BInchy

Ker mi očitno ti citati ne gredo od rok, bom s krepkimi označevala.. Brezo, tisti link, ki si ga pripel sem odprla ampak ne morem pogledat tega videa, se taako bojim tega, da potem cel mesec ne bom spala. Zveni smešno, ampak je res http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png ..razen, če ni nobenih takih posnetkov? Tole z energijsimi paraziti imaš prav. Sem že tudi pomislila na to, da se moraš zapreti v svoje območje, on ima pa svojo energijo in vmes je črta. Pravzaprav to velja za marsikoga okrog mene, ne samo za njega. Samo kako to dosežt, ni lahko veš http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/unsure.png Tole kofetkanje v redu zveni, samo moram počakat, da boš presodil, če razumem http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png domoljubka, hvala ti za vse te linke in ostale informacije. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif Res bom vse institucije preklicala in se v nulo pozanimala kakšne so variante. Prvi najpomembnejši cilj se nam zdi detoksikacija, da se razbremeni tega metadona..in tablet (kolikor sem razumela potek terapije). Naša država očitno res premore samo en tak center, kamor hodijo odvisniki iz vse Slovenije. Prav zato rabi še večjo motivacijo. On nima že dovolj močne volje, da bi šel k babici na kosilo in pojedel kaj hranilnega, kaj šele, da bi šel na vlak. Ko se pogovarjama o tem, zveni tako odločno, potem ga pa spet zgrabi brezvoljnost. Enostavno se vrti v krogu brezvoljnosti. Večkrat mi trdno obljubi, da se bo naročil. Če se, ne gre, če gre, ne pride naslednjič, če pride, ni napisal dnevnika, če pa ga ima s seboj, pa ima test urina pozitiven...in ne ve zakaj. Torej vedno se stvar nekje ustavi, kar mu še bolj odvzame voljo. Vsi mi pravijo, da očitno nima dovolj močne volje, ker potem bi šel s kolesom, če bi bilo potrebno, ne le z vlakom. Ampak bolj ko se ta cilj ozdravitve in vsega oddaljuje, bolj me skrbi zanj, da se mu kaj ne zgodi. Resda samota ni v redu v tem primeru in vem, da si želi družbe, ampak včasih pomislim, kaj pa če je mama šla z razlogom? Ne mislim namernim, ampak z vidika usode. Namreč odkar je šla, je postal vsaj malo bolj odgovoren. Če bi le lahko, bi bila vedno zraven njega, ker ima zelo slab imunski sistem, ker nič ne je. Stala bi mu ob strani, vozila bi ga tja..zdaj pa se mi zdi, kot da ne bo nič. Meni pa služba ne dopusti, da bi k njemu hodila čez teden. Če mu omenim komuno, postane jezen, češ, da kako sem sploh lahko pomislila na kaj takega. Enkrat sem govorila z ozdravljenim odvisnikom in je rekel, da mi iz izkušenj pove, da bo prišel dan, ko se bo sam odločil. Mene je samo strah, ali bo ta čudežen dan prišel pravočasno? Sigurno mu bom stala ob strani, se pozanimala na res vseh koncih mu povedala vsa dejstva, kaj bo, če ne bo nekaj naredil zase..itd. Najtežji pa je korak, da naj najprej pomislim nase in da naj mu ne dajem denarja, ne kupujem nič, ne čistim, ga ne vozim okrog...itd. Ker se spet spomnim na besede moje psihiatrinje: dokler ne bo potrebe, da nekaj naredi, ne bo. Zdaj je ni, zakaj bi bila, ko pa mu nič ne manjka? Skrbi me tudi zanj, ker je magnet za slabo družbo. Ljudje ga izkoriščajo, mu občasno grozijo itn. Seveda sam ne zna reagirati odločno, ker je otroštvo zaradi drog prestavil za par let naprej..O življenju se mora še ogromno naučiti, ker se mi zdi, da ne zna živeti. Za to je pa res edina možnost komuna. No zdaj pa čakam na ta čudežni dan, ko se bo odločil, da je to