Rosa

Naj mine, ker ne morem več.... Odklopila sem se za dolgo dolgo, tista zlata ribica za študij mi je pomagala, diploma je stekla tako gladko in se je tudi krasno zaključila. Žal pa so se v istem času zakomplicirale druge stvari, ki se vlečejo že od septembra naprej. Zlata ribica, rada bi, da vsaj neha boleti, če se že ne reši drugače... rosa

Ekonomija in tuji jeziki so po mojem itak dobra varianta. Kakšen tuji jezik je v firmah itak vedno pogosteje pogoj, da se sploh kaj naprej pogovarjajo... Priporočam. Saj boš videla, kako bo šlo, saj imaš celo življenje časa za poskušat nove stvari. Jaz sem začela npr. razmišljat, da me vedno bolj mika, da bi šla v kako plesno šolo... Poleg tega mi zmeraj bolj diši tujina. Da bi za kako leto pogledala čez domači plot...

Ja saj če greš na prevajalstvo, je tudi treba ogromno vlagat. Začne se že s tem, da je vsem tvojim prijatlom jako hecno, da imaš cel Mt Everest domačih nalog, češ da saj nisi več v osnovni šoli. Pa brat cajtenge, knjige, tovorit slovarje na fax za teste... Ma če hočeš znat tuji jezik, je treba migat. Isto bo verjetno z matematiko pa statistiko. Where there's a will, there's a way... Pravijo.

Kar nič se bat. Če te faks zanima, bo itak šlo. Ker se je pol tudi lažje učit in si tudi dosti več zapomniš. Bom držala pesti, da bo laufalo. Kaj si pa prej študirala? Mene je moj faks (prevajalstvo) od vedno zanimal in sem zato tudi prišla do tukaj. Upam, da bom še to uspela rešit. Škoda da nam morajo na koncu, ko smo že tako daleč prilezli, vse skupaj malo zabelit z diplomskimi izpiti, kot da tisto, kar smo do zdaj naredili, ni blo zadosti... Ah kaj čmo. Bom septembra spet pisala ribici...

Tole se bo pa zgleda zavleklo... Sicer pa najprej hvala vsem, ki ste držali pesti. Ma žal ni ratalo, kot bi si želela. 2/3 diplomskih sem naredila, eno padla, vrag pocitraj! No saj ni tako hudo, enkrat bo že, oštja! S*** je sam to, da bom morala ponavljat vse znova, ker se mi tisto, kar sem naredila, ne šteje.

Ojla! Ha! Zaenkrat še nisem "junak(-inja)", ker ne skačem še, ampak bom prvič poskusila, kako bi zgledalo. Samo še ugoden veter moram počakat, pa bo akcija. Tebi velja en za korajžo, ker si že letel. Glede strahu pa: (vsaj meni) itak vsak padalec, s katerim govorim, ve povedat, da ga je pred vsakim štartom, ko se odlepi od tal, vsaj malce strah - ampak da razgled, ko si gor, odtehta vse.

Dobro jutro (ali že dober dan - za Angleže je do 12h itak še jutro :-) ! Jaz sem danes že v knjigah, no pravzaprav bolj v časopisih. Danes bo moje kraljestvo pisalna miza s pogledom na sončen in vetroven dan. Mogoče mogoče popoldne skok s padalom (tandem) z Vremščice, če se vreme umiri, da poživim kri pred izpiti, ki so pred mano. Žal zaenkrat ne kaže, da bi burja imela namen sesti k počitku, tako da bo ta izkušnja morala še počakati Upam, da mi ne bodo prej vetrnih elektrarn nasadili tam gor, da bom še uspela uživati v preletu nad Vremsko dolino, ki jo imam tako rada. Vsem želim lepo nedeljo, polno drobnih sončnih trenutkov.

Najprej še mateji in sončku hvala za vajine želje! Glede tega, kako hitro teče... Jaz sem pa med leti kar sproti opravljala stvari (sploh ker so bli vsi izpiti, razen enga, pogoj!), sam v 4. letniku se je pa nabralo.... Tako da sem že tadrugo leto abs., ker sem prvo leto še čistla stare dolgove pr profesorjih. Ves ta čas tud delam na eni super firmi z imenitnimi sodelavci in šefom, ki majo veliko razumevanja za to, da me kak tedn ni al pa da kdaj kak prevod malo prepozno oddam, ker ne rata pravočasno. Diplomo sem pisala brez kakšne posebne brzine, zdaj je končno pod streho... Zdaj pa me čakajo še prav zajebani diplomski izpiti, pol grem pa mal na morje, ker mam vsega totalno polno glavo!!! Hvala vsem, ki držite pesti!

