silver

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Tko je...

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

To vzamem kot izziv ... da te spreobrnem v LJ fenico ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png ... za to je pa none majster . Jest sem stara šola, jih zase obdržim ...

A ni res, no !? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif . Center Lj. je v nedeljo zjutraj čisto prazen. Več je rac na Ljubljanici, kot Ljubljančanov . Pa še ena malo bolj urbana. Tisti, ki se vozite na relaciji Šiška -center, verjetno poznate ...

Da ne bo zdaj kdo mislil, da je tale piškotek kakšen hud kriterij, po katerem ocenjujem ljudi ... . Tud, če bi pojedla še mojega, bi ne bilo hude zamere ... . Hecno pri meni pa mi je ... ko takole, medtem ko pišem in brskam po sebi ... koliko enih odtenkov nje opazim ... mimogrede in nezavedno. Simpatija je po moje skupek vseh teh opažanj ki so (pri meni) bolj kot ne iracionalne narave . Kako govori, kako te pogleda, kako se te dotakne, kako se oblači ... kako se obnaša do piškotka pri kavi ( to je bolj proti koncu seznama) . Če ti je to všeč in je tudi obojestransko, potem greš dalje in če lahko simpatiji dodaš še iskrenost, zaupanje, skupne interese ... potem končaš na jutranji kavi . Ampak to je moj odnos do odnosa ... kdo drug ima drugačnega . Ljudi , po še meni ne čisto jasnih kriterijih, razdelim na simpatične in malo manj simpatične . Pri prvih so mi všeč tudi njihove napake, pri drugih mi gredo celo kreposti na živce . Tko je ... . To frazo uporabim, kadar nekaj je tako, kot čutim, pa tega ne znam čisto razložit ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Silica, tista črna pika na bradi ji da še ostrejši izgled...oči so pa itak ... neodpustljivo zelene http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Ljubljana danes zjutraj ...

Draga zalezovalka, ti le zalezuj naprej ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png. Slikca, Silica je pa z istih vrat ... saj se vidi, da ima podobne barvne nianse kot tvoja ...tud papir je isti. Samo tvojo je narisala Brigita, mojo pa Maja. Tudi meni je všeč Berenekini kodri ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

dan cipci... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif (Vmes bil rtg) pa nasvidenje ! (zdej so pa drva) Lep vikend vsem !

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png To je res ... konjsko mazilo je čist vegi. Po spominu...poleg kafre vsebuje še izvlečke kostanja, rožmarina in še par stvari ... to je ta hladilna varianta . Za vročo varianto sem tudi slišal, uporabljal pa še ne . Tudi na sebi sem ga že uporabil parkrat in res deluje. Vonj je nekoliko konjski ... mislim močan, ampak ne neprijeten. Vseeno Ceres ... boljš se je namazat zvečer in ne zjutraj ... pred službo . Nabavljam ga v Sanolaborju, verjetno pa se ga dobit tudi v lekarnah ... tudi teh ... ta-človeških http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png . Rentgen za koleno imam danes, pa MR drug teden. Vse je konjsko ... ali samoplačniške cene ali čakalni roki, če nočeš plačat. Tudi vreme je konjsko lepo . In drva režem in vozim kot en konj . Eno konjsko leto je tole ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif

http://www.youtube.com/watch?v=AlwA5GLBmJM&feature=player_detailpage

ti boš v naslednjem življenju ... pikado http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Lepo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=WNJlKaF8sJc

Silica, tule je link do par kratkih zgodb Remca ... za pokušino ... http://www2.arnes.si/~sudareme/zf/proza.html . Zraven je tudi seznam vseh del ... ima kar obširen opus. Sej drugač je moj kolega ;) M. Remec še živ ... zdajle ima čez 90 let že. Fajn , da si SF fan ...

Če boš še kdaj menjala prikazno slikco, ti pošljem original file ...

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif hop hop hop ... potacala ji bom vrt hop hop hop ... škornje obrisala ob prt hop hop hop ... nej kr cepeta od jeze ... v nabiralnik sm ji stisnla dve tubi majoneze ... https://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=bvjvFeBD8Dg jutro ! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Ne, Cookie ... ne škodijo ... sploh če so obrnjeni narobe .... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png ... ja saj zato pa ti fotkaš http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png . In zakaj ne objavljaš več ? evo ...sem dal včerajšnjo verzijo vrat gor... prinesle so še himno konjem in eno skulpturo .