res prava pot zanj in me ne bo jezno pogledal, ko mu bom omenila.. Sama sem že razmišljala, da bi mu pomagala s pomočjo drugih metod. Recimo EFT ampak zna bit nevarna zadeva, ko gre za travme, depresjo in težave, ki so se dolgo kopičile v njem. Poskušam mu tudi delati reiki ampak s tem sem šele začela in bom sčasoma videla kako in kaj. Prav tako ga ne upam peljati k refleksni masaži stopal, pa akupunkturi, pa hipnoterapiji..ma v tej stiski sem pomislila že res na vse. Sploh mi ni problem plačevati za to, samo, da bi mu kaj pomagalo. Ker ima slab imunski sistem, ker sploh ničesar ne je, da ne pomislim, da nima vlaknin, aminokislin, vitaminov, mineralov in da je magnet za vse žive bolezni, potem si ne morem kaj, da mu ne bi kupovala najboljša možna dopolnila. Težava je v tem, da nima apetita in ne ve kako bi ga pridobil. Iknee, za tole pa http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/OK-thumb.gif Tudi to sem enkrat že sama pomislila in sem že večkrat kregala očeta: ne ga obravnavat kot bolanega reveža ampak kot normalnega človeka, ki ima težave, tako kot vsi ostalo, samo malo drugačne. Problem pa je v tem, da nas on večkrat izsiljuje na tak način: ko bi ti bila na mojem mestu, ti ne veš kako trpim, kako sem ubogi, ne jemlji me kot ostale, z mano moraš lepo delat, ker sem samomorilno nastrojen, moraš mi vse naret, kar ti rečem, ker jaz nisem normalen, sem depresiven in občutljiv....no in tukaj se nekaj v meni ustavi. Ne znam več naprej.

Moram priznat, da sem prav presenečena nad vašimi odgovori. Res sem dobila kar nekaj zelo dobrih nasvetov. Oj. Zelo huda situacija, večkrat sem razmišljala, kaj bi naredila, če bi bil moj otrok odvisen. Zgodilo se je tudi moji prijateljici. Poanta je: nihče, ampak res nihče, ne more ničesar storiti namesto drugega. Po moje težko, da bo našel energijo za spremembo, dokler bo pod vplivom metadona, zabubljen v stanovanje in spanje cele dneve. Prvo se je treba tolk pognat v gibanje, da sploh lahko začneš razmišljat. Si že prebrala knjigo Zlatka Blažiča, Zgodovina moje heroinske odvisnosti? Priporočam. Po moje je iskanje vzrokov naslednje, ko prideš do tega, da se sploh odločiš za zdravljenje. Z več metodami. Ko stopiš na pot, šele vidiš, koliko različnih smeri je pred tabo. Želim ti vse dobro. Že grem v knjižnico po to knjigo. Hvala za predlog. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif Z džankiji se ne dela v rokavičkah, ne glede na materinski čut, ampak se jih postavi pred dejstvo ali se hočeš ubiti al pa naredi nekaj za sebe...so še vmesne različice in psihološki trikovi, ampak pustmo detajle na miru...In ja, droge so samo posledica, ponavadi so v ozadju travne, nesposobnost soočanja s problemi, beg pred stvarmi, ipd...in taki ljudje so tudi bolj podležni raznim zunanjim vplivom in čudnim astralnim bitjecem, ki so ponavadni prisotni pri depresiji, shizofreniji, samomorilnim mislih, alkoholizmu, itd. (energijski parazitki na auri)...ampak pustmo sci-fi bajke na miru...