Počasi sem začela kupovati hrano za mačke in mu puščati obilne obroke. Med nama se je porodilo nekakšno spoštovanje in…(ne se smejat please) nekakšna vez. Postopoma sem se mu približevala….nekoč sem se usedla blizu hrane in čakala…oddaljenost je bila sprva cca 3 metre, a sem počasi hrano približevala, dokler nisem prišla na meter….mislim, da je prvič trajalo skoraj pol ure, da je začel jesti..potem pa se je navadil moje bližine…vedel je, da se ne bom premaknila dokler je tu, čeprav sem si zelo želela dotika te mehke dlake…..Sčasoma je postal moj zaupnik….kaj vse je slišal Pepi, ko je jedel…..vedno sem imela občutek, da me pozorno posluša..seveda sem se zavedala da je tudi ton ta, ki je pogojeval njegove reakcije…..včasih bi zastal..me pogledal…(kao…a je vse ok s tabo al kaj)…..ob moji žalosti se mi je zdelo, da celo hrano požira počasneje in mi daje čas, ter uteho….vedno sem imela občutek, da me razume…..da razume smisel Lisice in Malega princa….da razume bistvo, ki je očem skrito (ja fool mam rada to knjigo).
Opazila sem, da kako se spreminja z prihodom pomladi….shujšal je….in postal bolj počasen v begu nazaj….čas, ki ga je preživel blizu hiše se je postopoma podaljševal…prišlo je poletje, Pepi pa je bil vedno bolj suh in dlaka je izgubila lesk.
Ker sem prihajala na Zaplano le na obisk sva se videla dokaj poredko….a sčasoma je pritekel do prve smreke še preden sem ugasnila avto. Sestra je povedala, da ga občasno vidi…a nje ni spustil v bližino….tudi mesa, ki bi mu ga prinesla ni vzel…..celo pihal je na njo, pa je proglasila oba za norca…Pepija in mene…..
»join the club« sem si mislila….jaz sem eden bolj normalnih norcev, Pepi pa je itaq car Toda včasih je bil vesolja daleč od carja…prihajal bi poln ran…nekoč mu je na prsih manjkal cel šop dlake…da velike rane na tački niti ne omenjam...kdo ve….kje je bil in s kom se je tepel…..
Poletje se je prevesilo v jesen, ko se mi je Pepi prvič približal. Srečanje mačka in človeka v svetu najbrž ni nek dogodek…a jaz sem se v sebi smejala cel teden….kar prišel je do mene….in sedel. Ne samo sedel..sedel je tako, da sem ga občutila. Čisto poleg mene. Še zdaj vem kako topel je bil….bil je moj najljubši del dneva..polmrak…topel veter…in Pepi ob meni….popolnoma srečna sem bila...(moj bivši-požri se!!! c.c.c.)…
Sploh se ga nisem upala dotakniti…le uživala sem v prisotnosti. Prvič sem v kuhinjo sem planila……«prišel jeeeeee«…..pogled moje sestre je bil zgovoren...."tebi ni pomoči"....ok....sfw? imam pač rada mačka...na svetu so še bolj nenavadne ljubezni....
Prav tako pa je prišel tudi dan, ko sem ga pobožala…..nekje pred koncem poletja se je začel rediti in spet je postajal alfa maček kakšnega sem spoznala. Njegova dlaka je bila tedaj že gostejša … ko sem se prvič sprehodila z prsti pod njegovim vratom….uhh..kako Pepi prede….in kako se namesti…kakor, da je čutil, da je to zanj dobro je mirno stal, ko sem mu čistila rane, pihal je, ko sem kanila propolis na odprtino pri šapi....zbežal pa ni..... pri veterinarju sem nabavila kapljice in zdravila....ogrlico proti klopom je izgubil v dveh dneh.....tolažila sem se, da so vse te nadloge in bolezni obstajale že preden sva se spoznala...in da bo narava pomagala...pa ni vedno...rano na tački sva zdravila dva meseca.....Že to zimo je skočil že sam na okensko polico in dobrohotno dovolil tudi moji sestri, da ga hrani…v hišo ni
hotel, je pa prihajal vse pogosteje, tudi, ko mene ni bilo tam.
Ko sva spomladi nabirali regrat nama je sledil kakor pes in se nama dobrikal, ko sva ga čistile. Bilo je očitno, da ima rad dotik in postajal je vedno bolj domač….čeprav je vedno ob objemu teme izginil pod smreko
- Preberi več...
- 0 komentarjev
- 2.311 ogledov