Ja, pomembno je, da v tebi vidi človeka, samo kaj ko pa izbiram vedno samo take, ki se jim moram nekaj dokazat, tisti, ki me imajo radi takšno kot sem, me ne privlačijo. Baje da je to od vzgoje, ker sem se pač večno mogla doma dokazovat, čeprav mi še danes ni jasno zakaj. Pač neki vzgojni prijemi, za katere upam, da jih sama ne bom nikoli izvajala. Zdaj ko sem s tem tipom končno razrešla, sem pa postala zelo osamljena. Pa ne si mislit, da cele dneve ždim pred mehiškimi nadaljevankami in jočem, daleč od tega, aktivna sem od jutra do večera, od športa, narave, knjig, študij, družbe, kino, službe.... ukvarjam se z vsem možnim, da si napolnim dan, denarja imam dovolj. Torej carpe diem, ampak kaj ko je to vse skupaj tako prazno. Brez teže. Brez teže, ker ni ljubezni, ker so mi bile odvzete sanje, bilo mi je odvzeto upanje. Upanje, ki bi naj umrlo zadnje. Če ste kaj izkušene punce, dajte mi povedat kako iz te faze praznine. Kako in kje naj najdem nekoga, ko si bova oba po pravi meri? Saj pravijo, da bo za to še prišel čas, ampak zakaj je to potrebno tako dolgo čakati? Res je, da sem postala bolj premišljena in pazljiva in težko nasedem moškim, kar bi bilo včasih bolje, da bi nasedla vsem besedam in v njih tudi uživala, kakor ogromno deklet, ki jih opazujem v njihovih zvezah. Kako naprej