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png V komuni ima vsak novinec ponavadi enega kao angela varuha (naprednega člana, ki je že nekaj časa tam), da skrbi za njega, ga podpira, je nekako odgovoren za njega, ipd...se pa seveda novi član mora držati določenih pravil, drugače ga lahko kaj hitro skenslajo iz programa. Džankijev, ki čakajo na prosto mesto v komuni je namreč več od njihovih zmožnosti.... Duhovni pristopi so samo nadgradnja medicine in psihologije...in kar je najbolj pomembno pri takih pristopih, človek mora sam kaj naresti, ne more drug namesto njega, razen če noče kaj pobrati in skasirati namesto njega...kar pomeni, da prenese (prevzame) na sebe tudi njegove bolezni in simptome...Tudi to se da, ampak tega ne priporočam. Človek se mora naučiti določene lekcije in ozavestiti vzroke, vse ostalo so samo blažilni obkladki...metaforično rečeno... Za začetek mora človek sam pokazat voljo in pripravljenost, drugi mu lahko samo stoji ob strani podobno kot "angel varuh" v komuni...Obstaja kar nekaj stvari kjer se takoj vidi koliko je človek pripravljen narediti za sebe -proces prisotnosti -meditacije -jogijske vaje, vaje za sproščanje, tehnike dihanja To je šele začetek, tudi pri psiho terapijah se uporabljajo določeni trikovi iz tega...to so stvari za hitrejšo detoksikacijo telesa...potem pa počasi sledi še nadgradnja v obliki psihoterapije, postavitev družine, pogovorov, itd...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Tisto o čemer praviš sci-fi bajke mi je všeč http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Lahko poveš kaj več o tem? Ne zdijo se mi bajke. Hvala za nasvete glede meditacije, jogijskih vaj. Sem že razmišljala o tem, nikoli pa se še nisem odločila, da bi mu pomagala pri tem. Upam, da bo pokazal kaj volje, ker vem, da to lahko pomaga. BInchy, nekaj pomembnih stvari, s katerimi mu boš najbolj pomagala, čeprav se, paradoksno, najbrž sliši, kot da mu tako pomoč odteguješ: 1. Loči svoje bitje od njegovega. Nista eno. On NI podaljšek tvojega življenja, tvojih čustev. To pomeni delat na sebi, najti svoje bistvo in svoj smisel življenja, ne glede na brata. NUJNO! Dokler sta tako prepletena, ne bo imel moči, da bi karkoli naredil! 2. Odpovej se vlogi reševalke! To je družinska dinamika, ki vzdržuje njegovo vlogo džankija. Dokler ga rešuješ, ne bo imel niti motivacije niti moči, da se reši sam. Reši se pa lahko edino sam. (močno priporočam knjigo Milivojevića "Igre, ki jih igrajo narkomani" - naslov je po spominu, mogoče je tudi malo drugače) 3. Kako se počutiš ob tem, da ga prepustiš samemu sebi in njegovi usodi? Se počutiš kot slab človek? Sebična? Krivda? Strah? Panika? Tesnoba? Ja, BInchy, TO so tvoji problemi, zaradi katerih si se tako zapletla v bratovo zasvojenost in jo v bistvu pomagaš vzdrževati. Te občutke predelaj skupaj s svojo psihoterapevtko. 4. Čeprav se sliši paradoksalno, mu boš šele takrat lahko pomagala, ko ga boš videla ločeno od sebe in se ne boš več čutila odgovorna zanj. Spoštovanje njegove življenjske poti, kakršnakoli že je, in zaupanje v njegovo lastno moč ozdravitve, je resnično dejanje ljubezni. 5. Deluj iz ljubezni in miru, ne iz strahu in zaskrbljenosti. Kadar se zalotiš, da deluješ iz strahu in zaskrbljenosti zanj, se ustavi in se posveti sebi. Na podlagi tega sem se pa resno zamislila. O tem mi je tudi govorila psihiatrinja. Moram priznat, da ni lahko dati sebe na prvo mesto. V zadnjem času se trudim na tem, samo nisem še dovolj močna. Se pa popolnoma strinjam s tem. To si res zeloo dobro opisala. Sem si ta tekst prepisala. (na ostalo bom odgovorila kasneje)

