Zala_

Zanima me, če je smiselno dat delat natalno karto... mnenja, izkušnje...

Organika mogoče?

Jaz mislim, da ima lahko ena oseba, ki je "na mestu", npr.: en učitelj, vzgojitelj... lahko pri otroku ključno vlogo in bistveno zmanjša "škodo", ki jo je naredila "domača vzgoja"... sam koncept/sistem ni tako zelo pomemben....Lahko je sistem super, ampak nekatere stvari niso odvisne samo od tega.... oz. ne zaživijo brez oseb, ki bi to res živele...

Jaz ne vidim smisla v tem. Eni mogoče ga. Zagovarjam pa svobodno voljo vsakega, da se odloči.

To si pa tko dobr napisal

Jaz mislim, da so tega potrebni bolj odrasli, otrok se nauči moralnega in duhovnega preko zgleda. Dejstvo je, da ure matematike pač niso samo ure matematike... Problem je bolj, da presoja odraslih oseb (učiteljev), dostikrat ni moralna oz. ni takšna, da bi spodbujala duhovnost, moralnost... Nekaterih stvari se ni smiselno učiti posredno, ampak v situacijah, ki nastajajo... zato pa ne rabiš posebnega učnega načrta, ampak relativno zdrave osebe, ki delajo z otroci... moje mnenje pač... aja nisem vsega brala, tko, da je mogoče off topic

https://www.youtube.com/watch?v=cOSge0IDEBg

Jaz mislim, da je problem tam, kjer se prevara veže na prvotno travmo/travme, ki so že nastale prej in problem je dostikrat v tem, da take osebe zbirajo ne-varne ljudi, ki to počnejo.... Pri "stabilnem" človeku pa prevara nima tako velikega učinka in najbrž tak partner niti ne bo pogosta izbira, če pa že, bo pa to videl kot slabo izbiro... Vprašati pa se je tudi treba, kaj vse je prevara...

Ja, res je pogum sprejeti vse to in se odločati vsak dan znova za drugačen način življenja. Dober film, hvala, da si ga prilepila .

Ne bi se strinjala v tem, da skupinska/sistemska terapija ne deluje v tem smislu, nasprotno poudarja pomen povezovanja z višjo silo, že sam "laični" program 12 stopnic A.A., to poudarja... vsaj moja izkušnja je taka . Terapije tiste, ki so res dobre so postale precej bolj "široke", seveda pa govorim samo o tistem, kar sem sama poskusila in je pač "priznano", oz. velja za kakovostno.

Stigme odvisen, zdravljen, ozdravljen so šle tudi meni skrajno na živce, ampak sem ugotovila, da igrajo veliko vlogo pri zanikanju- ki je kar velik del problema. Odvisniki si vsi po malem "zakrivamo" del realnosti in če hočeš vzpostavit odnos s sabo, je to zanikanje treba čim bolj zmanjšati. Čeprav po nekem času niti ni toliko več pomembno... Mayan vesela sem, da si izpovedala svojo zgodbo. Omenjala si praznino, občutke praznine, poleg vseh drugih, ki sem jih na tej poti tudi sama precej dobro izkusila, se jih bala, jih poskušala potlačit... dokler nisem ugotovila, da je praznina precej logično občutje, glede na moje življenje v alkoholični družini, kjer moje želje, potrebe, ustvarjalnost... niso bile videne, kaj šele upoštevane. Posledica tega je bila, da sem poskušala ugotoviti, kaj starša potrebujeta in jima to izpolnit, zato da je bil mir v hiši (da bi potem mogoče tudi onadva uvidela, da jaz kaj potrebujem...)... Vmes sem izgubila občutek zase, kaj jaz potrebujem, želim, kdo sem jaz, kaj je moj namen... in vse to se je lahko razvijalo šele iz tistega občutka praznine, ki me je z občutki praznine, v resnici opozarjalo tudi na to ;-). Zdi se mi, da obravnava odvisnosti res potrebuje globinski pristop ...

Jaz ne vem, če se ljudje pretvarjajo, ko rečejo, da jim je žal, po moje to tudi resno mislijo (vsaj zase lahko povem, da sem si neštetokrat rekla, da bom abstinirala od kakšnega vzorca pa ni in ni šlo, pa sem povedala partnerju, pa sem čez dva tedna ponovila isti vzorec...), ampak potem je vzorec močnejši od volje po abstinenci in seveda deluje kot, da gre za manipulacijo, v bistvu gre pa za še en neuspel poskus abstiniranja, ki prvo prizidane tistega, ki se trudi, da bi ostal trezen in potem še vse okrog njega. Tako, da v smislu sočutja, empatije do tega in sebe, ker nazadnje tudi mi kot partnerji, poskušamo dati ultimat in ga ne speljemo (to je isti vzorec kot pri alkoholiku, ko poskuša abstinirat, pa ne gre...), se mi ne zdi, da gre za to, da se ti drugi smili. Se pa zelo strinjam s tabo, da je treba poskrbeti zase, če je treba se tudi oddaljit od zveze. Mislim, da je glavni problem soodvisnega, da precej visi na "težavnemu partnerju", kar mu služi kot krpanje svoje lastne praznine...

Zavrtele sva se v nek krog nečesa drugega, kar je tema. Namreč (so)odvisnost kot relativno trajni način bežanja pred težavami, pred samim sabo ( npr.: v alkohol, v misli- on mi to dela, jaz pa sem samo nemočna žrtev...). "Delati, soočati se s temi vzorci" seveda ne pomeni, pritisk nase KAKO BI MORALO BITI (ker to je del prejšnje štorije: alkoholik bi moral nehat piti, jaz bi morala postaviti ultimat, oditi...). Ampak pomeni ohranjati abstinenco in postati odgovoren za sebe. Ko razmišljam, kako bi morala delat, mislit, izgledat, se grem "zadet", ker tega ne prenesem. Ko ostanem s tem, kar je, prevetrim svoja prepričanja, vidim iz kje to izhaja, imam pa možnost nekaj narediti s tem. Oditi na sprehod je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje,po sprehodu in stiku z naravo (tudi svojo, je veliko lažje ukrepat ali se umiriti, kar pač je v tem trenutku uredu zate), medtem ko odit na kozarček, sanjarit o čem... (ki to iskreno nikoli ni samo to), je pa beg. Glede dišanja in gnitja, pa smo vsi v tem. Prevzeti odgovornost pa ne pomeni iz gnitja naredi dišanje (ker tudi to je odvisnost), Rada bi še samo napisala, da obstaja pot iz odvisnosti, ker jo včasih sama nisem videla, ali pa se mi je zdela pretežka. Danes pa trdno stojim za tem, da obstaja, za vse tiste, ki so taki kot sem bila sama, da sem nujno potrebovala malo spodbude in kanček upanja . To je tudi edini namen, da sploh pišem še v tej temi .

Hvaležna, za to, da sem danes v mirnem tonu povedala ene stvari in s tem naredila sebi dovolj prostora zase. Hvaležna, da pričenjam zaupat, da je vse tako kot mora biti. Hvaležna za vse ljudi na moji trenutni poti, tudi za tiste, ki sem jih v teh letih izgubila.