LuninoDete

Hvala tudi tebi za spodbudne besede. Tudi jaz se s teboj strinajm v marsičem v zvezi z individualizmom. Vsekakor mora človek najprej znati zase poskrbeti, sebe uresničiti, sam v sebi stabilen biti, saj brez tega ni zmožen skrbeti tudi za druge, jim biti v oporo in navdih. Sam temu niti nebi rekel egoizem, pač pa zdrav odos do samega sebe ali zdrava mera samospoštovanja.

Mene bi tudi zanimalo kaj naj bi vse to pomenilo. Tudi sam imam precej močno osmo hišo. Venera, sonce in mars. Me že spreletava srh Maras imam v biku, sonce in venero pa v dvojčku.

Saj razmišljam, amak v svoji smeri. Ne verjamem, da bi zaradi tega, ker bi del svojega življenja rad posvetil odnosu s tem zapravil življenje. Če verjamemo v karmo, potem nam ne bo težko razumeti, da so določene izkušnje na določeni ravni nujno potrene za naš duhovni razvoj. Višje matematike se ne moremo iti, če najprej nižje ne dojamemo. Poleg tega, pa odnos ni le čutno uživanje, vsaj zame ne. Spolnost in njeni čutni užitki niso namen, ampak le ena izmed možnosti, ki jih ponuja odnos. Ob stiki z drugimi se nujno tudi učimo, rastemo, sočutimo, spoznanvamo itn. Poleg tega, pa ljudje nujno potrebujemo stik z drugimi ljudmi. Tudi ti ga, sicer nebi bil tukaj.

Heheh... Ničesar ne vem o smrti, ampak trenutno o tem niti ne razmišljam. Na tej točki razmišljam o življenju, življenju v dvoje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif Ne rabim viagre, prav srčnost iščem. Kakor sem govoril na samem začetku, se mi zdi da današnjemu svetu manjka ravno srčnosti. Tabletka se je navezovala na hec o posmrten življenju. Sedaj pa smo tukaj s svojim sanjami, željami, hrepenenji itd.

Po stotih letih, upam, bo tehnika napredovala vsaj toliko, da bo potrebo po odnosu lahko zadovolila kakšna nova tabletka http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Deluje zanimivo. Bom vzel pod drobnogled. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Sem. Vendar sem prepričan, da je omenjeno bolj stvar posameznikove izbire, kot pa pravila. Poznam tudi mnogo ljudi, ki živijo drugače, ki se imajo po 30ih, 40ih letih skupnega življenja še vedno radi. Seveda so se na svoji poti prebijali tudi skozi številne prepreke, a so vztrajali in danes z veseljem povedo, da so zaradi tega srečni. Mislim, da je omenjeni individualizem bolj kulturno pogojen. Danes smo ljudje navajeni, da ko rabimo copate, gremo in jih kupimo. Ko se jih naveličamo, jih preprosto vržemo stran in kupimo nove. Podobno gledamo tudi na odnose. Partner mi ugaja, dokler zadovoljuje moje potrebe, ko jih neha, si preprosto najdem drugega. Pa vendar, meni se to zdi nekako žalostno, da te imajo ljudje radi le tokolo časa, dokler strežeš njihovim potrebam. Sam nisem tak. Ob mnogih ljudeh sem stal tudi, ko stvari niso bile ravno rožnate. Ampak saj ne vem, morda bi pa res moral spremeniti taktiko.

Dragi člani foruma! Ker je to moj prvi članek, najprej en lep pozdrav vsem prisotnim. Prav tako bi se na začetku rad zahvalil urednikom za sprejem na formum, kamor sta me pritegnila predvsem simpatija do alternative duhovnosti in želja po druženju s podobno mislečimi. Kot fant, ki ga radovednost žene predvsem k človeku, se rad ukvarjam s sociološkimi tematikami in si širim obzorja skozi dialog in izmenjavo mnenj. Svoj prvi članek, pa bi namenil partnerskim odnosom, o katerih že daljše obdobje razmišljam nekako takole: Zadnjih nekaj let opažam, da je individualizen vedno bolj prisoten tudi v partnerskih odnosih. Reči moram, da me zapaženo dejstvo kar malo žalosti, saj sem si sam, partnerski odnos, od nekdaj predstavljal kot skupnost, v kateri dva, s SKUPNIMI MOČMI gradita za srečo, radost in veselje obeh. Sicer se zavedam, da je človek v prvi vrsti individualno bitje. Pa vendar se to individualno bitje uresničuje skozi interakcijo z drugimi bitji, ob čemer bi se moralo zavedati tudi svoje odgovornosti, ne le pričakovanj. Sam si odnosa, v katerem se mora eden partner le prilagajati, drugi pa lahko počne kar si želi, ne znam predstavljati. Pa vendar se zadnje čase srečujem večinama le z omenjenim pristopom, kjer bi se imelo vse, dalo se nebi pa nič. Sprašujem se, ali sem morda starokopiten, ker si želim odnosa, v katerem bi se zanj trudila oba enako, v katerem bi drug drugemu stala ob strani, se poskušala razumeti in skupaj uživala plodove najinega truda? Podobno individualno mišljenje srečujem tudi pri prijateljih. Večina jih kar naprej ponavlja, kako super je biti sam (samostojen kakor radi poudarijo), imeti to noč eno, drugo noč drugo in uživati življenje, maksimalno, kakor se le da. Osebno mi tak način ni nič kaj bljizu, sem že večkrat poskusil, a me taki odnosi ne zadovoljujejo. Ravno obratno, puščajo me hladnega, nezadovoljnega, zato še vedno sanjam o ljubezni, o pristnem, globljem odnosu, o medsebojnem spoštovanju, o predanosti in zvestobi. Zanima me kako na omenjeno gledati vi?