Pozdravljeni Odločila sem se, da se po pomoč obrnem na forum, kjer ljudje vedo veliko več o življenju in zdravljenju Podobne teme nisem našla, zato bom skušala na čim krajši način opisati problem. Imam 25-letnega brata, ki ima precej težav. Še prej bi rada poudarla, da sva skupaj odraščala v slabem otroštvu, kot najboljša prijatelja in mi pomeni največ. Žal pa ne najdem več rešitve kako mu pomagati. Pred leti se je pričel drogirati s heroinom, sčasoma mu je končno uspelo priti v varen metadonski program. Pred 2 letoma in pol, se je mama, s katero je sam živel, z možem odselila v Ameriko. Do tedaj je še nekako imel voljo redno hoditi k terapevtki, kar je pogoj za sprejem na detoksikacijsko zdravljenje. Takrat ga še niso sprejeli, ker je imel teste na opioide pozitivne (naj bi bila 2 možna razloga: tablete ali težave z jetri). Za tem, ko je mama odšla, ni več hodil. Mimogrede: ta bolnica se nahaja 2 uri stran. Občasno je depresiven, včasih ima samomorilne misli vendar mu pomaga, da mu stojim ob strani. Živi od sladkarij in je zelo suh. Ne hodi nikamor, razen zjutraj po metadon. Dvakrat na dan spi z uspavali, s tem beži pred življenjem. V teh 2 letih in pol sva je dvakrat šel k terapevtki. Pogosto menjava razpoloženje. Ko ga prime želja po ozdravitvi, bi šel čez vse ovire. Vseeno se ni držal terapevtkinega dogovora: pisati dnevnik jemanje zdravil, prihajati redno, neg.testi. Zapostavil je os.higieno, ne da se mu nič. Živi sam v majhnem stanovanju, ki ga plačuje mama ter ga finančno podpira. Tablete si kupuje, ker pravi, da ne dobi več recepta. Takojšnje prenehanje je lahko nevarno. Ima tudi težave z jetri. Sumijo hepatitis C, vendar ga dajejo na čakanje, sam pa tudi odlaša s pregledi. Vsakič, ko ga pokličem, sprašuje za denar ali pa govori o tem, kako bi rad bil kot vsi ostali. Zaradi nezdravega načina življenje, je lani dobill tudi astmo. Kot vsi ostali odvisniki, ima standardne težave: nima apetita, želja po sladkem, precenjuje svoje sposobnosti, življenje jemlje zlahka, je vzkipljiv, pogosto utrujen in brez volje. Dosedanje oblike pomoči: - jaz: najprej sem začela z nadgradami, potem kaznimi, vendar hitro podležem "jokanju". Začela sem se tudi ukvarjati z reiki-jem, in mu včasih pomagam s tem. Kupujem mu drage prehranske dodatke. Živim pa 2 uri stran, zato mu ne morem veliko pomagat. - moja psihiatrinja pravi: ker mu dajemo denar, plačujemo toplo stanovanje, ne bo nikoli nič naredil zase..češ, saj mu ni potrebno, zakaj bi? - njegov psihiater: če želiš umreti, izvoli, kupi si vrv ali pa naredi nekaj zase. - mama: materinski čut ji ne dopusti, da bi upoštevala ta psihološki nasvet: šele ko pade na dno, bo dobil voljo, da nekaj naredi zase. Knjige o zasvojencih so jo naučile, da je z njimi treba zlepa, ker je to bolezen. V zadnjem času se zavedam dvojega: - dokler se sam ne bo odločil, mu nihče ne bo pomagal, - šele, ko bo padel na dno, se bo pobral (to je praksa vseh komun). Problem pa je ta, da nima volje. Si želi, joče, ima ogromno sanj, močno željo po ozdravitvi in ni srečen ampak ga ovira res močna brezvoljnost in odlašanje, česar ne zmore premagat. Če so to stranski učinki substanc, ne vem. Torej poskusila sem že skoraj vse možno. Če ostanem pri tem "ko se bo sam odločil", me bo pobralo od skrbi in strahu, da zboli, ker bombardira svoje telo, kar se vidi na obrazu. Samo v vednost: je v zelo težki situaciji, ki jo razumejo samo tisti, ki so bili v tej situaciji in nihče drug. Kar se mu dogaja, je značilno za vse odvisnike. Potrebuje pa čim prejšnjo pomoč, preden zboli. Hvala tistim, ki ste to prebrali in res bom hvaležna, če mi boste pomagali mogoče na kak drug način, ki ga morda ne poznam, mimo splošne medicine, psihologije ipd. Iščem morda kakšne duhovne in druge pristope, ker mi on največ pomeni, sama pa več ne znam.