chebula

Jaz sem verjetno kar odvisna od kave. Saj vem, da ni zdrava in bi bilo dobro, ce bi nehala piti, pa ne morem. Mi predstavlja neznansko velik uzitek. Vcasih imam obcutek, da bom kar znorela, ce jo ne dobim. A mislite, da je to zares odvisnost, ali je to samo v moji glavi? Je mozno se odvaditi? Ne predstavljam si, da pridem v nek prostor, kjer so skuhali kavo in bozansko disi, pa da jaz potem ne bi pila.

Indigo in vsi ostali, ki govorite o popolni ljubezni in popolnem partnerju: Ocitno se nimate dovolj izkusenj v zivljenju, da bi videli, da n tem svetu ni NIC popolnega. Niti ena sama stvar na tem svetu nipopolna, to boste spoznali prej ali slej. Ce ima kateri od vas popolnega partnerja, potem se slepite in sami sebe zavajate. Sicer je pa povsem vseeno, ce je partner popoln ali ne, bistvo je, kako ga ti dozivljas in kako ga sprejmes v svoje "srce". Saj najbrz vi, ki govorite o popolnosti, vidite svoje partnerje kot popolne, ker jih tako zelite videti. In verjetno v tem ni nic slabega, ce vam to ugaja. Jaz tako ne morem razmisljati, ker zame popolne stvari ne obstajajo. Sama sem dalec od popolnosti in zato niti slucajno ne morem pricakovati popolnega partnerja in niti ga ne bi hotela imeti. Bi se pocutila skrajno manjvredno. Se mi pa zdi nepopolnost povsem v redu, nam dela zivljenje bolj zanimivo. Kar se pa tice moje izkusnje, se mi se vedno zdi nekaj pozitivnega in koristnega. Brez te in vseh ostalih (tudi tezkih) izkusenj danes ne bi bila to kar sem in tu kjer sem. Bi vedela manj in videla manj. In mogoce bi ostala nekje tam dalec odzadaj. Tako mi pa razne izkusnje (tudi take, ki se jih nekateri vztrajno otepate) pomagajo, da grem naprej.

Cashy, tako nekako mislim tudi jaz. Niti priblizno se ne zavedamo, koliko vsega imamo (pa tu ne mislim samo materialnih stvari) in kako lepo in bogato zivljenje. Mislim, da je zelo malo ljudi, ki bi zares lahko rekli, da imajo bedno zivljenje. Velika vecina od nas bi samo morala pogledati okrog sebe in videti, kako cudovite stvari nas obdajajo. Svet je zares lep, tudi ce smo kdaj pa kdaj malo zalostni in tu mi noben ne more oporekati. Po mojem je problem samo v tem, da mi narobe gledamo ta svet. Vedno si zelimo se vec kot ze imamo in tudi ko bomo to dobili spet ne bomo zadovoljni, ker si bomo spet zeleli nekaj tretjega. Zelo redko (nekateri nikoli) pa se ne ustavimo, pogledamo, se zamislimo nad tem, kaj vse nam je zivljenje dalo. Koliko prelepih stvari. Pa tudi tiste stvari, ki se nam zdijo na prvi pogled slabe in neprijetne. Tudi te nam je zivljenje dalo in tudi za te moramo biti hvalezni, saj so nam velike izkusnje in sluzijo kot protiutez lepim stvarem, brez njih ne bi cenili lepih. Ustavi se, poglej okrog sebe in v sebe, vzemi si cas ure in ure za razmisljanje o tem in videl/a bos, koliko cudovito lepih stvari napolnjuje tvoje zivljenje. Ko bos koncno jasno videl/a, zagotovo nikoli ne bos pomislil/a na samomor, ko bo pa smrt prisla sama od sebe, pa bos odsel nasmejan in zadovoljen.

