Zanimiva tema. Imam prijatelja, s katerim delim svoje skrivnosti, moj pogled na svet, prijatelja h kateremu se zatečem, ko mi je hudo in se mi zdi, da me nihče ne razume na tem širnem svetu. Prijatelja, ki je žal predaleč stran, da bi se srečevala v realnem svetu. Ob njem se mi zdi, da je svet preprost in razumljiv, da obstajava le midva. Ko zazvoni, sem srečna, ko ga pokličem in se oglasi z njegovim umirjenim glasom, postane svet drugačen, lepši in zdi se mi, kot da se poznava že celo moje življenje. Duši dvojčici, ki razmišljata enako. Ali je to varanje? Koga s kom? Ali je varanje samo takrat, ko se fizično približamo nekomu, ki nam je všeč. Je varanje poljub, nasmeh, stisk roke? So naše sanje varanje?