ocka

Pa drugič a ne. Okrog snežnika je ful lepo. Gremo dost krat tja se malo sprehajat.

Ja pri Snežniku. Verjetno okrog šestih.

Danes bom šel verjetno okrog gradu malo pogledat. Mogoče kje Trudija in JanjoK s Cyberčkom srečam. Bi bilo zanimivo včasih s kom malo bla bla bla...

Bo treba počasi najt samega sebe (spet). Ja, včasih se sprašujem, kje sem se sploh izgubil. Ampak sedaj sem pa res (se mi zdi) totalno zgubljen. Nič več ne najdem... Sem imel včasih en hobi, ko se je blo treba najt, hop na kolo za en teden pa je bil mir. Kaj pa zdaj? Sem mislil da je sedaj ql s tem njenim prijateljem, pa na žalost ni. Verjetno sem se premalo potrudil zase, medtem ko sem se trudil za druge...

Saj je vse OK, samo glede prijatelja so razhajanja. In pa glede mojih "moralnih" vrednot, ki se jih držim.

Zame ljubezen ni minljiva. Pa še malo egoistično: Toliko časa smo skupaj, pa otroci, potem mi ni logično, da rečeš kar čez noč adijo-sploh ni logično da rečeš kadarkoli adijo. Hja verjetno sem zelo staromoden.

Je možno prijateljstvo med moškim in žensko, ne da bi se pri tem pojavljale iskrice in ne da bi bil kdo imel luknjo v sebi, ko prijatelja ni? Na kak način je možno? Kaj so to luknje v človeku in kako jih premagati?

V izjavi Ruglja je prav gotovo nekaj resnočnega. Koliko od nas (moških) se resnično posveti otokom vsaj dve ali tri ure na dan? Pa zakaj bi bil nesrečen, če bi imel zaradi otrok premalo časa zase. Kaj sploh je to čas zase? Ali ni koristen čas ki ga imaš zase tudi tisti, ki ga preživiš z otroci in ženo? Problem bi bil, če ne bi imel časa za otroke! Ampak to se ne more zgoditi. Če pogledamo svoje natrpane urnike lahko vidimo, da nam prav gotovo vedno ostane čas za otroke. In to je lahko tudi čas zase! Sedaj imam dva in nikoli se ne bi branil še tretjega. Glede denarja pa... kdo pa pravi, da morajo biti otroci (in mi) vedno npr. oblečeni po zadnji modi in imeti vse kar imajo vrstniki...? Otrokom lahko damo največ, ko jim damo sebe!

Malo sem razmišljal... koliko ljubezni lahko daš samemu sebi? A je to toliko, kot ti je namenjajo drugi? Ali pa če pogledam otroke koliko ljubezni lahko daji sami sebi, če jim starši pokažemo da jih ljubimo? Zakaj se ne obremenjujejo s tem, ko jih poljubimo za lahko noč in nam brez besed vrnejo poljubček? Nekako se mi zdi edino to tista pristna brezpogojnost. Ko pa odrastemo si damo v glavo neke pogoje, da če si mi ti nekaj grdega naredil/a potem pa zvečer prav gotovo ne dobiš poljuba... pa še nekaj dni ne... in smo potem jezni ali pa užaljeni. A potem pa tudi sam sebe ne boš imel več rad?

O čem bi recimo danes govoril z njenim prijateljem, če se slučajno srečava? Jst trenutno nimam pojma. Pa še enkrat ko sem bil malo pod vplivom...sem mu malo težil...

Še nekaj... Takrat veš, da lahko poslušaš brez da bi karkoli komentiral.

Vse naredimo iz užitka. No ko pa si recimo v službi še malo zelen te včasih kdo v kaj prisili. Ampak to je mimo vsaj pri meni. Uživam, ko gremo skupaj na sprehod, ko grem sam na sprehod, ko skupaj spiva, ko sem sam... vedno lahko uživaš. Ker rad živim, reven, bogat, sam, v družbi, kjerkoli! Kaj je lepšega kot se usesti zvečer na travo in poslušati tišino... pa poslušati oglašanje živali iz gozda...

