chebula

Moje mnenje je tako, da v vsaki zvezi nekaj manjka. Popolnih stvari po mojem mnenju enostavno NI ! In zato mi nehajte govoriti, da je problem v tem, da pri nama nekaj manjka. Tudi pri vsakem od vas nekaj manjka. To pač tako je in vedno bo tako. Jaz na to sploh ne gledam s takega stališča, ali sploh kaj manjka. Raje skušam opaziti stvari, ki so, in od njih sprejemati tiste, ki so zame dobre. Nimam ustvarjenih zamisli, kaj vse bi moralo bit, zato tudi ne morem reči, ali kaj manjka. Pa tudi če odmislimo to dejstvo, po mojem je možno, da tudi če nič ne manjka in nič ni dolgočasno, se pač lahko zgodi, da ti postane všeč nekdo drug. Poleg tega se meni zdi zelo velika razlika med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Lahko da pri nekom to dvoje sovpada, pri nekom se lahko povsem izključuje. Seveda lahko oboje hkrati čutiš do ene osebe, vprašanje pa je, ali lahko čutiš hkrati oboje do dveh različnih oseb. In da se razumemo: ne sedim na dve stolih, kot ste se nekateri izrazili. Sedim na enem, drugi pa se morda ponuja, a zaenkrat ga samo gledam. A sem zaradi tega zdaj slab človek? Zdi se mi, da nisem nič slabega naredila. Saj, morda bi pa morala hodit po svetu s pogledom uprtim v tla, da ne bi videla nobenga okrog sebe ?? mushi, jaz pa s fantom, ki je sposoben povedati kaj takega, da "pa da je njemu važno da ima babo za f... ", sploh nikoli ne bila skupaj. In upam, da je tudi tebe izučilo. Meni se pravzaprav to vse skupaj zdi kot ena preizkušnja, ki je pravzaprav dobra, ker potem, ko bo mimo, bo najin odnos še trdnejši, saj bom spoznala, da si res želim to, kar imam in ne kaj drugega ali koga drugega. Se kdo strinja z mano? Tjazy, vesela sem, da si povedal/a nekaj resnic, ki jih do zdaj še noben ni. Res bi morali začeti gledati na te stvari malo drugače. Narobe je, da rečemo: IMAM punco/fanta. Vsak lahko ima samo sebe in ne more posedovati nobenega drugega, prav to pa večina želi. Morali bi samo sprejemati, kar dobimo in dajati, kar si želimo, ne pa smatrati, da je nekdo naša last. Pa tudi to se strunjam s tabo, da je narobe, da imamo izoblikovane neke predstave o idealnih partnerjih, potem pa če ta resničen ne ustreza našim predstavam, ga skušamo spremeniti. Marsa, točno to mislim tudi jaz. Do besede enako! In v tem pogledu sem vesela, da se mi to dogaja, ker mislim, da je koristno v vsakem primeru. Če bom ugotovila, da se s sedanjim ne ujemava in ga bom pustila, potem je skrajni čas, da to ugotovim. Če pa bom spoznala, da si želim biti z njim, pa bo po mojem potem najin odnos samo še boljši. Torej, kakor koli je stvar boleča, je pa ena koristna izkušnja.

Ali dobro poznaš mojo situacijo ali pa sem tako prozorna. V tvojih besedah je veliko resnice.

Ja, cosma, ne boš verjela, kako intenzivno rastem in to je čudovito! Kot če bi se vzpenjala na visoko goro po zelo strmi in težki poti. In čim bliže sem vrhu, tem bolj se zavedam, da je zares vredno. Spoznanja, ki jih pri tem dobiš, ne moreš dobiti nikjer drugje, samo tako, da izkusiš na lastni koži to zahtevno pot.

Kako...kdaj sem pa to napisala...nič ne vem o tem... Rekla sem, da se zberi...meni že to diši po zajebanciji...ali pa imaš res tolk dela sama s sabo... majica, tega seveda nisi rekla, samo kolikor sem te uspela spoznati, se mi je zdelo, da bi lahko rekla kaj takega. In to ni nobena zajebancija, ampak čisto resna stvar. Meni se zdi, da sem zelo zbrana, bolj kot večina ljudi, zato pa skušam temeljito premisliti celo zadevo, vas sem pa prosila, da mi pomagate razmišljati. Mislim, da bi veliko ljudi na mojem mestu nepremišljeno varalo svojega prvega in se igralo z drugim. A se po tvojem mnenju jaz zdaj zajebavam, ko tega ne naredim in raje premišljujem?

