polna luna

Tega še nikol nisem nardila v lajfu in bi res enkrat rada, pa še nikol nisem zbrala poguma, ker me je vedno strah izida... Ja itak, nihče ni popoln. In nisem nikol hotla rečt da mislm da je pa ta pravi, tud sama mislm da ni, ampak je samo ena mogoče ne do konca izživeta stvar http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. Še predn sem začela s trenutnim fantom sem bla itak preveč sramežljiva da bi v resnici kej probala, takrat bi mogoče še lahko kej blo. Zato se je vedno vse dogajal pod vplivom alkohola - pač lahko zjutrej, če te kdo kej praša, rečeš da se ne spomneš in potemetš pod preprogo. Ampak zdej mi pa ni več do tega. Prava zljubezen gor/dol (verjetno si jo vsak želi najdt na eni točki), mislm, da ge pr men bl za to da me je strah, da če tega nam do konca izživela, da bom obžalovala. Po drugi strani me je pa strah, da če bom do konca izživela, da bom obžalovala to, da sem zgubila kar mam zdej s fantom in da bom prepozno ugotovila kaj sem imela, pa sem bila slepa kot kura. Ker na dveh stolih pač ne morem sedet. S tem kar je v boldu, se čist strinjam. In sem tud sama že prej pršla do tega, samo ko sem zdle to prebrala me je še mal bol zadel. Vem, da moram nekej narest. Ne vem, če bi lahko rekla da nisem srečna oz da sem nesrečna. Ampak nekak imam občutek da se nisem našla, pa nevem kako naj se. Ne vem a je čas kar rabim, al kaj. Ker tud js ne vem kaj je zame najboljše in kaj nej nardim. Ja s prvim stavkom se čist strinjam, žou js nism ena od teh ljudi. Sem si velikrat želela da bi bla, ker bi si marsikakšno nerodnost prihranila, pa nisem. Strahci pa so itak. Mogoče jih je še preveč. Včasih se mi zdi da me je vsake akcije/spremembe strah in pol kr sedim na mestu in čakam, in tko kot je zgorej reku omar, idealiziram kaj bi blo, če bi blo... Mogoče sem razvajena od doma in nisem vajena nelagodja neznanih stvari, nevem. Ampak imam občutek da me to precej ovira pri kakšrnih kolih večjih akcijah v lajfu, pa ne vem kako se tega lotit da bi se znebila. Pa vstavljenih programčkov je tud. Mogoče čudna metafora, ampak tko se počutim, kot da sem na enem križišču, pa je tam polno smerokazov, ki so jih postavl moji starši, pa ostali sorodniki, pa frendi, pa družba na splošno... Ampak se mi nekak noben ne zdi pravi, tko kot da bi si želela postavt svoj smerokaz, pa ga ne znam/ne upam, ker se vedno vprašam: kaj pa če je kater od drugih bol pravi?

Niti najmanj ne mislim, da sem se inkranrinala sem zato, da bom uživala in da se bo vse okrog mene vrtelo itd, tudi razočarjanja so že bila in še bodo. Ampak kljub temu si želi človek s svojimi odločitvami življenje narest prijetnejše in srečnejše, česar pa nobenemu ni za očitat. Ja, skupni lajf z njim do konca svojega življenja sem si že zamišljala in si ga še vedno lahko (tudi s tistim čohanjem po jajcih, zarad česar ga pol grdo gledam http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png ). Ampak en notranji občutek me gloda in mi vsaja en dvom, da kaj pa če temu skupnemu življenju vseeno nekaj manjka, ena iskra al nekaj. Nevem, mogoče je to samo preveč romantično gledanje na stvari in tega v resnici ni. Sicer pa sem zaradi njega postala veliko boljša oseba ja in tudi dolgočasen ni. Se ful trudi zame in vse, ampak včasih imam občutek da me ta trud pusti hladno. Zavedam se tega truda in ga cenim, ampak čustveno pa včasih ne odreagiram. Tale bold stavek je ena izmed bistvenih stvari zaradi katerih se sprašujem o najini zvezi. Razen življenja v skupnem stanovanju