SimonW

SREČA JE POT NE CILJ (za srečno 2015) Ljudje sami sebe nenehno prepričujemo, da bo naše življenje boljše, ko bomo končno našli primernega partnerja, se poročili, imeli otroka in potem še enega... In potem nas začne skrbeti, da otroci še niso dovolj veliki in pomislimo, kako srečni bomo, ko naposled odrastejo. Potem nas nenadoma prične skrbeti njihova puberteta in že komaj čakamo srečo, ki jo prinaša zaključek te burne etape. Govorimo si, kako popolno bo naše življenje, ko bo našemu partnerju končno uspelo osvojiti vse zastavljene cilje; ko bomo končno imeli udobnejši avto, večjo hišo, ko si bomo končno lahko privoščili oddih... Toda resnica je, da ga ni boljšega trenutka za srečo, kot je tale tukaj in sedaj. Če ne sedaj, kdaj potem? Življenje bo vedno polno izzivov. Bolje je to sprevideti in se odločiti za srečo vsemu navkljub. Ljudje vedno čakamo, da bomo nekega dne končno lahko zaživeli; vedno se na poti najde kakšna ovira; kakšna reč, ki jo moramo še razrešiti; kakšen neporavnani dolg; kakšen trenutek, ki ga je še treba pretrpeti; kakšen kredit, ki ga je še treba odplačati... In ne dojamemo, da so vse te ovire, le del življenja... Ta vidik nam kaže, da ni neke posebne poti do sreče, temveč je sreča pot sama. Vsak trenutek je zato zaklad in še toliko večji, ker čas, ne čaka nikogar... Pozabi na trenutek, da končno zaslužiš več denarja, da končno zgubiš nekaj kil, da se končno poročiš, da končno napolniš dom z otroškim smehom, da se otroci končno osamosvojijo, da se končno ločiš, da končno pride petkov večer, nedeljsko jutro, pomlad, poletje, jesen, zima, smrt... da bi končno lahko bil srečen. Sreča je pot, ne cilj. Delaj, kot da bi sploh ne potreboval denarja; ljubi, kot da te nikoli nihče nebi ranil in pleši, kot da te nihče nebi gledal. Pa srečno!!! http://www.ksopp.si/ksopp2014-wp/wp-content/uploads/2014/12/happy-newyear-2015-greeting-cards.jpg

Ampak Vesna, JAZ VAS MAM RAD, RAD VAS MAM!!!!!!!! https://www.youtube.com/watch?v=VK9qfVQ4Z04

PO DOLOČENEM ČASU Po določenem času človek spozna subtilno razliko med podati roko in lastiti si dušo. In človek spozna, da ljubezen ne pomeni iti spati z nekom in da odnos ne prinaša nobene stabilnosti. In tako se človek prične učiti, da poljubi niso pogodbe, da darovi niso obljube. In človek se nauči sprejemati svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi. Svoje poti se nauči izbirati na podlagi današnjega, saj je jutrišnje še preveč negotovo. Po določenem času človek spozna, da kadar je preveč, celo toplota sonca prične žgati. Tako si zasadi svoj lasten vrt, namesto da bi čakal, da mu cvetje prinesejo. In človek spozna, da zmore, da ja vreden, da je resnično močan. In tako se uči in uči, z vsakim dnem se uči. Po določenem času spoznaš, da biti z nekom, ker ti omogoča boljšo prihodnost, pomeni, da se boš slej kot prej želel vrniti v svojo preteklost. Po določenem času dojameš, da ti le tisti, ki te ljubi kljub tvojim napakam in ne da bi te želel spremeniti, lahko prinese srečo, ki jo iščeš. Po določenem času uvidiš, da se prijateljstvo, ki si ga izbiraš le zato, da bi pregnal svojo osamljenost, kmalu sprevrže v sovraštvo. Po določenem času pričneš razumeti, da je resničnih prijateljev malo in da tisti, ki se zanje ne bori, ostane slej kot prej obkroženi le z lažnimi prijateljstvi. Po določenem času opaziš, da lahko besede, nepremišljeno izrečene v nekem trenutku, bolijo celo življenje tistega, ki si ga prizadel. Po določenem času spoznaš, da se lahko opraviči vsakdo, toda oproščati zanjo le veliki duhovi. Po določenem času dojameš, da če resnično raniš nekoga, prijateljstvo ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Po določenem času uvidiš, da četudi si srečen z ljudmi, ki te obkrožajo, pogrešaš tiste, ki si jim dovolil oditi. Po določenem času pričneš razumeti, da je vsaka izkušnja, ki si jo živel, neponovljiva. Po določenem času opaziš, da tisti, ki prezira ali ponižuje druga bitja, slej kot prej doživi enako ponižanje in prezir, pomnoženo s štiri. Po določenem času spoznaš, da se vse najboljše ni skrivalo v prihodnosti, temveč prav v trenutku, ki si ga živel. Po določenem času dojameš, da prositi, odpustiti, reči, da imaš rad, da pogrešaš, da potrebuješ, da bi rad bil prijatelj, pred grobom nima več nobenega smisla. Prepozno je. Nikoli ne dovoli, da bi ti bilo karkoli prepozno. Toda na žalost, spoznaš, le po določenem času... Avtor: Jorge Luis Borges