Tudi jaz sem se pred kratkim zamislila o samomoru, ga je namrec naredil nekdo, ki sem ga poznala, pa ne bi nikoli pricakovala od njega kaj takega. In ne morem razumeti, ceprav se spomnim, da sem tudi sama ze kdaj pomislila na to. Zdaj se mi pa zdi, da bi tako dejanje okoliscine se mi zdijo povsem nerazumljive. Jaz sem glede tega takega mnenja: ce si dovolj pogumen, da bi naredil samomor (ker po mojem mnenju za to potrebujes zelo zelo veliko poguma), potem si tudi dovolj pogumen, da naredis veliko spremembo v svojem zivljenju v pozitivno smer, da naredis korak proti svojim sanjam, zeljam. Ker po pojem mnenju se nam vedno ponuja nekaj lepih priloznosti, samo velikokrat nas je strah sprejeti jih, ker prinasajo tudi spremembe. Ampak kaj ima izgubiti tisti, ki razmislja o samomoru? Ce ga naredi, bo izgubil vse. Izgubil bo zivljenje. Ce pa se namesto tega odloci in naredi kaksen pogumen velik korak, spremembo, ki je ni upal narediti, bo morda celo "dobil zivljenje" - zivljenje, o katerem je sanjal. A ni noro si vzeti zivljenje? Rajsi gres in si naredis novo, ce ti to ni vsec. Recimo: zamenjas sluzbo, se preselis, si najdes nov hobi, nove prijatelje, ... Ali pa enostavno pustis vse tako kot je, in se potrudis ugotoviti, koliko lepega ze imas

upam, da sem kaj pomagal..to je pač moja izkušnja Pomagal? Najprej si ze sebi. Ze prej - ko si si - ko si se dvignil nad to. Potem si sebi, zdajle, prej, vedno... ko govoris o tem... ker utrjujes svoje delovanje SEDAJ. Pomagas meni, ker maram iskrene izpovedi brez zornega kota zrtve in torej samopomilovanja in otrocjega pristopa. Pomagas Vsem, ki bodo skrivaj kuknili sem, pa prec zaprli, 'ker ta problem ni njihov'. Pomagas Chebuli, ker je nekdo zaslisal njen klic na pomoc (in je ni napotil na drugo cifro 'v stiski' ) Pomagas Chebuli, ker bo ziher nasla not kaj zase (zgodbe so vsaka zase, imenovalci pa so skupni) Pomagas vsem, ker odprto govoris o sebi, svojih plasteh in reces - pa kaj pol, to sem jaz. Tudi moje pohvale za Tomaza, pa tudi za vse ostale. Super ste vsi, da se tako iskreno pogovarjate. V vasih besedah se najde pomoc tudi, kadar si tega sploh ne mislite in jih niste napisali s tem namenom. Pa ne samo za odvisnost, tudi kaj drugega se da izluscit. Jaz nimam sposobnosti na siroko pisati o svojih mislih in izkusnjah, sem zelo zaprta oseba, zato pa raje poslusam. Kar se pa tice moje odvisnice, bi jo najraje kar k Tomazu poslala na en pogovor. Pa ce se po tem ne bi uvidla, kje sotji, pol ji pa ni pomoci.

Volje imam veliko, ceprav prej sem je imela se vec, zdaj pa jo pocasi izgubljam. Problem je v tem, da so okoli mene ljudje, ki si veliko bolj zasluzijo mojo pomoc, ljubezen, skrb, cas, ... To so ljudje, ki so vse te stvari sposobni najprej sprejeti in ceniti, nato pa dalje dati spet drugim ljudem (in tudi nazaj meni). Zal nimam toliko moci, da bi vse te stvari dajala njej in hkrati vsem drugim, ki so mi pomembni, ker ona pozre vso mojo pozitivno energijo, pol pa od drugih samo jemljem. To se mi pac ne zdi prav. Najraje bi obupala nad njo in pustila, da sama spozna, kam je zabredla in kaksne bolecine povzroca drugim, ker vsega tega se niti slucajno ni spoznala. Samo tezava je v tem, da so tu vpleteni se drugi ljudje, ki jih imam rada in ki prav tako niso dojeli, kaj se dogaja, vedo samo to, da jim je hudo. Prebirala sem tudi druge teme s to vsebino. Nekateri svetujete strokovno pomoc in tudi sama bi jo rada nasla, vendar se zavedam, da je dobrega strokovnjaka tezko najti, napacen clovek pa bi po mojem mnenju lahko stvar samo se poslabsal. Ce se bom odlocila, da jo ignoriram in se ne obremenjujem vec s tem, dokler sama ne spozna, da ima problem in potrebuje pomoc, sem potem slab clovek?