Astra: S prvim sem skupaj že veliko let, drugega pa tudi poznam že dlje kot le nekaj mesecev. Ampak vprašanje zame sploh ni to, ali je drugi pravi ali ne. Vprašanje je, kako se je to lahko zgodilo in zakaj se je? In ali se lahko spet kdaj zgodi? Ampak odgovor na to sem že dobila. Večinoma ste mnenja, da je pri nama nekaj narobe. Pa mi dovolite, da napišem svoje mnenje v prispodobi. Recimo, da imaš eno staro hišo, ki ti je všeč, je tvoja, pomeni ti nekaj prav posebnega, zaradi vsega, kar ti je dala v življenju. Vanjo si že vložil veliko časa, energije, truda. Predstavlja ti to, kar pričakuješ in veš, da boš v njej lahko živel do konca. Samo dodelati jo je še treba, kaj zakrpati, kaj dozidati, kaj porušiti, kaj pospraviti, … Imaš sredstva, da vse to narediš, vendar se ti ponuja tudi možnost, da jo porušiš in zgradiš povsem novo in veš, da bi ti lahko bila všeč tudi katera nova. Vendar: ali bi ti ta lahko kdaj nudila vse to, kar ti nudi ta? Ali ni morda več vredno, da vložiš malo več truda, energije časa, morda tudi pretočiš poleg kakšno solzo, vendar si na koncu zato veliko bogatejši? Zakaj pa imajo potem starine toliko večjo vrednost od novih stvari? In zakaj jih ljudje ohranjajo in obnavljajo in jim toliko pomenijo? V njih je skritega nekaj več, nekaj, kar vsak ne vidi. Nekaj, česar v novi hiši ni in bo morda šele čez mnogo let, ko mene več ne bo. No, ta spis pa je verjetno še najboljši odgovor na mojo dilemo. In, majica, nikar mi ne govori, da človek ni hiša. Res ni, ampak odnos je treba prav tako zgraditi kot hišo in verjemi, da je hišo lažje zgraditi. Ja, cosma, prav to bom poskusila narediti, zapolniti tisto praznino v sebi. Pa ne z moškim. Samo še ugotoviti moram, kaj pravzaprav manjka v tej praznini. Se pa bojim, da to ne bo tako enostavna naloga.

sstane: Praske bodo, to je jasno. Obrnem se pa lahko tudi tako, da bom imela oba od zadaj. Ta možnost me ta trenutek še najbolj privlači. sončk: A res misliš, da je možno, da si z nekom skupaj do konca življenja, in ti prav nič ne manjka? Da imaš pri njem čisto vse, kar tvoj srček potrebuje? Jaz mislim, da to ni možno. Vedno nekaj manjka (morda samo neka malenkost), samo ljudje tega ne priznajo, niti sami sebi ne. Trubica: Obstaja pa seveda še četrta možnost, o kateri še nismo govorili, pa je boljše, da niti ne govorimo: da se ne odpovem nobenemu. Jaz bi morda temu lahko rekla, da izkoristim življenje na najboljši način. Ampak kaj sploh to je, najboljši način? A ga ti izkoriščaš?

pesha: doživljam enake stvari kot ti. In predvsem se sprašujem, zakaj se to dogaja? Morda res zaradi energije, ki jo s tem dobivam. In jo. Veliko! jess: nisem sposobna gledati tako daleč, do konca življenja. Volk K.L.: Kaj je to 'imela kaj'? Verjetno misliš na seks. Ne tega nisva imela in niti ne bova dokler sem s prvim. Popolna iskrenost pa se mi ne zdi v redu. Če se bom odločila, da ostanem s prvim, mu nikakor ne mislim povedati, da sem bila kdaj zaljubljena v drugega. Čemu bi ga šla prizadet?! To je bedarija! Drugi pa itak ve, da imam prvega in da me zato ne more imeti on.

Kaj je trenutna privlačnost? Kako dolgo mora trajati, da veš, da to ni samo trenutno, ampak je nekaj več?