. 15 . December 2015 December je in večeri so dolgi. Visim na netu in preverjam kdaj za vraga bo vendarle prišla pošiljka . V tolažbo si požvižgavam ... I ve got another confession to make I m not a fool ... OK , mal sem si priredil besedilo, ampak če žvižgaš, tega itak noben ne opazi. Trenutno imam obdobje Foo fightersov . Poleti pa je bila era Stevie Nicks in Fleetwood Mac . Stari dobri ritem rocka . Preprosti, a udarni akordi dveh ritem kitar, trdi zvoki bobnov in raskav glas . Telo se začne samo od sebe pozibavat in glava prikimava na takte iz slušalk . Če se le da, poslušam muziko s koncertov , ne tiste iz studia ali video spotov. Množica valovi kot eden, na rokah stoterih k odru kot ladje plujejo ″mrtvaki″ . Mlado dekle se pozibava na ramenih fanta in v rokah nosi napis … " my boyfriend hate you, but I love you , Dave ... " Rad imam December , ljubljanski megli navkljub. Spada zraven … k novoletnim lučem, k moji decembrski lenobni počasnosti , ki tako prija po letnem hitenju in hlastanju za časom. December je čas, ko leto zapelješ v miren pristan, mu pokrpaš strgana jadra in popraviš polomljeno krmilo. Nato ga položiš v posteljo, pokriješ s toplo odejo in mu zaželiš … ″ Srečno novo leto … leto ″. In nato na silvestrsko noč vseeno odidejo , pa če si še tako prijazen z njimi. Ne vem, kam gredo stara leta z novimi jadri na jamborih . V večna pristanišča ? V dom za ostarela leta ? Učit nekoga drugega , kako plut s polnimi jadri mimo čeri ? S seboj vedno vzamejo tudi izpolnjen del mene, ostanejo pa koščki želja in pričakovanj. Stkem jih v dobre želje sebi in drugim, ter jih kot jadra pripnem na jambore novega leta . Z leti je jader vedno manj . Človek ne bi smel imet več pričakovanj , kot je prstov na eni roki. In želeti zgolj toliko želja , kot jih je sposoben nositi. * * * Ko je prejšnji teden odšla v večno korenišče deset metrska cipresa pred hišo, se je pročelje zasvetilo, kot bi se prižgalo še eno sonce. Zakaj ciprese ne ostanejo pritlikave vse svoje srebrno-zeleno igličasto življenje ? Sedaj pa bo pred hišo rdeče . Namesto stožčaste ciprese dve vrtnici, ki se bosta čez čas vzpeli do balkona in čez. Obrobljeni sta s češmini , ki so vrtnice brez cvetov . Rdeči in bodeči . Nad vsemi pritlikavci bo bedela visoka in košata breza, ki je preživela žledolom . Sedaj, ko ni več njene sestre dvojčice …slava ji … , se je začela bahavo razraščat tudi na južno stran . Mogočna breza bo nekoč . Kosi zobajo drobne temnordeče jagode vinike , ki je z leti prepletla balkon in pročelje hiše. Ko zmanjka jagod, odidejo kosi in babje poletje . Pride druga plat jeseni. Meglena in deževna . S puhajočimi dimniki , z vejevjem brez listov, s hladnimi nogami in z vročim čajem . S poštnim predalnikom, ki je nabito poln reklam za bunkice, lučke, plezajoče miklavže , led srnice in pvc smrekce . Ugodno in poceni . Kupiš dva , dobiš tri , a rabiš pa nobenega. Ptice nikoli niso depresivne, ker ne vedo. Zobajo , vreščijo, čebljajo in letijo …do neba in nazaj . Neumne, srečne ptice . Mladi kolega , zakaj imamo plane … me je nekoč vprašal moj mentor , ko sem še opravljal pripravništvo . Da jih izpolnimo ? Neee, dragi kolega . Plane imamo zato, da nam zagrenijo vsakdan. Improvizacija torej … zares pride v življenju dostikrat v poštev . Ko se resnobnim in togim planom dogodi frfuljasta (hvala Ceres) improvizacija, dan postane zanimiv , nepredvidljiv in včasih neobvladljiv. Današnji je bil natanko takšen . Spolzel mi je med prsti in se skril v tale večer , da ga ne najdem več . * * * Jesenska jutra so drugačna od poletnih . Medtem ko Julija sonce čaka na mene, zdajle jaz in megla čakava nanj . Mi je bolj pri srcu jesenska varianta . Obilo časa imam od prebujanja do polne funkcionalnosti . Šejk , malo razgibavanja, kofe in cigaret . Dnevni plan … komu je treba pripravit kozje mleko , ki ga počasi že zmanjkuje. Komu peljat drva . Nato se spomnim ...popoldansko povabilo na kratko srečanje v mestu in na novo premečem dnevni razpored. Itak bo vse drugače, a me pomirja … rock solid na papirju zapisano. Tiho je. Megla, podobno kot padajoč sneg, zaduši ostale zvoke. Dež tudi pomirja, a ni tih . Šklopota po strehi , se zliva v strešne kanale in nato strmoglavi v ponikalnico. Dnevu daje počasnejši ritem in meni čas za razmišljanje. Dežja danes ni, je pa megle po ljubljansko obilo. Nedaleč stran ulična svetilka zgolj brli skozi mlečno kopreno . Jesenska megla je skoraj zima . Rad razmišljam … o sebi, o ljudeh, o sebi in ljudeh. Kje smo, kaj bomo , kaj ne. Do drugih, sploh do tistih, ki jih ne poznam zares dobro, nisem direkten in neposreden , prej prispodobičen . A ni nič zlonamernega v mojem načinu , morda zgolj nekaj voyarizma in pomanjkanja samozavesti… pletem, tipam , ugibam, predpostavljam. Lastne nebuloze so nujna kolateralna škoda ne ravno direktnih ljudi. Sem vzel v zakup. In v pisanju ter fotografiranju je vedno tudi kanček voyarizma . Ni to kvačkanje … kraja duš. Spodobno je in poniglavo obenem. Nasladno in slabo vest povzročujoče. V kopreno strasti ovito zanimanje in pozornost do drugih ... kot je z meglo zastrta jutranja svetloba ulične svetilke . Skriva in odkriva , kot ravno prav odpet gumb na ženski bluzi . Ne vem, ne vem, zakaj se mi tolkokrat zapiše tole ... z bluzo in gumbi . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png * * * Nekega davnega deževnega popoldneva, po službi - ob kavi in oblačkih nikotina, mi je prijateljica razlagala, da ljudje presejamo ljudi . Kot moko skozi rešeta . Na vrhu je najbolj grobo sito , na dnu tisto z drobnimi luknjicami , skozi katerega gredo le najbolj fini ljudje . Bela moka. Pravzaprav fini ni najbolj posrečena beseda. Naša rešeta za ljudi so precej tricky zadeva. Vsakomur bela moka ne ustreza. Mnogi si raje spečemo prijatelja ali partnerja iz polnozrnate , v katero zamesimo semena naših pričakovanj in predstav o tem, kaj partner ali prijatelj je. Zapečemo ga lahko narahlo ali močno . Ko v še toplega zagrizemo , zlatorjava skorja zahrusta pod zobmi in prikaže se mehka sredica, iz katere vonjamo ter okušamo prijateljstvo, ljubezen, strast, lojalnost, dobroto, iskrenost … . Karkoli smo pač presejali in zamesili. Enako, kot mi presejamo druge, tudi oni presejajo nas . To pomeni, da moraš tudi sam biti moka nekomu . Se pogumno spustiti skozi njegova rešeta, padati proti dnu izbire , ki ni nujno vedno zlato zapečen kruh. Včasih nekomu postaneš drobtinica , drugemu rogljič z marmelado . Nekdo te zamesi s premalo kvasa in nikoli ne vzhajaš . Drugi te presoli in te izpljune po prvem grižljaju . Ne zna vsak iz moje moke speči dobrega kruha in tudi jaz ne znam iz vsake moke pričarati pirinega ali ajdovega z orehi. Bilo je obdobje , ko nisem več želel presejati ljudi in peči iz njih . Bal sem se razočaranja, ker so bili venomer nekateri preslani, drugi prevodeni. Orehi so bili žoltavi in sezamova semena so se drobila ter padala na mizo, da sem jih moral pobirat s prsti in vsakega posebej nosit nazaj v usta. Bil sem slab mlinar in nič boljši pek . Najslabše pa je bilo, ker sem se s tem za hip sprijaznil. Nisem več presejal ljudi in nisem se pustil presejati drugim . Ampak potem se nekega dne zaveš , da pa brez moke ni niti črnih drobtin, kaj šele dobrega kruha . Zakrpal sem svoja rešeta in zdaj zopet presejam ter pečem . Kruh, žemljice, rogljiče . Sicer ni čisto vse venomer užitno , ampak stradam pa ne več - ljudi ... * * * 56.670 udarcev srca meri najdaljši dan v letu. Če ga pretečem od zore pa do mraka, ni nič krajši . Zato je bolje , če ga mirno prehodim . In vedno je Luna na koncu na dneva . Luna, ki jo bo leta 2778 zamenjala Sabina , če je kaj za verjeti opazovalcu Noetu Nowaku . Vsepovsod bo Sabina, samo na bohinjskem koncu bo Luna. Ob jezeru bo končno našel svojo Iksio , dvakrat edino žensko. Edino, ki nima mišjih zobk in istočasno še poslednjo preostalo samico človeškega rodu. Rod, ki se bo nadaljeval pod Komarčo nad jezerom , kot v lepi človeščini opisuje Miha Remec . Eno stvar pač imava skupno z Remcem. Tudi meni je Bohinj pri srcu, mnogo bolj kot Bled. Dobre knjige je vredno večkrat prebrat … takole … z desetletnim razmikom med enim in naslednjim branjem. V vsakem obdobju jo razumeš drugače, ker si se sam spremenil . Vedno iste besede, za njimi pa vsakič drugačni pojmi, prepričanja in vrednote . Pri Remčevem Iksu se v najstniških letih bere erotika, v zrelih letih ZF in šele v zelo zrelih letih opaziš palčka, ki Nowaka spremlja celo pot. Od opazovalne