sebe. Smo torej v nekem svetu, inkarnirani, tukaj v materialnosti, toda v bistvu je naše notranje bistvo iz nečesa drugega. Vedno me je zanimal izvor tega. No, saj zdaj lahko marsikdo reče: izviramo iz boga, iz Absolutnega. Ampak meni se zdi to preveč enostavno. Za vsem tem navideznim svetom mora biti neka posebna, globlja poanta, nek drug svet, ki je nam zakrit. Mi pa zaznavamo zgolj ta privid. rudi.rudi. - najlepša hvala za pojasnila in obrazložitev.

Zanimivo razmišljanje. Torej, če prav razumem, obstaja čas in v določenem času je nastalo naše telo, v naše telo pa se je inkarnirala duša. In potem smo s to dušo dobili zmožnost in možnost, da se zavedamo okolice oz. sveta in seveda tudi sami sebe. In če te prav razumem, ko umremo, tisto naše preteklo življenje še kar obstaja. Torej je možno, da bi se inkarnirali ponovno v isto telo in preživeli enake oz. iste izkušnje. ... Zanimivo se mi zdi to razmišljanje. Meni se zdi, kakor da je duša tisto nekaj, kar nam omogoča razmišljanje in doživljanje sveta. Je pa nekaj za razmislit: ali si po smrti sami izberemo telo v katerega se bomo inkarnirali? Jaz mislim, da ne. Da nas v neko inkarnacijo prisilijo drugi. In tako, hočeš nočeš moramo ponovno preživeti in odživeti ter posledično pretrpeti (ali pa uživati) to novo življenje. Se sploh lahko rešimo iz tega? To so stvari malo za razmislit.Mogoče so naše duše samo neka orodja s pomočjo katerega doživljamo svet. In da tja, kamor nas inkarniramo, tisto pa doživljamo. Mogoče celotna shema sveta že vnaprej obstaja, mi se pa samo inkarniramo in doživljamo pač tisto, kar nas obdaja. lp

Ta izvorni oz. primarni stvarnik je verjetno res absolutno dober, pravičen, poln milosti in ljubezni. Toda, vprašanje je, zakaj je naš svet tak kot je, torej pomanjkljiv, poln trpljenja, bolečine, izgub itd. Edina logična razlaga je pač - zaradi delovanja karme in posledično ponovnih rojstev. Druga razlaga pa je, da se "nekdo" oz. nekaj poigrava z nami. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Kaj je resnica o Bogu? Če mislimo na krčanskega Boga, potem je resnica o njem priobčena v svetem pismu. Meni je pa zanimivo naslednje izhodišče: in sicer nek gnostičen pogled, npr. kaj če je ta svet, ki ga živimo tu na Zemlji ustvaril nek nepopoln, morda celo hudoben Kreator, Demiurg? Ok, pa pustimo gnosticizem pri strani. Vprašal sem se že, kaj pa če smo vsi v nekakšni "matrici" in da se z nami poigrava neko nagajivo bitje ali stvor. Ne morem ga poimenovati bog. Tko da... smo res prepričani, da je ta naš svet tako nebeški, popoln in dan od absolutnega popolnega, pravičnega, ljubezenskega in dobrega boga? No, ne stojim trdno za temi prepričanji. Ampak samo pravim, da sem pomislil tudi v to smer. Malo skepticizma ne škodi.

Priznam, da v teh dneh nimam energije in da se moram odpočiti, z njo napolniti in na svežem zraku prejeti malo prane. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Želim si počitka.

Duhovni razvoj dojemam kot izkušnje, ki nas sproti klešejo in preoblikujejo, da se počasi in postopoma, eni prej, drugi kasneje, znebimo nekakšnega sebičnega, lažnega ega in mask. Da postanemo bolj dobri ljudje, bolj v skladu z našim notranjim jazom. In da smo bolj pristni. Mislim, da je res to, kar je bilo zgoraj omenjeno - da je strah velik zaviralec. Strah nas zavira pred tem, da bi se spustili v neko izkušnjo, se z njo soočili in jo obladali. Resnično pa se mi zdi zanimiv en fenomen, in sicer, da moramo iti skozi izkušnje. Mislim, da moramo najprej zadovoljiti naše človeške potrebe, tudi če gre za težnjo po ugledu, moči, spolnosti itd. Da smo se šele ko zadovoljimo neke osnovne potrebe zmožni dvigniti proti duhovnim stvarem, božjemu in svetosti. Zato mislim, da dolgo časa potrebujemo za duhovni razvoj in da dejansko moramo izkusiti veliko veliko stvari preden pridemo do visokega razvoja. Zorenje pa je skoraj vedno povezano z določeno mero trpljenja in bolečine.

Jaz pa bi povedal naslednje, in sicer: da vsak človek v svojem življenju, ko mu ne preostane čisto ničesar več, lahko vzklikne samo: "Jezus, usmili se me." Mislim, da nekaj takega doživi doživi vsak človek. Seveda pa namesto Jezusovega imena lahko pokliče koga drugega, odvisno od prepričanja. No ta misel me je nekako našla v tem tednu.