No prav, zagotovo prvi nima vsega, kar bi si jaz želela, vendar zagotovo tudi drugi nima vsega. To enostavno ni možno. Vedno bo nekaj dobrega in nekaj slabega in vedno bo nekaj manjkalo. To pač tako je v življenju. In naj mi nihče ne govori, da ima nekoga, ki je popoln. Tega ni! To boste vsi prej ali slej spoznali. Jaz sem že imela dovolj časa, da sem to spoznala. Ampak, saj niti jaz nisem popolna in tako kot on sprejema mene, sprejemam tudi jaz njega. Vprašanje je samo, kje so meje. El Nino, hvala za nasvet, želela sem slišati nekoga, ki je že bil v taki situaciji. To mi je v veliko pomoč.

A misliš, da se ne more zgoditi, da je vse v redu, pa ti vseeno postane všeč kdo drug? Torej, ker se je to zgodilo, je zagotovo nekaj narobe pri naju?

cosma, kaj pomeni 'emotivna manipulacija'?

Ja, cosma, prav si razumela mojo namero. Tudi on meni pomeni zelo veliko. In vesela sem, da si mi zastavila vprašanje 'Največ na svetu?'. Prav to se moram sedaj vprašati. Ali mi on pomeni največ na svetu, več kot kdorkoli drug in karkoli drugega. Ja, to moram prav pošteno razmislit. Tudi drugi mi pomeni veliko, nikakor pa ne več. Samo čustva so sedaj še nekako sveža, privlačnost, ali kako bi se izrazila. Najraje bi imela kar oba, saj to je jasno, ne? OK, saj vem, da to ne gre, želim si pa vseeno lahko, ne? Sicer se pa povsem strinjam s tabo. majica: Saj to je to, kar ne vem: v katerem primeru bi se odrekla življenju. Vedeti moraš, da mi je s sedanjim lepo in to mi ni odrekanje življenju, samo on drug pa me tudi privlači. Ne gre za to, da prvega ne bi več ljubila. Če bi bilo tako, bi mu to že povedala. A ti misliš, da ga ne ljubim več, ker me privlači nekdo drug? Jaz pa mislim, da če ga ne bi ljubila, bi že zdavnaj bila z drugim.

majica, veseli me, da si tako direktna. Ampak veš, to je tako: kar ne vem, me ne boli. Ja, morda mu pa jaz pomenim več kot si lahko predstavljaš, ker tebi še nikoli nihče ni toliko pomenil. Se ti to ne zdi možno? In če mu res toliko pomenim, potem se je vredno žrtvovati, mar ne?

Ja, majica, zame gre, vendar ne samo zame. Če pustim prvega, bo zelo prizadet in razočaran. Če pa utišam svoje srce in mu nikoli ničesar ne povem, bo še dalje srečen z mano. Drugega pa skušam pozabiti. Težava je samo v tem, da to ne bo tako enostavno. Ostala bom z njim, moje misli pa bodo še dalje prevečkrat pri drugem. Je to v redu? Ja, tudi za to se lahko odločim, da pustim oba, ampak potem se že moram odločati med tremi možnimi rešitvami, kar v mojih očeh samo še dodatno zaplete stvar. sokrates: kako dolgo pa pri tebi trajajo te trenutne zaljubljenosti?

Vendula: Prav hitro se lahko zgodi, da bom ostala brez obeh, tega se zavedam, ampak tega me ni strah. Strah me je, da bom storila (ali pa ne storila) nekaj, kar mi bo kasneje zelo žal. Aira: Zakaj misliš, da si zaslužim najboljše? Saj me ne poznaš, ne veš, kakšen človek sem. Pa tudi če je to res, potem si tudi onadva zaslužita najboljše, mar ne? Sem to jaz za katerega od njiju? Morda za oba? Morda za nobenega? Se tudi vam zdi, da je ta odločitev zelo zelo težka? In da tu ne gre samo za to, kaj je dobro zame, ampak tudi kaj je dobro za druge?

Ja? Kaj bi mi pa Rugelj svetoval? Sicer je pa prvič, vendar sem sedaj spoznala, da nikoli ne moreš vedeti, kdaj se ti bo kaj takega pripetilo v življenju.

Saj vem, da je odločitev moja, o tem ni dvoma. Bi pa kakšen nasvet prišel prav.

Aira: prav tega odgovora sem se bala.

Težava je prav v tem, da ne vem, vendar se morda nagibam k prvemu.

Zanima me, kaj mislite, da bi moral narediti, ko ljubiš eno osebo, s katero si že dolgo skupaj, se dobro razumeta in želita ostati skupaj, vendar se ti zaljubiš v nekoga drugega. Ali naj potlačiš ta čustva (češ: bodo že minila) in greš naprej ali naj prekineš zvezo?