votline v Andih , preko Atlantide , pa vse do Komarče nad Bohinjem. Po nekaterih dobrih knjigah se ne da posneti dobrega filma. Po Iksu prav gotovo ne . Če pa že , bi bil to kvečjemu mehki pornič. Po moje bi filmarji tako videli Remčev cherchez la famme skozi tega in večino njegovih ostalih del. ZF je zgolj celofan domišljije, v katerega ovije svojo pripoved . Naslednja je Ostrostrelka … mislim ... njegova knjiga, ponovno za prebrat . Da vidim, koliko sem se spremenil v zadnjih letih . Če bi Remec pisal v kaki drugi človeščini in ne v slovenščini, bi bil skoraj Nobelovec . Skoraj pravim, ker mislim, da še noben avtor ni prejel Nobela zaradi SF opusa. Škoda . In nepravično. * * * Poletni večeri . Časovni preludij , ki ni več dan in ni še noč . Z nevidno sulico, dolgo čez cel nebesni svod, luna naganja sonce z neba. Igra , ki traja že milijarde let in jo od daleč opazuje občestvo milijarde milijard zvezd . Blagodejna mračnost končno prične ohlajat pregreto naravo . Na zahodu zgolj še rdeča zarja, ki napoveduje lep jutrišnji dan Usedem se na na stopnice pred vhodnimi vrati, ki so še vedno prijetno tople . Vhod je na južni strani neba, zato keramične ploščice in beton pod njimi cel ljubi dan vpijajo moč sonca . Hortenzije pod stopnicami si še niso opomogle od celodnevnega obsevanja in povešajo cvetne koške . Četudi bi ne vedel, da je Junij in da je vroče , bi po njihovih cvetovih prepoznal poletje . Po dveh ali treh dneh visokih temperatur prej čvrsta stebla postanejo mlahava in težki cvetovi jih upognejo navzdol . Cvetni lističi so se ravnokar pričeli barvat . Najprej po zunanjem obodu in nato vedno bolj navznoter. Modri so , nekateri rdeči , največ pa jih je vijoličastih. Nekoč sem kupoval barvilo, ki si ga lahko dodal zemlji in tako hortenzijam določil barvo, modro ali rdečo. Zdaj jim prepustim , da se obarvajo po mili volji in izbrale so … raznolikost. Kot bi jim prepustil izbiro, ali naj bo otrok fantek ali punčka ... Večeri so v mnogo čem drugačni od juter . Luna ugasne sonce, noč zamenja dan in zvoki postopoma zamrejo . Še čivk vrabcev v krošnji sosedovega drena je zgolj prepir za mesto na najboljši veji in ne pozdrav prihajajočemu dnevu. Potihne v hipu, ko šibkejši odneha in se umakne na vejo druge kategorije. Večerni mrak je začetek konca , jutranja zora je začetek začetka . Sončev point of view , luna vidi drugače . V nečem pa sta si vendarle neizmerno podobna . V čarobnih trenutkih brezčasja prijetne mrakobnosti , če se ji blagovolim prepustit za hip. Moja zadnja plat na toplih ploščicah in osvežujoč hlad na goli koži. Senzorska svetilka, ki se prižiga in ugaša , ker ... digitalna kot je, ne ve, ali je že noč ali pač še ne. Narava je analogna, digitalnost bo tudi čez milijon let zgolj približek. V blokih, par sto metrov daleč čez progo, se okno za oknom prično prižigat luči. Človeška vrabišča so kot z ledicami okrašeno satovje v čebelnjaku . Namesto ptičjega vreščanja nema govorica luči. Toplo rumena v višjem nadstropju najbližjega bloka je ugasnila . Morda nek trot svoji čebeli pravkar počasi odpenja gumbe na bluzi, ker si je ona maloprej pomenljivo razpustila lase . Moja idealna ženska nosi bluzo in krilo. Glede dojemanja nekaterih stvari ljudje za vedno ostanemo na neki stopnji razvoja . Izoblikujemo si stališča, kaj je prav in kaj ne, kaj lepo in kaj ni . Vse novosti po tem obdobju sprejemamo, toda na staromoden način, gledajoč na njih skozi očala olesenelih izkušenj . Zapozneli sprehajalec na pločniku ob cesti . Čez dan ga ne bi slišal, toda tako pozno se zvoki korakov slišijo že od daleč . Zdajle nisem ravno v modu za klepet o bilo čem, zato se delam, da ga ni. Oči uprem v skodelico v roki in opazujem oblačke, ki se dvigajo iz žareče palčke med prsti. Kolikor uspem videt, tudi on gleda strogo pred seboj in že ga ni več. Še pred minutami topel mrak postane hladnejši in piš vetra mi požene kurjo polt po koži . Svetilka nad vrati se ne pogaja več sama s seboj in neha mežikat. Noč je . * * * Vse ženske so nekdaj bile, nekoč bodo ali prav zdaj so ... mlade, lepe in ljubljene . Nihče jim tega ne more vzeti . * * * Difficile est se noscere ipsum * * * 16. Marec 2015 Ljudje smo kot voda na kraškem polju. Poniknemo in pridemo ven čisto nekje drugje . Druga luknja, a ista voda , samo bolj bistra . Ljudi ponikalnice razumem, ker sam mnogokrat poniknem vase , vedoč, da potrebujem vijugasto pot po lastnem podzemlju. Pot, na kateri skaljene misli odlagajo usedline . Lepijo se lepe na grde, pa grde na lepe … v notranjih tolmunih se okusi pomešajo med seboj, kot koščki raznoterega sadja v stekleni bowli. Življenjske izkušnje so kapniki, ki ostanejo v tebi in ne tista misel, ki čista in bistra privre na dan. Vsi smo sami sebi svoj Had, nihče drug. Naše podzemlje je enkrat Tartar in drugič Elizijske poljane . Sami sebe kaznujemo . Kot Oziris stehtamo svoje srce in če je lažje od gosjega peresa, se naredimo mrtve. In sami sebe nagrajujemo . Tedaj naša Izis zbere na koščke razrezanega Ozirisa, katerega je razkosal brat Set in ga oživi v večno pomlad, kot se pritiče junakom in pravičnim. Ta večni boj v nas … med Ozirisom in Setom. Med rodovitnim in puščavo duha. Izis, naša volja do smiselnega življenja, ne ubije Seta, temveč oživi Ozirisa. Slabo obstaja zato, da prepoznamo dobro. In tista Jezusova … nastavi še drugo lice...narobe razumljena, naj bi se človek pustil klofutati. Mišljeno je drugače … človek naj bi se vedno znova sestavljal v nekaj, kar je smiselno in rodovitno. Ne ubij Seta v sebi, oživi Ozirisa... 12. Marec 2015 Samo še nekaj mi gre slabše od rok od parčkanja osamelih štumfov …zapisovanje telefonskih številk. Kje je že tista številka od prejšnjega tedna ? Na robu časopisnega papirja ? Ne, tisto je bil nekdo drug. Na hrbtni strani računa iz trgovine ? Morda, ampak ta je že odšel v smeti. Na ubogem listku, ki je romal v prsni žep srajce, katera je naslednji dan pristala v pralnem stroju ? Oprane listki s telefonsko številko slovijo po svoji neberljivosti. Nejevoljno se spravim brskat po meniju telefona in iz množice sila podobnih številk pokličem tisto, za katero se mi dozdeva, da bi naj bila prava. Halooo, a ste vi mogoče ...? …. Oooo oprostite , napačna številka . Naslednja pa ... no , tista je bila prava , toda gospod ima jutri nujno pot in ne bo utegnil. Nč od nč od telefonskih številk danes. Tudi prav, se nemudoma potolažim, saj imam toliko drugega še za postorit . Moj pragmatizem na koncu vedno najde dovolj dobro pojasnilo za karkoli, kar se mi zgodi in takisto za ono, kar se mi ne, pa čeprav se mi je še prejšnji trenutek dozdevalo, da je zadeva nadvse nujna . Oni gospod, ki je tako oboževal kavče, bi dejal kakšno o freudovski cigari ter ljudska basen bi o lisici in kislem grozdju … Grozdja sredi Marca sicer še ni , je pa mnogo cijazenja s traktorjem, na katerem je zadaj pripet zdaj plug, drugič brane in na koncu še zadenjski nakladač , ki sem ga pred leti za majhne denarje izbrskal v Libeličah. Tam gori traktorji nimajo registrskih številk, smernih luči in luči nasploh . Kako pa to gre, če pridejo policaji ? … vprašam možakarja , ki mi je prodajal stroj . Sej ne pridejo … se ne upajo ! ... se zareži . Uporniška vas s še bolj uporniškimi in razboritimi vaščani. A boste kaj spil ? … že tretjič v zadnjih desetih minutah vpraša in istočasno sebi že toči domače žganje. Tri prste v velikem kozarcu za vodo ni 0.3 . Hvala , ne bom . Vozim ! Ahha, Ljubljana … si razloži moj odgovor in natrosi nekaj zdravokmečkih ugotovitev o prestolnici in njenih mehkužnih prebivalcih. No, no … samo zaradi lepšega ugovarjam . Nakladač je res poceni in ne bi rad bil obenj zgolj zaradi namišljene podobe žabarjev , ki so , roko na srce , res plavutonožci. Zopet se mi oglasi oni ljubitelj kavčev, pa ga gladko pošljem sedet nazaj v podzavest. Zdaj ni čas za principe, bova drugič o tem . Užaljeno obmolkne kot izklopljen telefon … In ko se tako pozno popoldan peljem domov … rahlo omotičen od sonca, izpušnih plinov in prevroče kabine, mi nasproti prihaja pomladanska idila v vseh možnih podobah. Soseda s polno vrečko regrata v roki , zadovoljna sama s seboj , mi na utrujen način pokimava . Pes, velikosti srednje velike mačke in oblečen v pisan telovnik, drobenclja za žensko, ki se pred prahom namrgodeno umakne s ceste na rob travnika . Nasproti pripelje sotrpin v velikem, bleščeče zelenem Deutzu s trobrazdnim plugom na plavajoči hidravliki. V veliki kabini pluje najmanj pol metra višje od mene. Z zavistjo gledam navzgor in po šofersko pozdravim. Brezbrižno, da ne bi zaslutil mojih misli. Pa saj ga ne bi imel kam parkirat, me reši zavisti moj pragmatizem . In niti obrnit ga ne bi mogel na ozkem domačem dvorišču...mu pritegnem . Kar naj ga ima, saj je verjetno itak kako zemljo prodal zanj . Komaj objekt poželenja izgine iz vzratnega ogledala , že se pred menoj čez cesto vali gost bel dim. Sosed spet kuri kres. Tretjič, četrtič letos ? Poskušam ne dihat tistih par deset metrov v dim ovite ceste in nato pričnem zavijat , proti domu. V tistem trenutku me prehiti avtomobil , kar sem pričakoval in stopil na zavoro za trenutek, da je neučakanec zdrsnil mimo mene . Ljudje se ne zavedajo, da se fiksni priključek na traktorju ob zavijanju pomakne čez sredino ceste in te prehitijo ravno tedaj, ko ne bi smeli. Po možnosti z mobitelom v eni roki, s pogledom na dekolteju mimoidoče sprehajalke in z mislijo na skorajšnjo večerjo. Po pravici rečeno, zadnji dve opombi bi lahko veljali tudi zame, zato ga razumevajoče nisem ozmerjal s cepcem , temveč sem , med desnim zavijanjem, z očmi še enkrat ošinil sprehajalko . Pogled iz traktorske kabine je visok in seže dlje ter globlje od tistega z avtomobilskega sedeža. 