Ja, El Nino, res naj bi človek z leti postajal pametnejši. Ampak prav zaradi tega ne razumem, zakaj se starša vedno bolj zapirata vase, pogrevata v nedogled stare zamere, katere smo že pred leti razčistili (tako se je vsaj zdelo), si razložili različne poglede na zadeve in našli - tako se je zdelo - skupni jezik. Ampak sedaj se vse te zadeve pregrevata in vedno bolj velja (zanju) njuna, zamerljiva verzija. Nikakor si ne pustita blizu, vedno me pustita z neko krivdo na srcu, po drugi strani pa zamera, zakaj jih pogosteje ne obiščemo. Ampak kako, ko pa vedno potrebujem nekaj dni, da si na novo "zaližem" rane, ki mi jih zadata s tem, da me znova in znova naredita za nekaj krivo. Vem, da je stvar v "gumbih" na katere pritiskata in pri meni vedno delujejo. Pa kako naj se tega rešim? Kako naj ju naredim bolj pozitivna? Želita si bližine in hkrati bežita pred njo. Ej, sem zakomplicirala! Če si me prebral - imaš mogoče kakšen nasvet zame? Vem, da sem že prav sitna, ampek če mene kaj zamori, me zamori to, da sem s komerkoli v sporu ali nerazumevanju! Želim ti lepo noč in hvala!!!