anketa: https://kovarok.typeform.com/to/zV97d4 Dnevi minevajo, planeti potujejo po svojih tirnicah in nam kažejo konstantno spreminjajočo se usodo, jaz pa se že dneve mučim z mislijo, da se dogaja nekaj čudnega ... Neka zla slutnja se mi plazi v um ... Sinoči me je prebudila mehka, a na nek način kruta svetloba prvega luninega krajca, ki je svoje dolge zverižene kremplje ovila za okvir okna, neslišno vstopila v sobo in se vtihotapila v miren spanec. Ves preznojen in prestrašen sem se dvignil s postelje, se z glavo zaletel v strop, da je odmevalo po celi hiši, nato pa zaskrbljeno prisluhnil tišini, da bi zaznal vsakršen še tako majhen šum, ki bi oznanjal prisebnost kakšnega drugega živega bitja. A vse je bilo tiho, le periodično bitje srca, ki je po žilah potiskalo razburkano kri, mi je odzvanjalo v ušesih. Spati nisem več mogel, oblekel sem lahno, laneno haljo in stopil na balkon - na mrzel severni veter, ki me je v trenutku zanesel do ograje, in če se nebi čvrsto oklenil ledenega jekla, bi prav gotovo padel po od dežja spolzkih ploščicah. Odločil sem se: naposled je le prišel trenutek. Ni mi bilo lahko, a vse preveč dokazov je pričalo, da to moram storiti ... Vstopil sem nazaj v toplo sobo, prižgal svečo z vonjem jagode in se zazrl vanjo. Ko je vročina segrevala vosek, je ta tekel po dolgi zveriženi steni sveče, se zvijal, ustavljal in na hladu strjeval , da je nehote spominjal na sloze ... Prizor - v vsej svoji lepoti in veličastnosti - me je kar nekoliko uspaval ... A že v naslednjem trenutku me je zbudila prejšnja slutnja. V temnem s pajčevinami prekritem kotu je stala debela hrastova mizica, okrogla ploskev, postavljena na težak tripod. Na mizi pa ... je okrogel predmet prekrivala škrlatna tkanina. Pravokoten prt, s čipkastim robom, je visel z mize. Odgrnil sem blago in v svetlobi edine sveče se je zalesketala kristalna krogla, nečloveško okrogla in naravnost zlovešča zaradi svoje popolnosti. Predmeti so v šibki svetlobi lahno zibajočega se plamena po vsej sobi metali sence … Krogla pa je bila – kljub temu, da je bila od sveče oddaljena kvečjemu kake pol metra - nekako temna. Z rokami sem se ji približal in zažarela je v močni turkizno modri barvi. Sveča je v pišu vetra, ki se je skozi priprta vrata splazil v sobo, ugasnila, v nos mi je prišel vonj dima, ki se je še naprej mešal z nenavadno močnim vonjem po jagodi … Rok nisem odmaknil od krogle. Slutnja je postajala čedalje močnejša, tisto se je približevalo, se občasno skrilo za kakšnim vogalom v moji zavesti, a venomer je bilo prisotno. Kristal je žarel, utripal, mi kazal vedno nove podobe … Smrt, skupina prijateljev, svinčnik , list papirja, sovraštvo, bol ... Podobe so sedaj že tako hitro hitele mimo, da jim nisem mogel več slediti. Nato pa … Konec. Čista tišina. Tema. Dvignem glavo, zadanem v nizek strop, srce mi divje razbija. Huh, le zaspal sem. Vstanem, vrata so odprta. Mraz je v sobi. Roki položim na mizo, prav tja ob kroglo, prešine me gorko spoznanje, ni mi usojeno, da bi bil sposoben drugim napovedovat usodo. Kroglo porinem v kot. A vem, kaj vse to pomeni: Za ljudi je bolje, da rešijo to anketo. Bla, bla, bla … Hitro, vzemite karte v roke, odprite spodnjo povezavo in si dokončno zapečatite usodo, če tako hočete. Hvala https://kovarok.typeform.com/to/zV97d4