21. Februar 2015 Kot bi hodil v preteklost, ko pešačim po Wolfovi navzdol proti Ljubljanici. Tromostovje je za nas, sedanjike, od vekomaj , čeprav v resnici nima niti sto let. Plečnik ga je ustvaril na starem Frankovem mostu , katerega kamnita osnova je še vedno vidna, če pogledaš most s spodnje strani. Trije mostovi so sončni pletež Ljubljane, iz katerega seva energija na štiri strani mesta … proti gradu in Rožniku , ter navzgor in nizdol po Ljubljanici. Voda in zemlja se sekata prav tu , na Tromostovju. Če vas zaščemi v ledjih , je vznemirjenost morda prav zaradi tega , morda pa zaradi čednega bitja na kolesu, ki pricinglja mimo v poznem petkovem popoldnevu. Vse ženske tega sveta bi morale nositi krila, ki plahutajo v toplem popoldanskem vetru . Motna površina reke narahlo ziblje sence mestnih hiš . Nižje je sonce, daljše so in vedno bolj kažejo na vzhod . Popoldanska svetloba je mehka in topla, jutranja ostra in močna. Odkar fotografiram, sem pozoren na svetlobo in sence. Celo tedaj, ko aparat pustim doma, se podzavestno vedno oziram za odtenki in odsevi . Neprestano na lovu za motivom, ki bi mu ukradel dušo. Toda ne danes. Nadaljujem po nabrežju v smeri senc, dokler ne prispem. Rekla je … daj, saj lahko pišeš pri meni … v miru. Tole pisanje … to je ena bolj naivnih stvari, ki sem se jih kdaj lotil v življenju. Spominja me na sanjave mladostne želje postati to ali ono . Enako nedosegljivo se mi zdi , pa kljub temu vztrajam . Všeč mi je ustvarjanje fikcije, v kateri bi lahko tudi sam živel. Ko govorim o drugih, pripovedujem o sebi . Tudi ko pišem fikcijo, je v ozadju vedno moja zgodba, toda na način, ki se ni in se ne bo nikdar zgodil . Je resnica, ki jo lahko vedno zanikam , češ, saj je samo zgodba. Všeč mi je najina igra pišočega in njegove muze, ki se prepleta z romanco v tretjem nadstropju stare mestne hiše s pogledom na obrežje reke . Voda me pomirja in prav vedno me napolni s prijetno energijo in močno voljo do delovanja. . Pomirja me tudi njeno govorjenje. Na trenutke me zaziblje v polsen … kot vlak, ki v enakomernem ritmu ropoče ure in ure daleč. A me ti sploh poslušaš …povzdigne glas nepričakovano . Seveda te poslušam … Aaaa ... pa me zares poslušaš ? zumira svoj pogled natanko vame . No, ja … na pol pa res , no . Včasih res ne slišim vsako besedo, pač pa zgolj prijetno melodijo njenega glasu, ki je potem partitura za moje misli. Sicer pa, zakaj pa so muze, če ne ravno za navdih . In moralno podporo. Bolj verjame vame, kot bom sam kdajkoli verjel vase. Mislim , da se niti ne zaveda , koliko mi to pomeni. Ona in jaz … ko je ena in ena enako tri . Najprej je hotela sproti prebrat, kar je bilo napisano, pa nisem bil za to. Ne , ne boš … vse bom še spremenil … nima smisla. Ni vztrajala, pa čeprav vem, da prebira na skrivaj . Najina neizrečena skrivnost … nekatere stvari so še bolj zanimive, dokler niso izrečene. Povedano dobi smer, spin, namero, obveznost, določnost in meje, neizrečeno je svobodno in spontano. Kot tisto frfotavo krilo na Tromostovju, ki zdaj prikriva , zdaj odkriva. Zunaj je že dolgo temno in reče … saj ne boš več dolgo, a ne ? Zjutraj moraš kmalu vstat … . . Skrb in povabilo v enem stavku. Čez dobro uro se ji pridružim. V tem času je napisana edina stran v tem dnevu. Pisanje je nekaj , kar se lahko dogaja samo v samoti...ko se umirijo misli in si na milost in nemilost sam s seboj . Tedaj neham polnit koš za smeti s posvaljkanimi listi , ki so popolnoma pokrili dno. Pišem hlastno in hitro, da ne izgubim rdeče niti, ki sem jo iskal celo popoldne . Kot pajek mrežo tkem zgodbo, popravljal in oblikoval jo bom jutri . Morda jo bom celo podrl in spletel na novo . V tistem trenutku mi postane jasno, zakaj je Atwoodova napisal dva romana o eni in isti stvari. Ker je imela v košu za smeti stran vržen roman, ki je bil celo boljši, ali pa vsaj ne slabši od onega … napisanega. Morda pa bi moral zbirati stran vržene liste in nekoč napisati roman o tem, kako sem pisal roman. Februarska jutra ob petih so še noč. Zgolj slutim lahko meglo, ki se dviga iz Ljubljanice, ko pešačim proti centru in nato dalje proti parkirišču v Tivoliju. Ko pripeljem na domače dvorišče, najprej zapeljem do hlevov. Izza priprtih vrat komaj slišno pritajeno otroško meketanje. To pot sem zamudil. Slečem bundo, zaviham rokave, pod vročo umijem roke in začnem z brisačo odstranjevat sluz s pravkar skotene mladice. Druga se že postavlja na tresoče in negotove noge. Mati jo ob pritajenem grlenem meketanju liže z jezikom in ji s smrčkom pomaga obstati . Kljub temu se telesce zvrne v slamo, toda že naslednji hip zopet poskuša na noge. Tukaj ni predaje … zgolj neomajna volja po pobiranju s tal. Poberem od porodne vode mokro in okrvavljeno slamo ter jo zamenjam s svežo in suho. Mladiča obrnem hrbet, ju narahlo stisnem s koleni in jima razkužim popkovino. Glasen protest obeh ob prvem posegu v njuno intimnost . Obe sta punčki , po dobra dva kilograma ima vsaka. S tistimi od včeraj je sedaj delni izid 3 : 1 za punce. Zaprem vrata za seboj , da ne bo prepiha . H konjem bom šel kasneje, čeprav so me slišali in že tolčejo s kopiti po vratih . Menijo , da je čas za zajtrk, toda jaz menim drugače. Odidem v hišo, si umijem od joda porumenele roke, preoblečem se v konjske cunje in si privoščim dišečo kavo , ob kateri puham oblačke. V njih piše, da sem dvoživka, ampak to mi je všeč ... in to vedno bolj. 15. Februar 2015 Valentinski spomin na tiste čase, ko je bil sv.Valentin zgolj eden od mnogih svetnikov in ne praznik zaljubljencev. ″Pridni″ študentje smo hodili zgodaj zjutraj čakat na priložnostna dela . Edini študentski servis tedaj je bil na Rimski (morda je celo še ) , v trikotniku med Cankarjevim domom, strojno fakulteto in Šumijem . Če si hotel dobit najbolje plačano delo, si moral prit še pred peto uro zjutraj. Položil si izkaznico na stopnišče pred vhodom ŠS in se tako postavil v vrsto. Do sedme ure, ko se je odprl servis, smo postavali okrog, lovili prve sončne žarke, vendar daleč stran nisi smel it. Če je šel kdo ″nazaj spat″, se pravi, prinesel izkaznico in nato zginil kot kafra za dve uri, smo ga gladko vrgli iz vrste. Edina izjema je bila tedaj , ko smo šli vsi skupaj na kavo. Do Mraka , kjer je bilo najprej odprto ali pa pozneje v bližnji bistro, če kave tisto jutro nismo tako zelo potrebovali. Tedaj smo jih včasih srečali … punkovce. Po dva ali trije so se zaspano primajali izpod obokov gostilne ″pri Lipci″ ali pa z bližnjih dvorišč. Poležane frizure so zgledale celo bolj normalno, kot prejšnji večer, ko so žulili pivo na vrtu pred gostilno. Ko so gostilniški vrt zaprli, so se nekateri s steklenico v roki samo presedli par metrov stran in nato omagali pod kakšnim bližnjim pročeljem. Meni, tradicionalno vzgojenemu kmečkem fantu, punkovske žurke z rekami piva niso bilo nič kaj blizu . Všeč pa so mi bile njihove usnjene jakne , Pero Lovšin in njihove ženske. Lepa dekleta ljubijo barabe. Saj ne , da bi bili zares barabe... čisto v redu fantje so bili, ampak drugačni od nas … barabinski v dobrem pomenu besede ... če to obstaja. Verjetno so jim bili privlačni, ker so bili svobodni in uporniški . Nekateri iz prepričanja, drugi zato, ker je to bilo in. Biti punkovec tedaj je bilo, vsaj