ChantallNina

Oh Lunin forumhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Lepi spomini in fajn ljudje. Čas gre hitro in vse se spreminja vseskozi...Vzponi, padci, tragedije in najlepša darila življenja. Mamica dveh malčkov, končno na svojem, samo še pes manjka http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Pozdrav vsem forumašom, (če se me še kdo spomni, stara Chantall http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png )

Glass Palace http://www.youtube.com/watch?v=XaBGiEXl170

Ja, saj to...začaran krog. Hvala, se kaj oglasim preko zs.

Vem, da je potreben počitek in razbremenitev. Mogoče se nisem jasno izrazila... nisem v depresiji, anksioznost pa je posledica življenskih okoliščin. Natančneje tega, da me fizično zdravstveno stanje ovira pri vsakdanjem življenju, posledično sem v zaostanku, kar prinaša tesnobo. Se mi pa to vleče že več let, lansko leto se je zelo izboljšalo in takrat sem polneje živela, imela energijo, bila produktivna, uresničila nekaj ciljev. Žal se je bolezensko stanje nepričakovano poslabšalo, simptomi ovirajo mojo produktivnost in to vodi do anksioznosti in povečane tesnobe. Ker se ravno nahajam v življenskem obdobju prelomnic in okoliščinah, ki od mene zahtevajo predanost in produktivnost, si ne morem privoščiti, da bi si vzela pavzo, odklop. Vem, da je to neodgovorno do fizičnega zdravja ampak moja morebitna trenutna neaktivnost bi imela zame resne (in na določenih področjih žal nepopravljive) posledice, tako v sedanjosti kot tudi prihodnosti. Kar bi seveda prineslo še več anksioznosti; tako, da dosti izbire niti nimam... Ne gre toliko za čustvene procese ampak je v igri tudi osnovna eksistenca. Vem, da bi mi vsak svetoval, naj si vzamem odmor, konec koncev bi tudi jaz enako svetovala nekomu, ki bi bil v taki situaciji- "prvo poskrbi za svoje zdravje"... samo lažje je reči kot izpeljati. Torej mi preostane blaženje fizičnih simptomov in blaženje tesnobe. Se pa zavedam, da zdr. težava in stres ne moreta živeti v sožitju...konstanten stres vpliva na fizično telo, posledično se telo ne more dokončno pozdraviti. Kot rečeno pavza pa bi stvar rešila samo začasno, s tem, da bi se mi nabralo še več stvari, ki bi me počakale oz. kar mi povzroča največ tesnobe - to da me nebi počakale. Antidepresivi in pomirjevala ne rešijo stanja pri meni, dejstva ostanejo...(naj dodam, da nisem nagnjena k depresivnim razpoloženjem, res da sem čustvena oseba ampak negativno čustvovanje je vedno bilo posledica življ. dogodkov/okoliščin v preteklosti, nikoli pa ni šlo za depresijo v pravem pomenu besede) Glede zdravja pa sem dala skozi že marsikaj, od bolnišničnega zdravljenja, do alternativnih metod... Torej, če bi bilo zdravje v redu, bi imela posledično dosti energije za vse kar želim (in moram) opraviti (kot sem to počela preden sem zbolela) in tudi anksioznost ne bi bila tako izrazita. Res, da v življenju vedno pride kaj nepričakovanega s čimer se moramo spopasti, ampak jaz vse kar si trenutno želim, je zdravje; ker vidim, koliko lahko potegne za sabo. Bi mi pa pomagalo, če bi se oglasil kdo, ki je imel podobno situacijo..(zdrav. težave, posledično tesnoba) In kako je to reševal oz. usklajeval z vsemi ostalimi področji življenja. Jaz res ne vem več kaj naredit...

Ja, res je... Čeprav včasih kopanje po vzrokih ne prinese razrešitve ampak še več tesnobe, ki jo iz preteklosti vlečeš v sedanjost... Se nahajam v situaciji, ko fizična bolezen vpliva na psiho (ali obratno, saj ne vem več), ne zmorem držati tempa po svojih merilih, zato se zelo pogosto pojavlja anksioznost. Lahko se samo blaži, jaz pa vem, da bi tesnobo odpravilo le to, da bi imela več fizične moči (s tem tudi volje) za vsakdanje opravke (študij, delo, odnosi), ker se mi vse nalaga, stvari pa me nekatere ne počakajo; tiste, ki me pa počakajo jih je pa takrat, ko sem v redu 3x toliko, kot, če bi jih opravljala sproti... In padeš v začarani krog anksioznosti.