Jaz ga že pišem 19 let... Kot otrok, ga nisem, najbrž zaradi tega, ker nisem nikoli čutila tolk zasebnosti, da bi ostalo tisto samo moje zdaj ga pa... velikokrat... Sem najprej spisala 15 zvezkov na roke, pa sem pol tudi včasih prebirala svoje misli in sem se morala prav matrat, da sem kaj razbrala, ker imam grozno pisavo, ki pa ima eno prednost - noben ne zna brati za menoj Zdaj pa pišem v računalnik, ki je kajpak shranjen pod šifro . In ko sem dosti razpoložena, ga grem brat... pol porabim ziher pol noči, da pridem do konca ... In za enkrat še ne nameravam dati nikomur vpogleda vanj Mogoče, čez neki let, ko bo hčera odrasla, ali po moji smrti (Če ga ne bodo med tem časom virusi požrli LP Vilma