v mojih očeh, še najbližje pomenu fraze - živeti na ulici , z vsem dobrim in slabim, kar s seboj to prinaša . H kavi smo se posedli mešano...saj so bili tudi oni ″naši″ - študentje. Večina jih je bila s filozofske ali FDV in so spraševali svoje kolege, kaj je bilo prejšnji dan na predavanjih, do kdaj oddat kakšno seminarsko in če se da dobit zapiske od tega ali onega. Zjutraj jih je vedno skrbelo za šolo, čez dan se je skrb iz ure v uro bolj razblinjala, da bi jo zvečer dokončno utopili v kriglah piva . Ona je bila Primorka . Ponavadi je, zavijajoč z velikimi črnimi očmi , rekla … ajoj, kaj buo z muojo šuollo . Tako nekako... ne znam ponovit ljubke primorščine, ki so jo spremljale grimase obraza, ob katerih sem se ji vedno režal kot pečen maček. Ko je videla, da me njeno spakovanje zabava, je to znala ponavljat v nedogled . Tiste kave so hitro minile in potem sva odšla vsak na svoj konec. Ona s svojo druščino v študenta prespat preostanek dopoldneva, da bi bila zvečer fit za naslednjo čago. Jaz selit kako pohištvo , potem na predavanje, če sem ga še ujel , popoldne pomagat doma in in zvečer spat. Ni bilo variante, da bi se midva še kje drugje srečala, razen na tistih jutranjih kavah. In tiste tedne, ko se je zima že počasi prevešala v pomlad, sem bil jaz hudičevo dostikrat čisto slučajno tam ob petih zjutraj in ona se je enako slučajno prikazala nekje v bližini . Ne spomnim se več, kdo se je tedaj prvi izneveril in ga naslednjič ni bilo, ampak simpatije imajo nenapisan vozni red. Ko sprevodnik Čas zapiska, imaš, da na postaji pravočasno vstopiš na prispeli vlak. Ker če ne, ta odpelje in nanj nekje drugje vstopi nekdo drug. So kot reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat. Vozovnica je vedno za dva, nepovratna, neprenosljiva in nima končne destinacije. Če je ne izkoristiš, vlak odpelje in moraš na vesoljni šalter po novo . Kupnine ne vračajo. Eno lepo valentinovo želim vsem vlakom, na katere nisem vstopil , tistim neprispelim in tudi onim iztirjenim. Drago ste me stali, ampak je bilo vseeno vredno . 9. Februar 2015 Kozam se bo zgodil molzni stroj. Prenosni, z vrčem, motorjem in pulzatorjem na majhnem vozičku. Za molžo dveh sem lansko porabil dvakrat po pol ure na dan. Letos se bodo molzle štiri... ergo ?! Nič več bolečih zapestij , dolgotrajnega čepenja v globokem predklonu, nehotečih (pajade !) sunkov z rogovi . Sedaj jih bo molzla jeklenoplastična pošast, pred katero bodo par dni bežale po boksih , kot da jih podi hudo zagret kozel v nepravem ciklu lunine mene. Potem se bodo navadile. Kozam hitreje kot človeku kapne v njihovo meketajočo rogato glavo … sprejmi, česar ne moreš spremeniti . Drva se najbolje koljejo v hudem mrazu, je dejal nekoč moj pokojni stari oče. Zmrzal se zaje v razpoke med lesnimi vlakni in jih razteza . Dovolj je, da hlodu pokažeš sekiro in tkorekoč sam skoči narazen . No, jaz jim kažem cepilca na traktorju … in res, s truščem in grmenjem polena letijo narazen. Fantje smo radi glasni. Tako moško je … grmenje odprtega auspuha, ropotanje preluknjanega izpušnega lonca, sikanje motorke na visokih obratih. Sporočamo , tu smo... močni , jekleni in neustrašni . Lahko bi bili tudi vaši. Pa čeprav ne smemo ... ali ne zmoremo več ... Štucanje kozjih parkeljčkov, Berenekini kodri, hlajenje otečenih konjskih bicljev, čakanje na Samyang . Ne bi ga smel plačat vnaprej...zdaj se pa ne zmigajo … ščuvam samega sebe. Ko ga dobim v roke, bo na prvi sončen dan narisal HDR panoramo in iste jasne noči ovekovečil rimsko cesto . Skladovnice drv čez dan, knjiga v rokah zvečer, roman v mislih, ko zaprem oči. Svet rešujem tako, da mu ni treba reševat mene . Manj si ne zasluži, več ne potrebuje . 4. Februar 2015 Odgrnem odejo in se usedem na posteljo . Medtem, ko roka sega proti omarici in zatipa za očali , noge naučeno poiščejo copate in zdrsnejo vanje . Prva misel se zaspano pretegne tam zgoraj . Ali sneži ? Počakaj, grem pogledat. Vstanem in oddrajsam do okna, ki gleda na ulico. Zunaj - nedaleč stran, cestna svetilka meče svetlobo na cesto. V rumenem stožcu se rišejo mlečne megle, samo kakšna snežinka poplesava sem in tja. Kot bele vešče so, ki ne morejo stran od luči . Breza pred hišo pod težo snega upogiba veje na tisto stran, kjer se je še lansko leto bohotila njena sestra dvojčica. Žled ji je prelomil deblo na polovici , cel dan se je borila z ledeno oblogo. Iz ure v uro je bil njen vrh bolj upognjen , da bi se na koncu začul le še resk pokajočega lesa in trušč padajoče vrhnje polovice drevesa. Par sekund in ni je bilo več . Življenje pij po požirkih, ne nalokaj se ga … sem se bogvedi zakaj tedaj spomnil nasveta . Pametni nasveti modrih. Kako naj mi postanemo stari in modri, če ne bomo ponovili vseh vaših napak. Padamo zato, da se naučimo pobirati. Od breze je ostal le štor, obrezan čisto ob tleh, da se mi ob košnji ne zatika kosilnica. Osiroteli bršljan ob njej je ponovno pognal in se sedaj vzpenja po sosednji brezi . Sramežljivo se oprijema mačehaste skorje, kot bi jo spraševal … saj smem, a ne ?! Nihče ni otok, mu verjetno zašelesti breza. Ne , ne sneži … stresem z glavo že skoraj prebujen. Je pa belo. In mrzlo , ugotovim, sedaj že na balkonu . Mehkoba belih linij, do koder seže pogled, le kot z ravnilom splužena cesta moti spokojnost. Kmalu bodo po njej začeli kapljati prvi avtomobili . Snežni plug se bo vrnil po moji strani ulice in mi zaplužil garažo , kamničan bo za seboj privlekel belo vlečko . Noč bo odvrgla tišino, si nadela svetlobo in postala dan. 1. Februar 2015 Dobrih trideset let je tega, ko se je nekega zimskega dne vila procesija proti cerkvici na griču. Sonce , pobeljeni bregovi ob cesti in ledene plošče pod nogami, na katerih je bilo treba pazit na vsak korak. Na čelu sprevoda smo vnuki nesli krsto s starim očetom. Za nami naše matere in očetje . Dve hčeri sta prijeli staro mater pod roko in z njo prehodili celo pot od doma do pokopališča. Ena od njih bo danes pokopala svojega moža. Druga je bila naša mati. V roke me zebe, ko umivam avtomobil . S haube z nohti drgnem drobne pikice. Od kod neki mušji kakci sredi zime. Otresem predpražnike, z mokro cunjo obrišem prah z armaturne plošče. Misli begajo nazaj na tisto poledenelo pot, ki sem jo pozneje prehodil še trikrat. Poleti ali pozimi, vedno je sijalo sonce . Tudi na sadovnjak pred domačijo starih staršev, topovski streljaj stran od Ljubljane , je vedno sijalo sonce, ko smo , še mnogo let prej, prihajali na obiske. Komaj skobacani iz plenic smo se vnuki igrali med drevesi . Podili smo kokoši po dvorišču in si previdno ogledovali konja v majhnem hlevu ob domačiji . Danes je ni več, avtocesta jo je vzela. In naši starši, tako mladi in polni življenja. Tete so bile lepe in spogledljivo oblečene v kostime s krilom prst nad koleni. Strici so bili močni, glasni in kvantaški. Njihovi fičkoti, parkirani pred hišo, so se lesketali od optimizma . Tedaj otroci nismo vedeli, toda danes vem … tako varni in brezskrbni smo bili v naročju teh mladih in močnih ljudi. Zvečer so nas posadili na zadnje sedeže, poleg njih so se usedle njihove mlade, lepe žene in odšli smo domov po stari magistralki . Nekaterih med njimi danes ne bo. Tudi pot ne bo enako dolga , odkar so na gričku ob cerkev prislonili mrliške vežice. Sonce ? Bilo bi dobrodošlo. Preglasilo bi tišino stoterih, njihovo mrmranje molitve, doneče zvonove . Skrilo poglede, ki ne vedo, kam bi se dali . Ob koncu obreda bomo odšli po poti navzdol do svojih Fordov, Subarujev, VWjev in Kiij . Na zadnje sedeže bomo posedli naše starše in se zapeljali do najbližjega razcepa za avtocesto . Prvi kilometer bomo molčali in ko bo nato nekdo prekinil tišino, bo prav gotovo omenil sončno jaso pred staro domačijo. 