Nekje sem slišala, da je pri otrocih, pri pubertetnikih pa še posebej, zelo pomembno, da si jim ne le vzgled, trden in moče, ter neomahljiv, pač pa jim tudi kot pokvarjen gramofon nenehno trobiš, kakšne so tvoje vrednote. Pri tem jim ne tupiš v glavo, da morajo takšne biti tudi njihove, vendar upaš, da se jih čim več prime v času, ko so še "tvoji". Priznati moram, da me 5 letni sin velikokrat daje na preizkušnjo - a mami še tako misli, kot je pred nekaj meseci o tej zadevi? In moram velikokrat pomisliti - kakšno je bilo že moje mnenje o tem? V bistvu me je velikokrat strah, da temu mojemu trmalu, dajem prestroge meje, pa vendar, ko popustim, sam nekako pokaže, da je bila tam postavljena meja čisto prava. zaleti se vanjo in potem se začuden umakne, kot da bi se v bistvu bal, da je tam dol prepad, kot da ga pomanjkanje meje v bistvu navdaja s strahom in ne zmagoslavjem. Zato - po nekaj tako preizkušenih situacijah - sva si z možem edina - dajeva mu varno zavetje z normalno dozo frustracij in in travm (tega ne moreš imeti, tega ne smeš, to pri nas ni dovoljeno ...) Kazni, fizične ali psihične, pa pri nas niso uporabljene - otrok se itak trudi, da bi ti bil nenehno všeč, dovolj je, da ga opozorim, da njegovo dejanje (ne on sam) ni bilo pravo. To naju je z možem sicer zaenkrat pripeljalo do zelo hudih preizkušanj in trm, ampak menim, da je taka pot edino prava, najin otrok pa pač tak, da mora za vsako stvar z glavo skozi zid, da preveri, če boli
