Morana21

Slišim stvari, ki jih drugi ne. Vidim majhne, oddaljene stvari, ki jih drugi po navadi ne. Ti čuti so plod dolgotrajnega hrepenenja, hrepenenja po rešitvi, po zapolnitvi. Tako kot krilo potrebuje veter, da plapola, me oblikujejo stvari, ki so zunaj mene. - To sem jaz Film Stoker : )

You don't have a soul. You are a soul. You have a body. - C. S. Lewis

“ Tisto, kar vidimo, ni preprosto dano, pač pa je rezultat naših preteklih izkušenj in prihodnjih pričakovanj.”

Iz kje pa si, iz kerega konca?

Premišljeni imajo več gotovosti. Dovolj naglo se primeri to, kar se primeri dobrega. Kar je storjeno v hipu, je lahko tudi v hipu uničeno; kar pa naj bi trajalo vso večnost, potrebuje večnost tudi za svoj nastanek. Samo popolnost velja, in samo, kar je uspelo, ima trajnost. Razum in temeljitost ustvarjata nesmrtna dela. Kar je veliko vredno, veliko stane; saj je tudi najplemenitejša kovina najtežja.

“Autumn is a second spring when every leaf is a flower.” — Albert Camus

“Climb the mountains and get their good tidings. Nature’s peace will flow into you as sunshine flows into trees. The winds will blow their own freshness into you, and the storms their energy, while cares will drop away from you like the leaves of Autumn.” — John Muir

" ...Očarljiv, čudovit človek, ki se lahko hitro spreminja in se vsakokrat zna prilagoditi vsem vrstam ljudem, med katerimi se znajde."

" Vsak dan v svojem življenju bi moral človek poslušati malo glasbe, prebrati nekaj poezije in občudovati dobro sliko, da mu skrbi ne bi zasenčile občutka za lepoto, ki ga je Bog vtkal v človeško dušo." Goethe

" Pain and suffering are always inevitable for a large intelligence and a deep heart. The really great people must, I think, have great sadness on earth." Fyodor Dostoyevsky

Že, ampak, če ne vrjameš...potem je bolje, da si kar takoj mrtev

Če ne verjameš v čarovnije in skrivnosti...je bolje, če si mrtev. Einstein

http://24.media.tumblr.com/532b2a95b149c4857467468f8d940ffd/tumblr_mru3o9gltt1s47f75o1_500.jpg

“Pessimism is not in being tired of evil but in being tired of good. Despair does not lie in being weary of suffering, but in being weary of joy. It is when for some reason or other the good things in a society no longer work that the society begins to decline; when its food does not feed, when its cures do not cure, when its blessings refuse to bless.” — G.K. Chesterton in The Everlasting Man

VSAK SVOJO POT Stojim in opazujem potnico na sedežu pred menoj. Debela, utrujena ženska petdesetih, morda tudi samo štiridesetih let. Zdi se mi, da od nje diši po mesu, po mesnici, prepoznam postan vonj po krvi in maščobi. Pogledam njeno krepko roko. Prsti so skoraj brez nohtov, v pregibih so razpokani kot staro osušeno usnje, tuintam je videti sveže in stare sledove vreznin. Počasi dvigne roko, s spodnjim robom dlani obriše rosno šipo in potem pogleda dlan oziroma umazanijo, ki jo je utrla s šipe. Mokro rjavico, ki se je zgostila v umazano krivuljasto črto, obriše z drugo roko. Ko temeljito pomane obe roki, pogleda, če je dlan, s katero je brisala šipo, še umazana. Nobene umazanije ni več videti. Roka je spet čista, pogled skozi okno pa odstrt za širino njene dlani. V oznojeni šipi jo za hip vznemiri lastni odsev. Morda zato z roko previdno preveri frizuro, če sploh lahko tako rečem nenegovanim lasem, ki se komaj še spominjajo zadnje pričeske. Nekdo, prav blizu mene, ni zdržal pritiska v trebuhu. Znenada zasmrdi po gnilem: vroč, neprijeten razpad beljakovin, komentiram sam pri sebi. Nihče se ne zgane, nihče se ne ozre za povzročiteljem, prav lahko da moji sopotniki tega smradu sploh niso zaznali ali pa se jim zdi tak zadah nekaj samoumevnega običajnega. Ženska pred menoj mehanično gladi oguljeno torbico iz umetnega usnja, ki jo drži na kolenih. Nenadoma se odloči, previdno, kot bi se bala, da ji utegne v rokah razpasti, odpne zadrgo in z roko seže v torbico. Ni ji treba dolgo brskati, že ima v rokah igračko: obtolčen avtomobilček, in zdi se mi, da mu manjka nekaj kolesc. Okorno poboža igračko, jo za hipec strastno stisne v pesti in vrne v torbico. Ne vem, ali prav tedaj ali trenutek pozneje, ko jo znova pogledam, vidim, kako po njenem dolgočasnem in še vedno kot maska togem obrazu drsi solza. Njen obraz ne joče, le iz priprtih, nekam v šipo zazrtih oči se druga za drugo utrinjajo solze. Tako traja vso pot. Gleda skozi okno kot navsezadnje vsi potniki na sedežih ob oknu in joka, hočem reči, spušča solze. Če ne bi bilo tistega z igračko, bi pomislil, da ima bolne oči. Tako pa jo gledam in ne morem verjeti, da lahko človek joče tako mirno, disciplinirano, tako mimogrede. Izstopim. Avtobus počasi spelje. Gledam, strmim v orošene šipe, v okenca, ki so jih zbrisali potniki, in v obraze, ki prazno strmijo ven. In grem, kot gremo: vsak svojo pot..... METOD PEVEC: ŽENSKA Z OGULJENO TORBICO IN ZASKRBLJENIMI OČMI- odlomek

Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. By Giorgio Vasari

Hja no, treba je, če pa nisem jst avtor! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Drugač malo daljši odlomek, ko opisuje dela Michelangela oz. (pesnitev zgorej)- katera se nanaša na njegovo delo grobnice, ko je dokončal grobnici za vojvodi Giuliana in Lorenza iz rodbine de' Medici..in ker je menu, da zemlja ni dovolj dobra za takšna slavna grobova teh dveh mož, se ji je posebno posvetil, ji obdal štiri kipe...in sicer na vsako stran, na eno stran noč in dan, na drugo pa jutranjo zarjo in mrak. In tako opisuje pač lepoto, harmonijo, ženska milina,...posveča se zarji, goli ženski, kako jo prevzame grenka žalost in kako je moč čustev zaznati v umetnosti, kako upodobi patos, kako on doživlja, si predstavlja njena čustva, otožnost in spokojnost, ko opazi zaprte oči vojvode.. in tako dalje. In tukej Giorgio hvali njegova dela. Meni oz. se sprašuje, kdo je še vidu, najsi bodi v keremkoli stoletju, antično ali sodobno podobo, ki bi bla narjena na tak način- tako živa ob enem spokojna, bolečina človeka, ki je zgubil nekej pomembnega.. In zarad takega mojstrstva so veliki učenjaki Michelangelu v hvalo napisali veliko verzov, ljudskih rim,... itd. In tako poimenuje sovražnost- katera je med srečo in vrlino, med dobroto in zavistjo, ni preprečila, da bi delo dokončali, je umetnost " pokazala " naravi, da jo pri vsaki njeni misli v veliki meri prekaša... in tako torej- ena teh pesnitev, navedena zgorej Ni pa znano kdo ali kaj bi to bil ali bilo Je pa fajn brat takšne zgodbice, s tem odkrivat mogoče skrite kotičke človeške duševnosti http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png ... no, ne preveč, če ne se v men spet naseli izgubljeni čut za resničnost http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

Noč, ki jo vidiš tako milo spati, je izklesal angel. V tem kamnu spi, in ker spi, živi. Prebudi jo, če ne vrjameš, in dekle ti bo odgovorilo. -unknown V imenu noči je Michelangelo odgovoril: Spanec je hvaležni spremljevalec in kamen prav tako, medtem ko bolečina in sramota še živita, ne videti in slišati uteha je velika: zato ne budite me in govorite manj glasno. Giorgio Vasari Življenja umetnikov

" O," dem, " mar ne stojim ob Oderisu, ponosu Aggobia, mojstru maniature, ki enluminer ji pravijo v Parizu? " "Brat", pravi, " lepši je nasmeh figure, odkar jih Franco iz Bologne slika, njemu gre čast, meni so štete ure. " Dante

“Pain and suffering are always inevitable for a large intelligence and a deep heart. The really great men must, I think, have great sadness on earth.” — Fyodor Dostoyevsky, Crime and Punishment.

Dozorevanje v resnično odraslo osebo ni premočrten proces. Na tej poti boste šli navzgor, navzdol, naprej, nazaj, noter in ven. Pričakovati morate, da se boste spotikali in delali napake. Nikoli se ne boste povsem osvobodili tesnobe, strahu, krivde in zmedenosti. Nihče se jih ne more. Vendar vas te zle sile ne bodo več obvladovale. V tem je ključ.

Zakaj sem pozabil, kdo sem bil, ko sem bil otrok? Zakaj se ne spomni ta, ki sem bil takrat jaz? Zakaj ni nobene podobnosti med tem, ki sem, in tem, ki sem bil? Otrok, ki sem bil - je umrl ali živi? Sem drug? Vidim v sebi živeti drugega? Življenje, ki je v meni preteklo - v kaj je preteklo? Je bilo v meni več zaporednih duš ali ena sama nezavedna bit? Fernando Pessoa

Roža, zasij, Naj tvoja moč se sveti, Naj čas nazaj se zavrti, Vrni, kar nkoč moje je bilo, Zaceli, kar ranjeno je bilo, Spremeni pot usode. Reši, kar nekoč moje je bilo. By Tangled

"Know what's weird? Day by day,nothing seems to change.But pretty soon,everything's different."-Bill Watterson

V landeški grajščini Landekar stanuje, pa štibre nobeden mu ne odrajtuje. Landeška grajščina na skali stoji, pa paver podložni se je ne boji. Landeška grajščina je s kufram b'la krita, zdaj manšafti nima, je z deski obita, razstrgana čisto, podrena na pol, 'ma župan landeški iz kamna tam stol... Tu v gradu so grofi in knezi stan' vali, so žvenkali, peli srebrni bokali: zdaj sove neznansko se tamkaj dero, za tiste gospode vegilje bero. Jurij Vodovnik