Khm... Te dni je blo pa divje... in me ni blo nič na LNF. Še tam do sredine junija bom pa tudi sama sebi prav močno držala pesti, da mi rata. Marsa, majica in Stanka, hvala vam za dobre želje in + misli !!!

Samo to: draga zlata ribica, še jutri in potem prvi teden junija naj se vse dobro izteče, tako da bo tja do sredine junija vse zaključeno in da se bom končno lahko malo sprostila in šla naprej.

Po(NE)srečilo?

Se strinjam, po moje gre res za pomanjkanje nečesa. V osnovi pomanjkanje ljubezni do sebe. Zaradi določenih izkušenj se recimo "naučiš", da nisi vreden/na ljubezni, pozornosti itd. Mogoče ti je bilo nenehno nekaj očitano; mogoče so te zapostavljali, zavračali, zmerjali; morda te je ljubljena oseba zavrnila; mogoče si nonstop poslušal/a, kako si debel/a; mogoče si doživljal/a neuspeh za neuspehom. Potem se za to, da "nisi dovolj dober/dobra" lahko kaznuješ s tem, da si odrekaš življenje preko tega, da ne ješ. Mogoče pa s tem, ko kontroliraš svoje telo, dobiš občutek, da imaš nad nečim moč, da si nekaj sposoben/a uravnavati, da ti je nekaj "podrejeno". Ko sem se sama zavedla, kaj si počnem, sem začela brskati po knjigah. Se mi zdi, da je ravno dr. Rozmanova pisala o tem. Danes sem zelo vesela, da sem se (kolikor toliko) pravi čas spravila k sebi. Še to naj povem, da mi je dosti pomagala tudi knjiga od Louise Hay, Življenje je tvoje.

Itak. Od lani poleti največ kolesarim, ker sem si uspela kupit bičikleto na rolerje letos mal pozabljam, drugače pa tudi dosti hodim. Sem doma v manjšem kraju obkoljenem s samimi hribi in je dosti placa za to.

Kateri čaj si pila. Dokler sem samo en dan bla na čaju, sem potem jedla normalno, ma potem ko vidiš, kaj bi še vse lahko, pa si začneš mislit, mogoče če danes pojem samo en jogurt, bom šla pa še pol kile dol... Na koncu sem zdržala tam do 4 dni brez hrane. Pa še tečt sem hodila vmes. Adijo pamet. V dneh, ko sem jedla, sem jedla predvsem solate (brez olja), lubenico (na tone) in jogurt. Ko je bla pa kriza, so ble pa kakšne napolitanke na meniju in sem jih zmazala cel paket. Al pa karkoli drugega, kar sem staknila doma. Ma tisto ni smelo bit predolgo v želodcu... Ko sem nehala s temi igricami, sem se zredila. Dobro, potem sem študirala v lj, sem nonstop hodila peš okoli in nabijala kilometrino, pa še malo finančnih težav je blo in ni bil hladilnik vedno poln, tako da sem bla en čas spet zelo suha. Zdaj pa delam že 2 leti (za računalnikom) in sem šla počasi, ma vztrajno spet na enih 63-65. Zdaj pa nonstop niham, odvisno od tega, kaj se mi v življenju dogaja... Tako da hlače mam doma v 3 različnih velikostih. Tako bom rekla: zdaj mi na kraj pameti več ne pade, da bi začela s takimi dietami, ker vem, da se potem stvari zapletejo. (Če nimaš 1000 procentne volje in kontrole nad sabo ODSVETUJEM ABSOLUTNO!) Kolkor sem se jaz naučila, organizem se navadi na tisto malo, kar dobi, in potem špara. Med drugim ni več menstruacije, pa gretje se sklopi. Tisto poletje, ko sem imela najhujše probleme, me je nonstop zeblo. Sredi največjega sonca na plaži mi je blo prav hladno!!! In kar mi je blo takrat najhujše: nič več ni šlo dol!!

Dobra pica pa - pozabla kako se kliče - solata, ki dajo zraven tudi jabolka pa artičoko, Picerija in špageterija gušt v izoli. Za tiste, ki majo radi pico z rukolo, pa picerija štorja v KP. (ja sem nora na pice, kaj čmo...