30. Januar 2015 Sneg za snežake delat , moker , težak in gnetljiv . S tremi potezami rok nastane glava, iz enega naročja posvaljkanih kep oblikujejo trup in nato še podnožje . Korenček , najprej namenjen konjem, je končal svojo pot kot nos. Dva drobna krompirja za oči in niz drobnih koščkov zdrobljenega črnega kruha za širok nasmeh belega moža. Z višine petih pedi prijazno gleda v svet , kot vsi snežni možje , ki so jih kdaj naredili otroci . Samo govori še ne. Namesto njega vprašajo ... A imate kakšen star klobuk za na glavo … ? Nimam . Kaj pa pisker … ? . Tudi ne. Po daljšem posvetu vzamejo posodo, v kateri sicer namakam pesne rezance in mu jo poveznejo na snežno glavo. Prevelika je . Teža posode prelomi nos na dva korenčka in zdrsne na ramena . Ooooo … zavzdihnejo . Punčka pobere korenje in s koščkoma v rokah steče k ponici . Na ... jej Ema . Fanta se nato spomnita in snežaku naredita ušesa. Velika in močna so. Posoda, ki jo zopet posadita na glavo, se sedaj varno zasidra za njimi . Namesto korenja v vdolbino na glavi potisneta košček odlomljene veje. Ampak niso še popolnoma zadovoljni . Medtem, ko se pomenkujem s staršema, mi zaplenijo metlo, s katero pometam po boksih . Zdrvijo mimo nas in jo zapičijo snežaku v bok . Nato se vsi trije posedejo okrog belega stvora, z glavami obrnjenimi navzgor … kot piščeta , ki pijejo vodo. Počasi se že mrači in starša pozoveta piščance … Alo, gremo domov. Tale stric mora konjem dat večerjo, vi pa tudi … večerjat. Pozdravijo sneženega moža in se poslovijo od vsakega konja posebej . Na vprašanje ...no in kako boste rekli stricu … mi samo mimogrede pomahajo, medtem ko en za drugim poniknejo za vogalom hiše. Na povodec ujamem našo kobilo in jo odpeljem iz izpusta proti boksu. Ko se približava snežaku, prestrašeno zaprha in skoči nazaj, da me skorajda odnese s seboj. Nato na glavi prepozna posodo, iz katere je večerjo in se ji , še vedno prhajoč, previdno približa. S smrčkom narahlo sune in posoda s snežno glavo vred odleti po tleh. Zobje iz koščkov kruha se razsujejo po snegu in kobila jih , enega za drugim , elegantno posmuka z žnablji. S sprednjo nogo nato razkoplje še tisto preostalo od snežaka, če morda kje v žepih ne skriva še kaj z pod zob. Ko ugotovi, da je beli mož dal od sebe vse, kar je premogel, je ne zanima več. Brez obžalovanja ga še dvakrat pohodi in me odvleče v boks. Ko se s povodcem v roki vračam po naslednjega konja, s kupčka razkopanega snežaka vzamem posodo in z nogo brcnem krompirčka z dvorišča . Sneg si bil in v sneg si se povrnil, se v mislih poslovim . 23. Januar 2015 Zabavno zna bit …nabavljat zdravila za konje v lekarni. Koliko vrečk je v škatli ? … vprašam lekarnarko . Dvajset … reče in potegne zavoj iz predala . Kar tri mi dajte . Triiiii … se začudi na ves glas, da tista dva za menoj iztegneta vratove in zavrtita ušesa. Tri ja … Veste, ni zame, za konja je … mi je kar malce nerodno, ker sem vzbudil pozornost prisotnih. Nato z lekarnarko preračunavava, koliko vrečk na dan pripada poltonskemu konju in prideva do zaključka, da za teden dolgo kuro potrebujeva … tri škatle. No, a vidte . In nato končno dobim tiste tri škatle, nekaj krehajočih občanov pa sedaj ve, da imamo konje doma. Doma v vedro stresem namočene pesne rezance, naribano jabolko, pest mislijev za konje in štiri vrečke fluimukana. Temeljito premešam, da zdravilo ne bode tako očitno v smrček. Dobro sem opravil … kobila poliže zdravilno čorbo do zadnje pikice. Nato me z gobcem dregne pod rebra... dobr je, še bi. Nič več, dost je blo . Potrepljam jo po vratu , odrinem jo od sebe, pospravim vedro in zaprem vrata za seboj. Par sekund še gleda za menoj, če si bom slučajno premislil. Ko vidi, da iz te moke ne bo kruha, počasi skloni glavo in se spravi na večerno seno, ki sem ga predhodno deset minut namakal v vodi. Prezirljivo ga z gobcem razmeče po boksu in spet dviguje glavo, češ , kaj je zdej spet to. Punca, za zdravje je treba potrpet … Včasih me prime, da kakšno vrstico napišem tudi zvečer. Tedaj ne gledam tv sporeda, ne prižigam televizorja in Castle razreši primer brez moje pomoči. Usedem se za mizo, preberem zadnjo napisano stran in zaplujem v drug svet. V paralelno vesolje, ki je sicer komplement mojemu, ampak vedno kot s popkovino pripet na tega, ki ga živim. Vzamem svinčnik in papir ter začnem skicirat današnji pasus. Kakšna junakinja utegne biti všeč junaku ? Rjavooka? Dolgolasa ? Ovratnik do nosu ali dva odpeta gumba na bluzi ? Odločna in dominantna, ali materinska, ustrežljiva in odpuščajoča ? Hlače ali krilo ? Mlajša ali precej mlajša ? Elektrin kompleks morda ? Ustvarjanje domišljijske osebe je kot rojevanje brez hitrega dihanja in bolečin. . Na grobo napisane misli vedno napišem najprej na roko, šele potem prenesem v računalnik . Nekje na poti vmes si že premislim . Ostrižem jo na paža ter vnesem modrino v oči. Bluzo obdrži, namesto krila hlače. Mlada je , predrzna in posmehljiva. Za posmehom se skriva ranljivost, za predrznostjo strah in nezaupanje. Ne bo lahek zalogaj ... . Junak se mi že smili in ga moram jutri dodatno oborožit .... karakterno . Devet je ura , deset zvečer po poletnem času in dovolj imam za danes . Ven grem pokrit narezana drva, da jih ne zmoči dež . V temi komajda najdem dovolj velik kos polivinila . Vržem ga prek prikolice in obtežim . Menda bo v redu tako . Poškilim še h konjem in zgleda vse redu. Čuje se samo sopihanje, ko meljejo še zadnje grižljaje sena. 21. Januar 2015 Nova luna , nov začetek .Niti ne bi vedel, da je , pa so se včeraj na dvorišču zbrale na posvetu tri konjske prijatelce in nikakor niso mogle nehat. Dež , toča, cunami ? Aaaa … luna. Sem eden tistih mnogih prepričanih, ki meni, da la_luna trka samo druge . Mi , netrkajoči, smo namreč zgolj nedolžna kolateralna škoda . Oni drugi seveda mislijo enako za nas, potem smo pa tam … . Dimnikar je napovedan za danes, kar pomeni, da sem pospravil kurilnico. Če bi večkrat prišel, bi bila pa večkrat pospravljena. Praviloma to ni prostor, ki bi bi bil ravno na očeh obiskovalcev , zame pa je dobra tudi takšna …s kakšno pajčevino v kotih , ki jih je , resnici na ljubo kar nekaj . Pa s kako trsko na tleh in s pepelom od predpredvčerajšnjim . Moje sanje … samopospravljalna hiša , velikosti tretino tele . Pa štumfi, ki se sami poparčakajo . Peč in dimno cev do dimnika vedno očistim sam . Enkrat, dvakrat na mesec snamem pokrov na zgornjem delu kurišča, očistim saj in pregledam tuljavo. To počnem, odkar sem imel pred leti tik pred novim letom nenapovedan ognjemet na strehi . Tako je bil lep, da sem še gasilce povabil, naj si ga pridejo pobliže pogledat. Fantje so res prišli in rekli, da ni samo za gledat, temveč tudi za gasit . Saje gorijo kot fovšija . In dišijo, kot moji lasje zdajle. Ne grem še pod tuš, ker bom danes še pospravljal za ta_črnim . Samo okrog nosu sem si splaknil črnino z obraza, da izgledam približno kot človek . Da se mi ne bodo konji smejal... 19. Januar 2015 Nabirka letošnjih novoletnih obdarovanj, torej vse , kar ni bilo podarjeno naprej, je prinesla naslednji izkupiček. Tri male čokolade in ena pol kilska z lešniki . Čokolade skoraj ne denem v usta in bodo šle punčkam, ki češejo ponico . Steklenica penine , plastenka dobrega domačega belega, domač orehovec , kutinov liker … to sem vse obdržal , nekaj tudi že pognal po grlu . Steklenička oljčnega olja … fino. Deset dekagramov lososa … a s ti čudna … pojedel maček . Nekaj koledarjev … gasilski je šel v kurilnico, za dva ne vem, kam jih obesit . Za koledar Muce 2015 spec. edition ( niso štirinožne ...) je bil sosed mnenja, da genau sede na steno v njegovi delavnici . Vzemi, ti bolj rabiš … . Ponjava za gašenje požara za v avto … no ja . Baterijska svetilka , s pojasnilom ...za iskanje luči na koncu tunela … hehe . Šalčke za kavo … zelo hvaležen . Kava barcaffe selection arabica… tudi hvaležen za namig . Veliko boljša od klasične barcaffe in sedaj kupujem samo še vijolično pakungo. Mon cherie, merci , after eight ter refoški in terani … vse to se je zavrtelo v krogu obdarovanj… prišlo in odšlo . Samo odšli pa so koledarji , domača marmelada in domač melisin čaj z grmičev na vrtu za hišo. Sedaj je finito … po hiši se valja samo še par mašnc in vrečk za obdarovanje . Pa moje novoletne zaobljube … 17. Januar 2015 Prijeten občutek imam v prstih, ko gnetem voljno in toplo testo. Nastajajoč hlebček je ravno prav vlažen in elastičen. Dober kruh bo. Preden ga dam vzhajat, prižgem pečico za minuto, da se ogreje. Na dno položim posodico z vodo, denem skledo s testom noter in zaprem vrata. Že že ...recept in količine, ampak kruh delajo roke . In crkljanje . Veter se podi okrog vogalov hiše in se zaganja v krošnje dreves. Sem in tja oplazi vetrne zvonove pred vhodnimi vrati in tedaj ti zaigrajo random melodijo. Samo šest kovinskih paličic in toliko zvokov. Koliko že … šest z dva faktoriala . Nekateri so tihi, ko se kovina zgolj narahlo dotakne kovine. Skoraj spevni so in človek bi lahko požvižgaval zraven. Drugič spet močan sunek vetra strese zvonove, da spustijo predirljiv krik, ki gre skozi kosti. Dobro , da je kruh na toplem in na varnem za vrati. Da ne čuje nič. Prestrašil bi se, spustil bi moknato dušo in upadel. Misli so begajoče in nikakor nočejo na papir . Vsepovsod bi , samo besede ne bi postale. Kot vešče frčijo po glavi , skuštrane so in neurejene . Ukazujem jim, moledujem, podkupujem jih z vročo in dišečo kavo, galantno jim prižgem cigaret . Ampak ne … pravijo , da so divje in svobodne. Da danes niso za v roman. Malo jim še prigovarjam ... mislim , naj vendarle premislijo, nato obupam . Pa ni vedno tako . Kakšen drug dan samo zamahnem z mrežo za metulje in jih ulovim desetero naenkrat. Uslužno se skobacajo v zgodbo, ter vzpodbujajo druga drugo . Polagajo se v usta glavnemu junaku, beseda za besedo . Jaz samo poskrbim za presledke , vejice, pike na koncu stavka in desno poravnavo . Jp, zgodba so ukročene misli . Današnje so ritajoče kot divji konji v preriji . Na konje se spoznam, zato vem, kdaj misli nimajo smisla ... 