Bodi pozdravljen Dominko, med nami , kot si ugotovil si res padel na imeniten net, med imenitne ljudi. Jaz jih imam tko rada . So tko različni, pa tko topli, pa tko iskreni, da res močno širi srce . Jaz se strinjam in podpiram nasvet, da začneš bolj zaupati naravnemu toku življenja, sprosti se brez strahu (tvoj Bog te je poslal tle dol, da bi z mirom v duši užival lepote), zaupaj sebi (tvoj Bog neizmerno zaupa tvoji milini), verjami vase brezpogojno (tvoj Bog ima zelo močno vero vate) , predvsem pa ostani do sebe ISKREN - ISKREN iz dna duše in iz dna srca podajaj ISKRENE informacije svojemu umu. Vse iskreno o občutkih, brez kodiranja sebi in posledično okolici. aja, Marsa, a je kje odprto kaj na temo KODIRANJA INFORMACIJ? Pravzaprav ugotavljam, da si zelo močna osebnost. Odločitve si že sprejel in to je to. Realizacija je samo še konec dela in truda. In potrditev vere vase. Se zavedaš kakšno darilo si samemu sebi in vsem, ki imajo čast poznati TEBE? Vse ostalo, nima takega pomena. Moje osebno mnenje glede zdravil: Ja, poznam ta občutek tesnobe, ko misliš da te bo z naslednjim vzdihom razneslo. Posledice pa vsakemu pusti tesnoba drugačne. Meni osebno je ločitev na srčku pustila aritmijo in začetek multiple. Doživela sem rahel infarkt in tesnoba se je pretransformirala v strah. STRAH, da bom z naslednjim izdihom kar izdihnila. Ker nisem pristaš "tabletk" oz. farmacije in ker sem prepričana, da vse bolezni in vsi problemi izhajajo iz naših GLOBIN sem želela ozdraviti svoj srček in svoje težave čim bolj naravno. Želela sem pozdraviti svoje temne globine in jih osvetliti z naravnimi informacijami. Svoj proces zdravljenja nisem želela zavesti z kemičnimi informacijami in umetnimi informacijami zapisanimi v takih izdelkih - zdravilih. Proces sem želela ohraniti čist. Seveda sem se pa morala naučiti se biti ISKRENA - do sebe, do prijateljev ki so me zrcalili. Priznam, da mi je bilo na začetku najtežje priznati sami sebi, da me strah ubija, priznati da me nezaupanje ubija, priznati da me sovraštvo ubija. Zelo sem prosila Angele za pomoč. Na pot so mi poslali dobre knjige, dobre ljudi z različnimi izkušnjami (kakršne sem ravno tisti trenutek potrebovala), afirmacije-molitve, spoznala sem jogo, pa ples, pa se tako počasi le vrnila k sebi domov, v svoj mir, v svoje središče. Seveda je bilo treba trdo delat, najtežje je bilo ob napadu tesnobe samo sedeti in poslušati občutke, ki so se sproščali, poslušati in slišati kaj mi je želela ta tesnoba sploh povedati. ZA UMRET. Ampak zares. Brez opravičevanja, brez smiljenja, brez brez bližnic, brez prekinjanj. Pa sem preživela, trikrat sem jo poslušala pol mi je pa vse povedala pa je šla. Zdaj po parih letih se vrne v obliki rahlega nemira, pa se je treba vsest, pa se iskreno čutit z njim pa slišat kjaj ima za bregom. Brez prekinjanja toka z kakršnim koli kemičnim dodatkom. Kako se počutim? MOČNO. Močno ker sem ponosna nase, da sem se soočila z njo. Meni in tesnobi jasno, da se sploh ne rabiva. Je hudo, se pa splača. To je pač moja izkušnja in moj način zdravljenja in seveda nikar ne poskušaj tega, če v tako filozofijo ne verjameš. Pomaga le vera. Kakršna koli. Tudi vera in zaupanje v zdravila. Al pa vera in zaupanje v besede. Al pa vera in zaupanje v lastno moč in moč kozmosa. Al pa vera in zaupanje v kateokoli drugo pomoč. ... vso srečo, Dominko, radi te imamo , pa še en objeeeemček