Naj še jaz opišem svojo izkušnjo... Pri meni se je začelo podobno, kot opisuje lunca. V srednji šoli, 1. letnik, Najprej sem se odločila, da bom imela postne dneve po luninem koledarju, tako po en dan, ter da bom takrat pila samo čaj (moja teža takrat 70, velikost cca 164). Prvič je blo težko, ma potem sem komot zdržala en dan. Pa sem si rekla: Zakaj pa ne bi podaljšala na dva dni? ..... In tako naprej. In ko je prišlo poletje, sem imela 53kg, nisem imela menstruacije. Ma meni je blo fino, ker sem šla lahko kadarkoli na morje in plavat.... Potem pa kar naenkrat konec s tem, sem začela spet bolj normalno jest, malo po malo, največ zelenjavo in sadje. Paradajz njam sploh . Mesa še vedno ne jem, ker ga ne prenašam dobro, pa je minilo - ti šment - najmanj 8 let! Sedaj mi kaj takega na pamet več ne pade. Zakaj sem to počela? Veliko sem razmišljala o tem. Spominjam se, da nisem bila kot otrok nič kaj priljubljena. Bila sem bolj okrogla, pa v šoli nisem imela problemov z ocenami. Mislim, da nikoli nisem bila nesramna do drugih al karkoli. Pa tisti bolj tadivji sošolci so me nonstop neki tepli. In jaz sem bila vedno bolj tiha in zadržana. Starši so me vedno primerjali s starejšim bratom, ki je bil iber priden. Foter me nikoli ni klical po imenu, ampak vedno s kakimi vzdevki, ki so imeli opravit z mojim videzom... Potem ti pa še mediji dopovedujejo, da moraš bit elegantna suhcena našminkana itd bejba, da si uspešna priljubljena zaželena. Razlogov za anoreksijo in bulimijo je toliko, kot je nas, ljudi.

Ko sem bla v Lj na faksu, sem se z avtom pripreljala sam do študenta, pol je pa pozabljen čakal do vikenda. Mal miganja ne škodi, a? Od zacetka pa niti avta nisem mela, sem se pa z vlakom vec al manj vozila. Stopanje - slabe izkusnje. Vlak - se slabse! Moski, ki opravljajo "rocna dela" sredi vlaka... Avtobus - ne maram. Bicikel - lušno. Ampak letalo je pa zakon! Trenutno pa naredim 130 km minimalno na dan z avtom, se vozim delat v KP in traja... Ma je prav fino, sploh ker si zmeri dobro muziko naštimam. Glede gužve v Lj pa - SKA-vi pravi, da "guzva" v Ljubljani sploh ni guzva. jaz pravim - bodite veseli, da ni! že tako je poleti težek zrak po mestu, kaj bi šele blo s še več avti!

devica, glede tega 100% zaupanja in lastnega imetja se strinjam s tabo. čeprav se večini mojih prijateljev to zdi čudno, tudi jaz želim imeti nekaj svojega, en prostorček pod soncem. zakaj? verjetno zato, ker izhajam iz takšnega okolja. vem, da bi moja starša 100% ne bila več skupaj, če bi mama imela $ za it stran na svoje. edino ne bi rekla glih, da se bojim, bi se partner "šlepal"; zavedam se pa, da če npr. živiš pri njemu in pač vlagaš denar v njegovo stanovanje,... je treba novo kuhinjo itd..., se lahko potem razideš in nimaš nič, razen zobne ščetke in kufra z obleko, pa tudi s tem se nimaš kam dat. btw: si ti devica po horoskopu al je sam tvoj vzdevek tak? ker jaz sem. oporoka pa - trenutno nimam tolko, da bi me to skrbelo.

V mojih današnjih sanjah pa je bila moja sestrična, s katero sva bili po rojstnem dnevu borih 15 dni narazen. odpravljali sva se na letališče, ena od naju je odhajala na potovanje, se mi zdi da v pariz, in sva po kleti divje iskali NEKAJ. nimam pojma, kaj. vem samo, da je bila splošna zmeda, da s je mudilo 100 km/h in je pol žlahte tekalo gor in dol v iskanju. najbolj pa mi je ostalo v spominu to, kako sva se pred odhodom objeli.

Selene, hvala za dobrodošlico in spodbudo Penso positivo, je vztrajal jovanotti pred cajtom, jaz pa držim pesti zase , da bo, in za vse druge isto!

Prav, zlata ribica, pa poskusimo... Stvar že dovolj časa traja. Naj se počasi izteče. Pa upam, da dobro zame. Pozdravček še vsem članom.

Sicer sem bolj mirujoči osebek in me je malo slišat... glede skladov bi sam eno stvar... Če veš, da rabiš prišparan denar prej ko v 3 letih, a se stvar potem še splača, ker moraš plačat davek od dobička? Kakšne izkušnje?