nimava ničesar, ampak sva se o teh stvareh že pogovarjala in vem, da on o njih že resno razmišlja. Vem, da je moj fant tisto, kar bi vsaka punca želela imet, ampak občutki s tem sošolcem mi dajo mislit, da mogoče s tem fantom manjka neka čustvena komponenta (pa vem da to z leti zvezi zbledi itd..., ampak vseeno). Ja, je fino se utapljat v teh občutkih, ampak moja težava je da zato nisem pri stvari v moji resnični zvezi... In res ne bi rada celo življenje hrepenela po nečem in da bi zato moja zveza trpela. Mogoče bi raje videla da imava s tem človekom skupen samo en dober sex in to je to, pa bi potem nadaljevala s svojim lajfom neobremenjeno... Najprej, alkohol mi nikoli ni bil izgovor, bil je pa razlog da so stvari prišle na dan, ker v treznem stanju pač nebi ker bi se kontrolirala. Ampak ni to moj izgovor. Moram pa priznat, da me to, da se se s tem sošolcem vedno vse dogajalo v pijanem stanju, precej žre. Bedno mi je, ker ko to delaš pijan, zjutraj trezen neveš kaj je res in kaj je bil alkohol (to leti predvsem na izrečene stvari v pijanem stanju). Vem, da so fantje v pijanem stanju dostikrat s puncami, s katerimi trezni ne bi bli in verjetno govorijo stvari, ki jih punca hoče slišat. Vse OK, ampak da se to dogaja istima dvema človekoma toliko let... Nevem no, res bi rada en zaključek, če lahko temu tko rečem. Ja, zdej sem v fazi pucanja glave, ampak kot si rekel, človek se kasneje začne zavedat kaj je prava ljubezen in kaj "navidezna". Samo strah me je da bo. ko bom ugotovila katerga je prava), že prepozn. Kaj si pa mislil s temi preteklimi lajfi? Moram rečt da nikol nisem razmišljala o teh stvareh, zato niti verjamem niti ne verjamem, ampak me pa zanima kako in kaj?

Živjo vsem na tem forumu, ki ste pripravljeni tole prebrati. Vem, da mi konkretnih odgovorov nihče ne more dati, me pa zanimajo vaša mnenja, nasveti in misli, ker upam, da mi bodo pomagali zbistriti mojo zmedeno glavo. Že vnaprej se opravičujem za dolg post, ampak nevem kako naj krajše pojasnim… Sem v zgodnjih 20ih letih in ko sem že mislila da vem česa si želim, sem ugotovila, da v bistvu nimam niti najmanjšega pojma. Želela bi slišati vaša mnenja in nasvete, saj ne vem več niti kaj so moja čustva in kaj ideje, domišljija, spomini… V zvezi s svojim trenutnim fantom sem že 6 let, spoznala sva se v srednji šoli in se kasneje kot študenta tudi skupaj preselila – še vedno sva študenta. Ker sva začela zelo mlada, je imela zveza kar nekaj vzponov in padcev, predvsem zaradi mladostniških viharjev. Ampak sva vse preživela in imava lepo zvezo, za katero sem mislila, da je to to kar hočem. Ampak nikakor se ne morem otresti preteklosti, ki mi zadnjih nekaj mescev vse bolj mesa glavo… Pri 13h letih sem dobila sošolca, v katerega sem se noro zaljubila. Tudi on se je vame in to je bila ena izmed tistih otroških ljubezni, ko pošiljaš prijateljice da mu nekaj povejo in obratno. Bila sva v isti družbi prijateljev, nekaj časa sva celo “hodila” (verjetno vsi veste kako nerodno to zgleda pri teh letih). Prijatelja sva bila celo osnovno šolo, šla sva tudi na isto srednjo šolo kjer sva bila še vedno sošolca. Takrat med nama ni bilo več zaljubljenosti, vsak od naju je imel druge fante/punce, še vedno pa sva bila v isti družbi prijateljev. Nikoli ni bilo to prijateljstvo, da bi sama skupaj preživljala čas, vedno nas je bilo več in zato nekega tesnega osebnega prijateljstva nikoli ni bilo. Kar pa je bilo, je bila nora, nora privlačnost. Kadar sva bila slučajno kje sama, je bilo vse