12. Januar 2015 Sneg je pobralo in moledujočih kosov zjutraj ni več na spregled . Dovolj hrane najdejo tudi drugod in se ne vtikajo več v koščke kruha, namenjenega konjem. Na mizi v hodniku imam še štiri ali pet novoletnih daril ... tri čokolade in dve steklenici . Za zamudnike od zamudnika . Pa koledar za gozdarko. Nič ne bova letos žigosala dreves , odpade sopihanje po bregu navzgor in navzdol. Jaz s sekirco , ona s sprejem, kljunastim merilom in beležnico v roki. Z rezilom obelim panj in z udarcem s topim delom požigosam belino. Ona rdeče pospreja drevo, odmeri debelino in zapiše v beležnico … gaber osmica . Gozdarji so še na cole . In mlade noge imajo ...za vsakodnevno objemanje dreves jih potrebuješ. No, letos jo grem samo pozdravit in ji voščit . Za danes je napovedana pomlad, za konec tedna nova zima . Zmrznjenci kapljajo na dvorišče, skladovnice drv počasi zginevajo. Po bolhi iščem širokokoten in svetel objektiv za mlečno cesto . Od doma je ne morem posnet. Bo treba višje … vsaj na Katarino . Moj tipkopis šteje dvajset strani, pa se mi vedno bolj dozdeva , da to še ni roman . Bolj pojasnilo sebi , o čem želim pisat . Uvod v uvod. Berenekini kodri pokličejo, če greva na kavo. Ja, seveda greva . Ma, čist prekratek je dan . Še dobro, da so tudi noči v paketu ... 8. Januar 2015 V ustaljene tirnice se vrača vsakdan. Voščila so vedno bolj redek gost . Sosedje zjutraj odidejo v službo in njihovi otroci v šolo. Iz poštnega nabiralnika poleg reklam vsak dan potegnem še položnico ali dve. Dobrote civilizacije pač niso zastonj . In mraz je, kar je dobro za moj posel. Prijazno poskrbim , da ljudi ne zebe. Cvetijo ledene rože na oknih konjskih boksov. S hišnih jih je že davno pregnal termopan . Cveti tudi koža na mojih rokah, kot vedno v tem času. Zjutraj si jih napacam z ognjičevo kremo, da se vpije in zmehča bodice, ki se zatikajo za rokave, ko vlečem nase jutranje cunje. Večplastne, z zadrgo do nosu in kapo čez ušesa. Na radiatorju so trije pari rokavic. Izberem tiste, ki se mi zdijo najtoplejše. Cepin se odbija od zmrznjene hlodovine, kot da je guma. Dvakrat, trikrat je treba zamahnit, da se konica zapiči vanjo. Drva polzijo iz rok in votlo donijo, ko jih mečem na kup. Sčasoma se ogrejem in ko močneje posije sonce, kapa roma v žep . Tudi mimoidoči sprehajalci so vedno bolj razoglavi. Le en lep nasmeh je skrit za debelim šalom. Zob, reče in se nasmehne zgolj z očmi. Škorenjci ji zdrsnejo na poledenelem pločniku. Zakrili z rokama, ulovi ravnotežje in odpeketa dalje. 5. Januar 2015 Knjige in branje . Dojemanje in odnos do nekaterih stvari za vekomaj ostane nespremenjen. Branje je zame prostor in čas, kjer se moja domišljija sreča z neznancem, ki pripoveduje svojo zgodbo. Prepleta se njegova pripoved in moje izkušnje, sebe podoživljam skozi napisano. Berem med vrsticami, tehtam zgodbo in jo nehote primerjam s svojo . Presojam, sodim in obsodim . Sebe . Ko obrnem zadnjo stran, je prebrano dojeto drugače od zapisanega. Za vse dobro napisane knjige velja, da je zgodb v njih toliko, kolikor je bralcev, ki so jo prebrali . Ne glede na tehnološki razvoj, internet, e-bralnike in kar vse bo še sledilo... knjiga je zame v intimnem smislu najboljša posredna komunikacija s samim seboj . Železna srajca navad, ki so mi bile privzgojene in sprejete tedaj, ko knjižnice še niso imele klančin namesto stopnic in si knjižničarki v roke potisnil kartonček in ne Urbane. Knjiga so knjižne police v knjižnici, prepolne še neprebranega . Je polno naročje tihe najstnice pred pultom knjižničarke. Knjiga je šelestenje obračanja strani in so zavihana ušesa na listih. Je madež od polite kave in zoprno prepogibanje mehke vezave . Vonj črnila pravkar natisnjenih in duh po prašnih, od časa porumenelih . So čačke na robovih in listki z opombami med stranmi . Bralna luč na pisalni mizi in odložen roman na nočni omarici, ko oči ne zmorejo več. So večeri, ko se neka zgodba dotakne moje in jo zgolj za odtenek spremeni . 31. December 2014 Dragi moji , naj vam bo sreča naklonjena kot mlada naivna ljubica in zdravje naj vam služi kot najzvestejši služabnik. Topel dom , vsak dan kaj za pod zob in redno plačane položnice . Naj se vas vedno nekdo razveseli, ko pridete domov, v službo, kamorkoli. Da najdete smisel v vsakem preživetem dnevu. Bodite mladi v srcu, a z modrostjo v duši . Naj vas ne bo strah zime . Tiste bele in hladne zunaj in tiste mrzle v sebi, ki ubija upanje . Upajte in upajte si. Naj vam bo lepo ! In kadar vam ne bo, vedite, da vse mine. Včasih tudi Vsemogočni ne ve , kaj dela. Tisti dan potrebuje vašo pomoč in razumevanje. Oprostite mu, oprostite drugim, predvsem pa oproščajte sebi . Vsakič in vsak dan znova. Mnogo napak imamo, a nobena ni tako velika, da bi ne bila odpustljiva in popravljiva . Zaupajte vase, radi se imejte in velik se smejte !!! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png 29. December 2014 15 stopinj je v kuhinji .Nisem ravno ljubitelj pregretih stanovanj in tudi pozimi je kako okno v hiši zgolj priprto , toda … kar je premalo, je premalo. Čez trenirko oblečem bundo , nataknem čevlje in navlečem kapo čez ušesa . Tko. Ko stopim ven, je zima. Nosnici mi v trenutku zalepi skupaj in mraz mi skoči v oči, da se zasolzijo. Sneg škripa pod stopinjami tistih par korakov do drv. Tako malo zvokov je zgodaj zjutraj. Hreščanje snega pod mojimi koraki, zvenenje mrzlih polen, ki si jih tlačim v naročje, zamolkel zvok vodne pare iz dimnika mestne toplarne . Avtomobilov ni. Ljudje so obupali nad Decembrom in čakajo doma, da mine. V dimni tuljavi zatuli, ko zakurim centralno peč. Ogenj oblizne reklame in vname trske. Približam roke plamenom in si jih zadovoljno pomanem . Ko se v kurišču dovolj razgori, naložim prinešena polena in zaprem vratca. Ogenj bobni v peči in jo narahlo potresava . Ko se bom vrnil od konj, bo že toplo . Še drugič danes stopim iz hiše in na vzhodu že svetlika . Pokrajina, odeta v zmrznjen sneg, je topla na pogled. Prvi sončni žarki razkrivajo mehke in bele linije vsepovsod . Kot ženska je , ki ima kakšen kilogram preveč, pa sploh ne ve, da ji to paše. Kos in kosovka poplesavata okrog mene in z rumenimi kljuni nemo prosjačita za hrano. Iz vrečke vzamem kos suhega kruha . Stopim nanj in brcnem drobtinice, da se razletijo po snegu. Jejta kosa, drugega nimam . Za mojo večerjo sem privlekel domov Arta Paasalinno. Finski humor za zimske večere . Finci so strokovnjaki za dolge noči, polarni sij , kamine in brezova drva. 3/4 od tega dobro poznam, le polarni sij ... tega si še bolj kot jaz želi spoznat moj Pentax . 19. December 2014 Malo tako lepih dni prespim , kot je bil današnji . Dve noči smrkanja, trobentanja v robec in bedenja naredi svoje. Mačka, ki se me je najprej prijazno lotila zdravit, je pobegnila z naročja že prvi dan. ″Pomagaj si sam in mačka ti bo pomagala ″ je še pihnila in se odzibala spat v kopalnico ... na košaro za perilo. Ta ne kiha po njenem kožuhu in ne poskakuje ob vsakem popadku kašlja . Spalnica je orientirana SV-JV . Sonce, kadar seveda je, že takoj zjutraj posije v oddaljen kot . Tam pletena pajkova mojstrovina se zalesketa kot zrcalo. Nato se žarki počasi pomikajo proti postelji in ob devetih že božajo prste na nogah . Ker še vedno mižim, zgolj čutim toploto, ki me obliva . Polzavedno potisnem noge še malo bolj izpod odeje. Da sonce obsije roke in obraz, potrebuje nadaljno uro . Pretoplo postane. Odgrnem vrhnjo odejo in roki potegnem na plano . Z eno si pokrijem obraz, da žarki ne bi motili spanja pravičnega, drugo nastavljam svetlobi. O bog, sploh se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje spal ob belem dnevu . Kaj to paše... in

