Ajda3

Da, berem vaše komentarje. Hvala vam ! Vsakemu posebej! Vsak človek je individuum zase in vsak ima nekaj svojega, nek svet, kamor se umakne, pobegne občasno. Tudi jaz ga imam. Tečem in še kaj. Ampak mislim, da vseeno ni primerjave s tem, kar dela moj prijatelj. Sama sem zelo odprta in tolerantna v odnosih, samo sedaj tole, tole pa me je ... hm, kako naj se izrazim ... prizadelo. Obstajajo različni forumi in klepetalnice; tudi jaz jih obiskujem s čisto drugega vzgiba - najdem odgovore na svoja vprašanja, kaj novega zvem. Konec koncev je izobraževanje na spletu nekaj čisto normalnega. Dvomim pa, da če je nekdo logiran na spletih za osebne stike, da želi vedeti kaj novega o npr. medicini ... Življenje je prekleto resna stvar in odnosi med ljudmi zelo skomplicirani. Jaz počenjam stvari, za katere prevzemam odgovornost za njihovo početje in nekaj podobnega pričakujem tudi od tistih, s katerimi sem v stikih na različnih nivojih funkcioniranja. Sem mogoče preveč posesivna? Da, verjetno da sem! Verjamem pa, da je poštenost in dialog edini pravi način za nekaj, kar si vsi želimo in ne samo želimo ZASLUŽIMO. Nekako se mi ne zdi vredno iti se igric z nekom, da bi na koncu ostala prazna in prizadeta. Nič se ne da na silo in če stvari na začetku niso postavljene tako, da bi se lahko nadgrajevale, če so laži, nezaupanje, skrivanje, potem, potem .... Lep pozdrav vsem, Ajda3

Muči me in grize in kljub razmišljanju in seciranju možnih variant o upravičenosti mojega mozganja sama ne najdem racionalnega odgovora. Tako sem se odločila, da dam tega mojega črva v črno luknjo. Mogoče bom še koga pozvala h komentarju. Mogoče ima še kdo podobne probleme/izkušnje o tem. Nekaj časa je že, ko sem spoznala fanta preko interneta. Bi rekla da štima med nama. Jaz ga imam rada, mu to pokažem in tudi on. O tem sem prepričana. Ni vse v besedah, ki so med dvema, so dejanja, ki dokazujejo. In kar me pri vsem tem moti je .... INTERNET. Še vedno hodi na tiste spletne strani, kjer sva se midva našla. Še vedno ima aktiven oglas za iskanje. Jaz sem svojega "zamrznila". In ko sem mu to med vrsticami nekako dala na znanje, da nisem ravno navdušena nad tem, mi je povedal da ni nič, da je zgolj klepet, znanstva od prej. Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsak je sebičen po svoje. Ampak ... ali kljub temu človek čuti potrebo še po tem, ko najde nekoga, ki ga ima rad in s katerim si želi skupne prihodnosti. Jaz te potrebe po dodatnem iskanju ne čutim, ker se želim v tej zvezi maksimalno potruditi in ji dati možnost. Pekli me to, da sem v nedeljo šla od njega na pot 200 km do doma. In ko sem prispela domov, sem videla, da se je takoj po mojem odhodu prijavil na splet. Ne vem kaj si naj mislim, kako si naj to razlagam. Naj se ne obremenjujem s tem, se pogovorim in mu povem kaj me "pesti" ali pa pač pustim stvar tako, kot je. Če omenim, da nisva več rosnih let, da sva oba že krepko čez trideset in da si oba želiva resne zveze in da bom jaz tista, ki bom svoje življenje zasukala za 80%, ker bom šla k njemu. Naj ostane to v tej črni luknji. Malo mi je lažje. ajda3