skupaj nerodno, kadar sva se spogledala ali ponesreči dotaknila, je bilo čutiti elektriko in vse ljudje okrog mene so kar izginili. Vsakič, kadar smo bili na kakšni zabavi sva nekaj imela. Seveda po vplivom alkohola in nihče ni naslednji dan o tem nič govoril – verjetno je bilo obema nerodno. Tako je minila srednja šola in prišel faks. Vmes sem začela s svojim trenutnim fantom in s tem se je seveda s sošolcem vse končalo. Še vedno sva se videvala s prijatelji, ampak sva imela vsak svojo zvezo. Z mojim fantom se super razumem, imava enak pogled na življenje, enake cilje in ambicije. Ampak vedno me je žrlo to, da se v bistvu ne spomnim, ali sem bila vanj na začetku kdaj res zaljubljena in ali sem z njim kdaj doživljala podobne občutke kot s tem sošolcem. Verjetno bi se spomnila, če bi? Kljub temu se nisem preveč spraševala o stvareh, vedela sem da ga imam rada in da sva kompatibilna in to je bilo to. Zadnjič pa smo bili na zabavi s prijatelji in seveda smo precej spili. Tam je bil tudi ta sošolec in nevem kaj mi je bilo (to ni bila prva skupna zabava), ampak nekako sva končala v postelji (nisva šla do konca). Vem, da je to kar sem naredila narobe in kar je najhuje, vem da bi morala imeti slabo vest... Ampak bilo je noro. Bilo je kot da je cel svet izginil, sploh neznam opisat kako intenzivno je bilo, nisem mogla niti dihat. S svojim fantom se nikoli nisem počutila tako. Itak sva rekla, da bo to najina skrivnost, ampak ker nisem želela, da sva o tem naslednji dan spet tiho, sem ga poklicala in rekla če se lahko dobiva. Pogovarjala sva se o tem, in povedal mi je da ga še nobena ni nikoli tako privlačila in da z nobeno ta privlačnost ni trajala toliko časa (let). Povedal mi je da mu je žal da sva to naredila, ker sem v zvezi, ampak da če bi bila samska bi to naredil še večkrat. Vem, da tukaj ne gre za zaljubljenost in nimam nekih hudih romantičnih utvar, ampak vem, da je ta privlačnosti tukaj in da bi jo lahko rezal z nožem in to je to kar me ubija! Kaj sedaj? Nimam pojma kje sem. Ne morem si ga izbiti iz glave. Včasih si mislim, da sem še mlada, da moram še izkusit stvari, ampak vem da sem v zvezi, ampak ne vem, ali je ta zveza res to. Če bi bila, ali bi se mi to dogajalo? Nevem več, kaj je ljubezen, kaj je zaljubljenost in kaj navezanost. Zmešal mi je glavo, in to ne za en teden ali dva, ampak za več mesecev in se nikakor ne poleže. Nevem kaj je to, da traja že toliko let, in očitno ni enostranska fiksacija nanj… Nevem kako to končat. Pa bi rada, ker me obremenjuje, in če tega ne bom rešila, te konstantne privlačnosti, me bo to oviralo pri vseh zvezah v življenju, s komerkoli že bodo. Včasih bi najraje šla do njega in ga samo poljubila in kar bo bo, včasih si želim da bi ga bolje spoznala kot prijatelja, da bi se lahko samo pogovarjala z njim. Vem, da je velik del krivde za to, kar se je zgodilo na meni. Ampak s tem dogodkom se je ideja o srečni zvezi z mojim trenutnim fantom podrla in nevem kako naprej. Glava mi pravi, da tako dobrega fanta kot ga imam zdaj ne smem spustiti iz rok in naj se potrudim, srce nevem kaj mi pravi – vse mogoče stvari, totalen kaos. Ampak me je pa strah, da bi v življenju obžalovala stvari, ki jih nisem poskusila naredit… Vem, da je tole EXTRA dolg post, ampak res me zanima kaj si mislite. Ne želim obsojanja in komentarjev v stilu, da sem še otrok in da nevem kaj hočem – vem, da ne vem kaj hočem, ampak bi rada to ugotovila, ker se ne želim igrati s čustvi mojega fanta in tudi zase želim eno stabilnost…