Moje mnenje o izvirnem grehu. Lahko povem samo to, da je svet oz. makrokozmos oz. univerzum zgrajen in sestavljen na ta način, da je vanj vgrajena nepopolnost. Svet je torej nepopoln, ima to negativno stran, senčno stran, stran trpljenja, bolečine itd. In tako je tudi pri človeku, ki je svet v malem (mikrokozmos). Na našo žalost je torej v svetu prisoten greh, zlo ali nepopolno. A če bolje pomislimo, te negativne stvari morajo obstajati zato, da lahko bolj pride do izraza tisto pozitivno, dobro, lepo itd. In da se torej občutijo razlike, da mi kot ljudje občutimo razliko med dobrim in slabim, lepim in grdim. Da si torej zaradi lastne nepopolnosati in slabosti želimo napredovati, rasti, zoreti in se izboljševati, graditi. Tako da ... žal, ali pa na srečo, negativnosti morajo obstajati zaradi kontrasta. Je pa res, da se najverjetneje za videzom te nepopolnosti skriva nek širši superiornejši (popolni) načrt, ki pa ga mi kot človeška bitja ne zmoremo dojeti. Če bi bilo vse popolno, bi nam bilo dolgčas.

Pozdrav! Izvirno dobro v človeku. Duša naj bi izvirala od boga in bog naj bi bil popolno bitje, absolutno bitje. In če mi izviramo iz njega, potem tudi mi nosimo v sebi to absolutnost in popolnost. In del te absolutnosti je najverjetneje tudi dobrota. Kristjani bi rekli: če hočemo upoštevati izvirno dobro v nas, potem moramo slediti božji volji. To pa je v končni fazi - postati svet oz. živeti nekako svetniško življenje. Mar to zmoremo? Če pa v obzir vzamemo reinkarnacijo, ali kakšno podobno izhodišče, potem pa moramo dejansko potovati skozi prijetne in neprijetne, srečne in nesrečne občutke oz. izkušnje - tako je nekdo navedel že zgoraj. In s tem se zelo strinjam. Menim, da nas življenje "gnete", da nas "stiska", preizkuša in da moramo trpeti. Moramo izkusiti nesrečo. In to predvsem zaradi tega, da bi lahko bolje in intenzivneje zaznali tudi lepe in dobre stvari na svetu. Osebno sem mnenja, da nas življenje toliko časa "brusi", dokler nekega dne ne zasvetimo kot biser, dokler naša duša ne zažari. In takrat doživimo tisto popolnost, združitev z bogom oz. absolutnim in s tem je v nas najverjetneje izražena tudi tista plemenita dobrota oz. milostno žarenje. Nekoliko sem skrenil s teme, no, držal sem se naslova te teme. lp

Pozdrav Duševna kriza lahko sesuje našo osebnost in pademo na dno. Potem se je potrebno pa nanovo sestaviti. Jaz sem mnenja, da je potrebno najprej graditi na osnovnih stvareh. Torej na stvareh, ki se tičejo fizične komponente: dovolj spanja, urejen bioritem, zdrava prehrana, telesna aktivnost in še kaj. In vse to postopoma. Jaz bi se po tej fazi lotil urejanja odnosov s ključnimi osebami v mojem življenju. Poskrbel bi za normalno in redno opravljanje vseh dnevnih obveznosti oz. dolžnosti. Mislim, da je tu temelj. Skratka, morda na začetku ni čas za tisto nebeško duhovnost, za veliko meditacije itd. Mislim, da je na začetku potrebno izpolnjevanje dolžnosti, ki jih imamo pred nosom, pa se jih velikokrat otepamo. Potem pa postopoma pride čas, da se pomaknemo bližje našim plemenitejšim željam. In šele po številnih inkarnacijah postanemo kakšen guru itd.(Vsaj nekako tako piše v nekaterih knjigah.) Pred tem je pa delo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Morda se sliši vse skupaj tako banalno, toda to je pač moj pogled. Veliko uspeha želim!

Zanimiv naslov, Težki časi in duhovna rast. Rekel bi, da lahko pogledamo najprej na posamezno osebo. Kadar nam je v žilvjenju lepo, kadar nam teče vse gladko, smo običajno zadovoljni sami s sabo in da tako rečem, "žanjemo plodove, ki smo jih posejali", žanjemo tisto dobro in pozitivno. Težki trenutki in trenutki nesreč pa so tisti, ki nas spravijo na dno. In zanimivo se mi zdi nekaj, in sicer, da je včasih potrebno pasti popolnoma na dno, da se začnemo pobirati. To pomeni, da se včasih zelo upiramo lastnim spremembam in zmožnosti, da bi spremenili mišljenje bodisi o sebi, ali pa drugih (o svetu). In kakor rečeno, v določenih primerih moramo pasti čisto na dno. In šele takrat, ko je bolečina tako velika, se začnemo spreminjati in odločati za pozitivne spremembe, za napredovanje, za učenje, za sprejemanje novih (neprijetnih) resnic o nas samih itd. Vse to sem povedal zato, ker se mi zdi, da to velja podobno tudi širše, torej v družbi. Mislim, da so težki časi dejansko priložnost, ki nas prisili, da prilagodimo svoje poglede na družbo, poiščemo nove vrednote in se odločimo za osebno rast. Mislim, da še kako drži rek: brez trpljenja ni zorenja. Oz. brez bolečine ni osebne rasti. Tudi družba kot celota se "uči" in "raste".