Khm, daj ženska zbudi se. Počasi se zvlečem do kopalnice, se vmes še parkrat zaletim ,med drugim tudi z ritjo v rob. Zakolnem. Prisegla sem si da ne bom več klela, da je to grdo. Pridem do kopalnice, končno. Se pogledam in nasmehnem, kar tako....za dobro jutro, ker mi je nasmeh všeč. Tako stojim tam in gledam svojo grivo skuštrano. Rada imam svoje laske, sploh sedaj ko so se začeli zopet bohotiti. Opravim celoten jutranji ritual, ki se je začel ponavljati iz dneva v dan. Vedno isto, sovražim monotonost. Vsaj uro zbujanja bi lahko spremenila...
Problem je z obleko, kot vsako jutro....nič kar navlečem nase, mi ni po godu. Grrr, jezno potegnem gor sive hlače, živo oranžno majčko (da se me ja vidi na daleč), da me tisti osebek sigurno ne bo zgrešil, če me pa bo, ga bom pa grdo pogledala.Pa še bež torbico in bež čevlje in gremo. Stokrat preverim če sem res zaklenila, le zakaj to počnem?? Ker se mi prav lahko zgodi, da ne bi.
Ko tako hodim po mestu, opazujem prebujajoče se mesto, vedno več ljudi na ulici...in golobov. Nikoli ne vem, kdaj se bo kakšen odločil in mi zletel na glavo, po možnosti opravil kakšen obred, se zaletel vame. Vendar se ne dajo motiti. Prav imajo. Sploh ne vem kdaj, ampak prispela sem na cilj. Še predno se spravim v delavni pogon pa zavijem v pekarno po rogljiček. Vsakič ista pekarna, enaka vrsta rogljička.
Vse kar počenjam mi tako hitro mine,moje misli so vedno tam gor nekje, bolj malo časa na zemlji. Tako tudi ne opazim, kdaj sem prišla pred pisarno, jo poizkušala odpreti toliko časa, dokler kolegica ni prišla ven se na široko nasmehnila in mi rekla:˝ Kaj je ljubica, a še spančkaš?˝
- Preberi več...
- 5 komentarjev
- 109 ogledov