Rok Kovač

Tisi uvod, ni bil napisan zato, pač pa ker nisem bil dovolj pozoren in sem se nezavedno opredelil. Čeprav je pa res, da ne opisuje mojega mnenja najbolje ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Naivnost je lastnost, ko nekdo slepo zaupa v nekaj in ne išče dokazov. Ko verjame v dogme. Te pa so lahko pravilne ali napačne, resnične ali izmišljene ... Res pa je, da je beseda slogovno zaznamovana in večinoma nosi slabšalni prizvok. Hvala, toda v življenju bi se raje ukvarjal s čim drugim. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

anketa: https://kovarok.typeform.com/to/zV97d4 Dnevi minevajo, planeti potujejo po svojih tirnicah in nam kažejo konstantno spreminjajočo se usodo, jaz pa se že dneve mučim z mislijo, da se dogaja nekaj čudnega ... Neka zla slutnja se mi plazi v um ... Sinoči me je prebudila mehka, a na nek način kruta svetloba prvega luninega krajca, ki je svoje dolge zverižene kremplje ovila za okvir okna, neslišno vstopila v sobo in se vtihotapila v miren spanec. Ves preznojen in prestrašen sem se dvignil s postelje, se z glavo zaletel v strop, da je odmevalo po celi hiši, nato pa zaskrbljeno prisluhnil tišini, da bi zaznal vsakršen še tako majhen šum, ki bi oznanjal prisebnost kakšnega drugega živega bitja. A vse je bilo tiho, le periodično bitje srca, ki je po žilah potiskalo razburkano kri, mi je odzvanjalo v ušesih. Spati nisem več mogel, oblekel sem lahno, laneno haljo in stopil na balkon - na mrzel severni veter, ki me je v trenutku zanesel do ograje, in če se nebi čvrsto oklenil ledenega jekla, bi prav gotovo padel po od dežja spolzkih ploščicah. Odločil sem se: naposled je le prišel trenutek. Ni mi bilo lahko, a vse preveč dokazov je pričalo, da to moram storiti ... Vstopil sem nazaj v toplo sobo, prižgal svečo z vonjem jagode in se zazrl vanjo. Ko je vročina segrevala vosek, je ta tekel po dolgi zveriženi steni sveče, se zvijal, ustavljal in na hladu strjeval , da je nehote spominjal na sloze ... Prizor - v vsej svoji lepoti in veličastnosti - me je kar nekoliko uspaval ... A že v naslednjem trenutku me je zbudila prejšnja slutnja. V temnem s pajčevinami prekritem kotu je stala debela hrastova mizica, okrogla ploskev, postavljena na težak tripod. Na mizi pa ... je okrogel predmet prekrivala škrlatna tkanina. Pravokoten prt, s čipkastim robom, je visel z mize. Odgrnil sem blago in v svetlobi edine sveče se je zalesketala kristalna krogla, nečloveško okrogla in naravnost zlovešča zaradi svoje popolnosti. Predmeti so v šibki svetlobi lahno zibajočega se plamena po vsej sobi metali sence … Krogla pa je bila – kljub temu, da je bila od sveče oddaljena kvečjemu kake pol metra - nekako temna. Z rokami sem se ji približal in zažarela je v močni turkizno modri barvi. Sveča je v pišu vetra, ki se je skozi priprta vrata splazil v sobo, ugasnila, v nos mi je prišel vonj dima, ki se je še naprej mešal z nenavadno močnim vonjem po jagodi … Rok nisem odmaknil od krogle. Slutnja je postajala čedalje močnejša, tisto se je približevalo, se občasno skrilo za kakšnim vogalom v moji zavesti, a venomer je bilo prisotno. Kristal je žarel, utripal, mi kazal vedno nove podobe … Smrt, skupina prijateljev, svinčnik , list papirja, sovraštvo, bol ... Podobe so sedaj že tako hitro hitele mimo, da jim nisem mogel več slediti. Nato pa … Konec. Čista tišina. Tema. Dvignem glavo, zadanem v nizek strop, srce mi divje razbija. Huh, le zaspal sem. Vstanem, vrata so odprta. Mraz je v sobi. Roki položim na mizo, prav tja ob kroglo, prešine me gorko spoznanje, ni mi usojeno, da bi bil sposoben drugim napovedovat usodo. Kroglo porinem v kot. A vem, kaj vse to pomeni: Za ljudi je bolje, da rešijo to anketo. Bla, bla, bla … Hitro, vzemite karte v roke, odprite spodnjo povezavo in si dokončno zapečatite usodo, če tako hočete. Hvala https://kovarok.typeform.com/to/zV97d4