... v slovo velikemu človeku, gentlemenu, svetovljanu, umetniku, z dušo , ki je sevala iz telesa, kateremu je čas že trideset let prizanesel .... Dragi gospod Jože Gale.... naključje je hotelo, da sva se srečala.... Bil je lep jesenski dan. V Tivoli sem želela malo med zelenjem in jesenskim listjem odpočiti glavo in težke misli.... Kratek odmor za kosilo, ki so ga kolegi izkoristili za pico v zatemnjeni in zakajeni oštariji, sem zamenjala za osamljen sprehod in vrečko maronov namesto kosila. Med iskanjem klopce, kakor zakleto vse zaseden. Med tavanjem zagledam starejšega uglajenga gospoda s svilenim šalom okrog vratu in lepimi belimi lasmi. Po kratkem oklevanju pristopim in ga vprašam, če smem prisesti. Bil me je vesel, kot že dolgo nobeden.... Beseda je dala besedo. In bilo me sram, ker nisem vedela kdo je,predstavil se je z imenom in priimkom in prijazno rekel:" Kekec je bil moj film....." Govoril mi je o sebi...o življenju.....o delu .... o vojni....o Pragi....o svoji prezgodaj umrli ženi.....o svojem prijateljevanju s Franetom Milčinskim Ježkom....o gledališču....o svojem pedagoškem delu....o smrti svojega sina,... govoril je o svojih ljubeznih....o svojih bolečinah...o svojih dosežkih...o svojem bližnjem srečanju s smrtju...ko je po čudežu rešen iz fašističnega zapora....govoril je o svojem življenju..... govoril je o nočnem življenju v Ljubljani pred pol stoletja...recitiral mi je zabavljive pesmice, na račun znanih Slovencev.... Jaz sem mu pa lupila marone in skupaj sva se smejala v jesensko sonce.... Ponudil mi je svoj cigarilos in skupaj sva kadila... Rekel je poglej, ta klopca je najboljša vsak dan pridem sem na sprehod, tukaj posedim in vsa Ljubljana je pred menoj.In res dvignjena nad parkom je sedanjost ostala nekje daleč. Skupaj z njim sem podoživljala Prago,njegov čudovit dar govora mi je pričaral slike predvojne Prage, kjer je študiral, nočne sprehode po stari Ljubljani..... Danes sem prižgala svečo. Srečno g. Jože Gale, hvala za čudovite trenutke in lepe spomine in srečno, kjerkoli že ste.....