Enkrat, že dolgo, dolgo nazaj, sem se tudi sam spraševal: "Zakaj se slabe reči dogajajo ljudem, ki si želimo le dobrega?" Odgovor, ki sem ga dobil, pa se je glasil takole (morda bo v navdih še komu): "Dolžnosti, ki jih naloži življenje so dar in človeka poučijo o življenju samem. Znanje, pa je za življenje potrebno, kajti neznanje je tisto, kar človeka zavede v zmoto. Neizpolnjevanje dolžnosti pomeni kopičenje težav, kar človeka slej kot prej privede do točke, da jim ni več kos. Sooči se s svojimi izzivi vestno, saj so resnica. In pomisli, je karkoli vredno več od resnice?" Če malo poenostavim: Kadar nas nekaj boli, je to le opozorilo, da nekaj ni v redu. Bolečina nam tako prinaša natanko tisto, kar potrebujemo. Spodbudo, da nekaj naredimo. V njej se skrivajo vsi potrebni odgovori, le prisluhniti je treba: "Kaj za "božjo voljo" nam sporoča." Tako jo lahko uporabimo kot neprecenljivo orodje, za naš duhovni razvoj.

ODA IRONIJI Prišla je nadme Nebeška Tepežka. Da sem spoznal, do smrti želim Živeti. In žrtvoval umazanca, ki me je zapeljeval v bedo lastne umazanije. Tako sem postal "terorist" s Spoštovanjem do Vsega Živega. Pa če mi sedaj, kakor Newtonu, na glavo pade jabolko, bo to gotov dokaz, da ne živim z glavo v pesku, o preljubi črvički. A vedno mi bo kaj v Temi, saj nikoli nebom vedel toliko, da bi se ne mogel še česa naučiti. Vsaj v tem življenju ne. Zatorej Živi, si pravim, saj zato pa je Življenje. LJUBI, saj zato pa je ljubezen!!! IŠČI, in našel jo boš, RESNICO!!!

NIKOLI ODDANO PISMO Nekega dne boste zagotovo prišli tu mimo in morda prisluhnili moji besedi, ki jo že toliko časa tiščim v sebi, ker preprosto ni bilo ušes, ki bi bile pripravljene prisluhniti. Težko je. Še vedno, čeprav je minilo že toliko časa, boli. Boli neskončno in do zadnjega živca. Vem, da sem kriv sam. Kriv sem zaradi obsesije, ki me je obsedala, in predvsem zaradi tega, ker tiste nesrečne noči nisem bil priseben. Ne vem kaj naj rečem. Mislil sem, da bova tako poletela do neba, izpadlo je pa tako, da niti vžgati nisem mogel. In kolikor bolj se je bližalo jutro, kolikor bolj se je vračala moja zavest, toliko bolj je bolečina parala moje srce. Prvo in najbolj grenko spoznanje, je bilo vsekakor dejstvo, da sem zapravil priložnost, ki sem jo toliko časa iskal z vso svojo vnemo. V naših vodah, so take priložnosti kakor duhovi: vsi o njih govorijo, a le redki so jih videli. Drugo grenko spoznanje pa je bilo dejstvo, da nisva sama, ampak v družbi vas, ki ste... ne vem, kaj ste počeli. Ko se danes oziram nazaj, vem da sem moral skozi to izkušnjo. Dala mi je uvid v to, kako zelo pomembno je, da se človek trudi, po vseh svojih močeh za svoje sanje in prave cilje (prave vrednote, prave reči). Žal pa mi je, da med nami ni bilo komunikacije, skozi katero bi že zdavnaj lahko razčistili dvome, tako da bi nikomur ne bilo treba trpeti. Zame je bilo letošnje leto eno izmed težjih let v mojem življenju. Leto 2014 mi je vzelo čisto vse, kar je bilo vrednega v mojem življenju. Ne vem, če sem si to zaslužil, upam pa, da je bilo zaradi tega, da bi se izpopolnil kot osebnost.