Nekako sem izvedel, da pri ženskah ni rešitev, edino kar velja je poslušanje. Naučimo se poslušati tako, da bomo tudi razumeli! Če ti ni všeč dejanje, ki ga nredi, potem povej, če ti ni všeč tisto kar reče, potem pozorneje poslušaj!

JanjaK Zakaj bi bilo prazno? Mogoče se mi je to zdelo nekaj časa nazaj, preden ima kdo možnost izbire. Res pa je-hiša bi bila bolj prazna.

Ne, ne morem ji pomagati, pač narobe zastavljeno vprašanje. Najbolj ji bom pomagal da jo sprejmem takšna kakršna je. Pa ne v smislu tega, da za vsako ceno ostanemo skupaj. Saj je imela izbiro oz. jo še vedno ima. In tu se bo morala najti ona. Sicer pa v katerih odnosih vse štima? Povsod je nekaj, kar ni najbolj perfect, a zato bi morali vsi reči ti tako pa ne bo šlo več naprej...adijo...in ostale brezvezne stvari..

Zakaj bi morali vedno nekaj dvomiti. Če dvomiš, potem sprašuj. Moj odnos do nje je pač takšen kakršen je, saj je vedno dala vse od sebe, kar je trenutno lahko. Ko veš, da si v danem trenutku dal vse od sebe potem se ne boš obsojal. Tudi jaz rastem, predvsem v smislu lastninjenja! To kar mi drugi govorijo pa itak nikoli ne jamljem osebno. To so sanje drugih.

Če mi reče da me ne ljubi ni moj problem, ker zaupam vase. Sicer pa sem si zelo zelo želel da bi prijatelja povabila na obisk - bil je moj predlog ampak se to ni zgodilo. Če živimo skupaj si moramo tudi pomagati mar ne? Pa naj bo eden zaljubljen ali pa drug, samo iskrenost mora biti.

Kdo tu govori o skokih čez plot? Sej mogoče bi lahko ampak ni! Sicer pa prijateljev imaš lahko kolikor hočeš. Odločitev glede prijatelja je njena. Saj ga ni zapustila ampak mu verjetno samo povedala, da se malo umirita. Res pa je, da preden je šla z njim ven sem ji rekel, da mora stvar urediti kakorkoli hoče! Ker je res težko gledati nekoga pri hiši ki je ves nesrečen. Mislim da se je odločila prav, tudi z njim se lahko še dobiva, samo da ve kaj resnično hoče. Sedaj pa potrebuje samo nekaj časa. Ne da se vplivat!

Tjazy, res je, karkoli zelis zavirati dobis nazaj v glavo s vso preteklostjo vred. Dopustiti moras človeku da naredi kakor hoče in misli da je prav (če "prav" sploh obstaja). Sicer se mi pa ne zdi logično v tem "modernem" svetu vse to ločevanje, kreganje... Če sprejemaš sebe moraš sprejemati tudi soljudi takšne kakršni so. Z njim nisem bil nikoli prijatelj-enkrat sem govoril z njim v družbi pa hotel sem iti zraven ampak nisem bil povabljen, silil se pa tudi ne bom. Sicer pa trenutno ne vem, kaj naj bo se z njim pogovarjal.

Sej ne vem če bi temu rekli varanje (ali pa), prav gotovo pa je v vsakem partnerskem odnosu nekaj interesov, ki se križajo, vendar se po moje da vse uskladit. Sploh pa ker jo ljubim sem ji rekel da se mora sama odločiti (drugače bi lahko tudi jaz). S svojim življenjem sem prav zadavoljen, kar ne bi mogel trditi zanjo. Res pa je da je včasih dolgočasno-služba domov-otroci-služba... ampak tako pač je. Ko je čas za zabavo si ga pa tudi vzamemo.

Se vedno sva skupaj, pač ni moja odločitev temveč njena. Verjetno je res najbolje da ne drezam vanjo in ji pustim čas, da se znova najde pri meni. Saj kar zaupam vase ampak mi je žal, če jo vidim žalostno.

Pozdravljeni, Žena se je razšla s prijateljem, v katerega se je zaljubila, sedaj pa je žalostna. Ji lahko kako pomagam?