http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=FM0Pl80Zf00

Lia ... in to Parkinsonova zima ... hudič bo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png anne ... my pleasure ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

četrta faza : jovo na novo ********************************* Poliamorija ?! Prvič slišim...včasih se je temu drugače reklo . Ampak tako, kot je tam opisano ... ni zame . Ena naenkrat , kot je mojim letom primerno ... pa tudi prej ni bilo nič drugače . Normalno je , da se ženska obleče privlačno in normalno je , da kljub temu ni posiljena. A je sploh treba kaj tacga izrecno napisat ?! Razščiščevanje ? Saj vem, niste nč spraševal...pa vseeno napišem . Po stotih izmenjanih klofutah se nihče več ne spomni, kdo je komu podelil prvo. To je prvo. Drugo...če je iskren namen, se zadevi vedno pride do dna . Če tega namena ni, potem ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif . Ko nekdo razčiščevanje jemlje kot dvoboj in potem povrhu še "zmaga" ... ta ni razčistil ničesar . Zadnjič, ko sva šla s prijateljico na morje , par dni prej sva se spričkala , je vožnja tja dol potekala takole ... (op.: oba sva introvertirana ) : No ?! .... Kaj no ? ..... Ja povej, a ne !! .... Jah, kr ti povej , sej s ti začel !!! .... . Na srečo sva padla v kolono in sva imela do Črnega kala razčiščeno . Ekstravertirani ... #*&&&$#!%&%$# ... verjetno razrešite zadevo že do Brezovce . Ampak .... namen je važen !!! ********************************************** Kolenu sem kupil tisti trak iz reklame ... dr. Levine . V podlogi ima všite magnetke, ki naj bi blagodejno vplivali na bolečine. Dam jaz to zadevo gor ... in že čez pol ure mi je bilo neprimerno boljše. Veselo kolovratim cel dan naokrog s tole podvezico...zvečer pred spanjem snamem dol in opazim, da sem trak obrnil narobe .Magnetki so sevali v vesolje, namesto v koleno. Kako dobr bo šele danes, ko bo prav obrnjen ...

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Tebe se pa prvič spomnim na ... ne boš verjel ... iz ene debate v vrtičkarijah... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png . Hudobra doba LNF ja... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/up.gif