Kaj je pa naslov tvoje knjige?

Kar nekam prikljuci, da bo mir. Ce se pa ne ves odlociti, pa prikljuci k tisti, kjer je avtor shegy. Sicer sem pa itak cedalje bolj mnenja, da se alkoholikom ne da pomagati, sploh pa ce si tega sami ne zelijo. Ce ze ne sprejmejo pomoci in si dalje unicujejo se tisto malo zivljenja, kar jim je ostalo, pa naj vsaj moje zivljenje pustijo pri miru in ga ne unicujejo. Saj vem, da ta moja zelja spet spada v eno drugo temo ... Sem se ze odstranila ...

Zahvaljujoc takim, ki samo cvekate in nic pametnega ne poveste, so te in se mnoge druge strani nabasane z neumnostmi, pol pa ne mores najti tistega, kar isces. Ce nimas kaj pametnega povedat, bodi raje tiho. Mislim, da tvoje besede ne spadajo v to temo. Raze ce so tako zblojene zaradi alkohola v tvoji glavi.

Ce pa ze toliko cvekas o em, pa vsaj napisi, kje najdem to temo oz. njen naslov.

Kaj so pa tvoji problemi, Mick?

Vse bi rada vedela. Ne zase, jaz se alkohola izogibam, nimam dobrega mnenja o njem. Za eno bliznjo osebo. Sem mnenja, da ji je alkohol unicil zivljenje, in sem cedalje bolj prepricana, da se ne bo mogla nikoli izkopati, ne vem, ali si to sploh zeli. Saj konec koncev je to njena odlocitev, vendar problem je v tem, da s tem tudi drugim (dobrim, treznim) ljudem greni zivljenje.

V naprej se opravicujem, ce podobna tema ze obstaja, jaz je nisem zasledila. Zanima me, ali ima kdo kaksne izkusnje ali koristne nasvete glede zdravljenja alkoholikov.

Morda si domišljam, da bi vsaj nekateri od vas, ki ste mi prijazno delili nasvete, radi izvedeli, kako sem se odločila, pa naj bo: Seveda je moja odločitev povsem v skladu z mojim rekom 'Kar te ne ubije, te okrepi.' In kar ne ubije moje zveze, jo okrepi. Ostala sem torej s prvim, najina zveza pa je postala še boljša. Enostavno se imava super. In da ne bo kakšnih ugibanj: z drugim nisva imela ničesar. Hvala vsem za nasvete, upam, da se bodo tudi vaše težave rešile tako pozitivno

Ne, Volk K.L., nisem se odločila. Pravzaprav verjamem, da pri takih stvareh naše odločitve nimajo kaj dosti opraviti. Naša življenja vodi neka višja sila, ki jo ljudje različno imenujemo, in ne verjamem, da imamo zares pravi vpliv na to silo. Morda so naše odločitve samo na videz naše, v resnici pa o vsem odloča nekdo ali nekaj nad nami. Če je res tako, potem bom življenje nadaljevala s tistim, ki mi je namenjen. Morda to ni prvi, morda niti drugi, morda niti kakšen tretji, morda nihče. Tega pač ne morem vedeti. Kot si napisal, bo čas pokazal svoje.