Razmišljam in razmišljam o nekom, ki si ga brezpogojno želim... V tišini te dolge noči, obsijane z luninim sojem svetlobe, poskušam najti smisel vseh svojih razmišljanj, svojih občutkov in nenehnih razmišljanj ter ugibanj o tem in onem. Pravzaprav se največ vprašanj rojeva o meni sami. Nekako si ne znam predstavljati svojih misli – ne znam si razložiti, kako so ta razmišljanja, ki jih imam, sploh mogoča. Pa kaj se z menoj dogaja? Sprašujem se, če je vse skupaj sploh normalno? Je smiselno upati o stvareh, ki na nek način niso dosegljive? Je res, da se nam uresničijo želje, le če si to močno želimo? Pa kaj zaboga se dogaja – pa saj ne živimo v pravljicah!!! Zadnji čas je že, da se prebudim iz tega spanja, ki nikamor ne vodi – mogoče le v nesmiselna razmišljanja, brezpredmetne ugotovitve in občutke, ki si jih pripisujem zgolj zaradi tega, ker si to močno želim. So to res moje želje, ali je le neke vrste modna muha? Ob vseh mojih mislih bi lahko spustila solze – skoraj se že obnašam kot otrok, ki ne dobi svoje najljubše igrače! Najbolje, da si vzamem čas, ter pobegnem v naravo. Le-ta mi vedno da navdih, me pomiri in mi pomaga zbrati misli. Ona mi ponudi zatočišče, ko ga potrebujem in me navdihne z vsem svojem obstojem. Ko jo opazujem, kako vsa močna vlada temu svetu in kako jo nihče ne more toliko prizadeti, da ne bi več obstajala, se zavem, da imamo prav vsi to moč, ki nas lahko vodi skozi življenje – le odkriti jo moramo!
