irma

Tisti pa, ki nimajo te moči (kot praviš ti Božo) so si pa zato izbrali tiste (nas), da se ob nas samih naučijo poiskati to moč in videti, da izhodi so! Velikokrat rečem: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!

Midva sva skupaj odgovorna le še za najino hči in prav za nič več drugega. Mislim, da bi bilo pa tudi zanjo (hčerko) bolj prijetno, če se oči in mamica pogovarjata, ko se vidita (vsakič ko jo pride iskat). On pa počne, da me pred njo popolnoma ignorira in da tudi stvari katere bi moral vprašati mene sprašuje njo npr: A imaš potni list s seboj (ona pa pri 3letih še ni vedla kaj je to potni list) - to je samo primer. Zakaj nisva (tukaj mislim predvsem njega) normalna "tujca"? Prijazna? Zakaj se to vsaj malo ne spremeni po 3letih? Ne razumem njegove zamere do mene? Nič mu nisem vzela, pravi da je srečen (čez 14 dni se poroči) in naj pokaže vsaj malo spoštovanja!

Strinjam se s Tejo in s tem, da jim pokažemo, da se jih ne bojimo in naj vedo, da nas ne morejo "prisiliti", da ostanemo z njimi. Ob takem izsiljevanju vedno pomislim, da je lahko naslednjič pa kaj popolnoma nekaj drugega narobe in da me bo žespet izsiljevala. Če ne bo tako in tako.... bom pa naredila to pa to (si vzela življenje). A me naj bo potem vsak dan strah... naj živim tako življenje? Naj grem zjutraj od doma z mislijo: joj, kaj pa če jo bom našel na štriku, ko pridem domov, ker nisem včeraj rekel tega in tega...???? Vsak naj išče svoj smisel v življenju. Lahko mu pomagamo, seveda mu lahko, vendar naj zato žrtvujem 10 let svojega življenja (da se bo naveličal izsiljevati in da bo končno spoznal, da greni življenje obema in še komu)? Naj mu dam 10 let? Pa ponavadi je še tako, da mu bližnji nikoli ne morejo dati cilja oziroma smisla, ker so tako in tako oni krivi, da je on nesrečen. Nekdo drug mora priti in mu to povedati in mu nakazati pravo pot.

Kaj misliš s tem, da nisem bila pridna? In nočem igrati njegove igre! Nočem biti nizka in pokvarjena. Teja, se "slišiva"!

Tudi jaz sem za prijateljstvo z bivšimi partnerji! Toda kaj naj naredim, ker me moj ex mož sovraži in pravi, da me tudi videti noče (čeprav "mora" imeti stike z menoj, ker imava otroka)? Poln je zamer do mene in samih grdih besed? Prosim, pomagaj te mi in svetujte kaj naj naredim?

Božo preberi si knjigo Čustveno izsiljevanje in tam boš našel veliko odgovorov na tvoje vprašanje! Sama mislim, da kdor to počne in izsiljuje s samomorom, da je čustveno nezrela (neuravnovešena) oseba in da s tem početjem išče način, da se vsi okoli njega počutimo kot največji kriminalci, ki mu hočemo najslabše v življenju. Ponavadi taki ljudje za vso svojo nesrečo iščejo vzroke v drugih in okoli sebe - nikoli ne pogledajo vase in kaj oni počnejo. Mislijo si, da so največji revčki, ki jih drugi samo izkoriščajo in pravijo, da so se celo življenje samo razdajali in da si tega enostavno ne zaslužijo (da jih partner zapusti). Zame so navadi egoisti in nesposobneži, da se spoprimejo sami s seboj in življenjem. Pa saj veš, za svojo srečo moraš poskrbeti sam in ne drugi. Sreče ne moreš izsilit - tudi z samomorom NE!

Ne vem, če je kriva današnja luna, vendar sem kot cunja! Naj me mine! Utrujenost pojdi stran! Zlata ribica odženi jo!

Ker imam možnost, da prelistam kar nekaj revije (službeno) imam do revij slab odnos. Všeč mi je: SVET IN LJUDJE!

Zelo mi je grdo, če slišim, da kletvice uporablja ženska in to prav na glas in po možnosti še prav sočne in vulgarne. Če jih že mora, naj jih tko, da bodo samo zanjo ali pa pač za tistega, ki so mu namenjene. Seveda, tudi sama kaj grdega rečem, vendar v milejši obliki. Najrajši imam: pejt v maloro, pišuka, jebela cesta ali pa porka duš. Sem pa včasih uporabljala tudi kakšno p in kakšen k. Zdaj ne več. Na splošno me pa kletvice odbijejo!

Življenjska modrost se kaže v tem, da pomislimo na posledice svojih dejanj, še preden ta dejanja storimo. (Bruno Ferrero)

Ne da me je samo mel, tudi naredila sem... Ločila sem se! Pa tako lepa mlada, "srečna", prijazna, družinca smo bili... Veliko sem izgubila "družbenega statusa" a ohranila sem sebe in svoj JAZ.

V izjemnih primerih DA. Ko sem bila v puberteti, sem si močno želela, da bi zbrala denar in si dala operirati brazgotino na obrazu. Denarja nisem nikoli zbrala... Kasneje mi je ena kozmetičarka predlagala, da mi kožo na tej brazgotini zbrusi in da brazgotina izginila. Zastonj. Nisem pustila. To sem jaz, z brazgotino vred in danes je sploh več ne vidim, čeprav je še.

Marko kar pojdi iz foruma in naj ti bo nadaljna pot srečna... Tu smo bogatejši od tebe...

Duhovnost pa tudi spolnost je LEPA.

Jaz bi bila lev. Pa tudi konj.