*glas*

Izrael je 1.aprila napadel Iransko veleposlaništvo v Siriji in ubil 7 Iranskih visokih predstavnikov.. Iran je sedaj pod klavzulo samoobrambe raketiral poveljniško stavbo in letališče iz katerega je bil izveden ta napad na Iransko veleposlaništvo.

Logar bo naslednji mandatar.. Vsa ta farsa o "razdoru" med SDS in Logarju (+ onih dveh), je pa samo uprizorjena drama, da se naivnim ljudem servira pač neko zgodno, dramo, čustvene igrice.. da imajo občutek, da se nekaj dogaja.. Vbistvu gre pri tej zadevi le za razširitev volilne mase na desni.. Logar bo s svojo stranko, na naslednji volitvah zadovoljil potrebo po "novem obrazu", da pobere glasove od ljudi, ki bi radi volili bolj desne ideje, pa se jim gabi SDS in NSI, sočasno pa bo pobral vse glasove od velike večine razočaranih, ki so volili zadnji "novi obraz"..

CO2, obnovljivi viti energije in nevarnost energetske krize: https://www.youtube.com/watch?v=vEUnRBGL1mM

Prekletstvo sedmih dni: Povej mi, kateri je danes dan, in povem ti, kdo si. Teden je za dnem najpomembnejša koledarska enota v našem življenju. Vikendov se veselimo, ponedeljki so žalostni, ker moramo v službo ali šolo. Sedemdnevni ritem je povsem samoumeven, malone od Boga dan, zato ga sprejemamo brez vsakega dvoma. Pa ne zato, ker je tako božanski, ampak preprosto zato, ker smo se rodili v svetu, kjer je sestavni del vsakdanjika in s tem naših navad. Toda ni vedno bilo tako. Egipčani in Grki so se ravnali po desetdnevnem tednu, Rimljani sprva po osemdnevnem etruščanskem tednu, od 1. st. n. št. naprej pa so po Perzijcih in Judih povzeli sedemdnevni, toda šele leta 321 n. št. je po uredbi cesarja Konstantina postal uradni teden Rimskega cesarstva z nedeljo kot prvim dnem. Kasneje se je rimljanski teden združil z nekaterimi poganskimi koledarji v Evropi in Aziji ter krščanskim in islamskim tednom; nazadnje je znotraj gregorijanskega koledarja postal najbolj izstopajoča koledarska enota v svetu. Pomislite: zaporedje dni v letu in mesecu se je večkrat spreminjalo, tok dni v tednu od nedelje do sobote pa se ni spreminjal že od časa Rimljanov! Poleg omenjenih so v svetu sicer znani še razni drugi tedni, dolgi od 3 do 19 dni. Mnogi od njih so nastali iz potrebe po dogovorjenem zaporedju dni neodvisno od astronomskih ciklov, denimo za trgovanje ali kaj podobnega. Z dogovorom so ljudje določili, kateri dnevi v tednu bodo (najbolj) pomembni – vsak tretji, četrti, sedmi, osmi, deseti … Na podoben način so določili dneve za pobiranje davkov in druge uradne zadeve. To zaporedje je potem teklo neodvisno od lunarnega ali solarnega (ali kombiniranega) koledarja, po katerem so se sicer ravnali. Ritem za stroje Fiksen teden je morda praktičen za uglaševanje s tržno in militaristično družbo ter njenim redom, ni pa primeren za subtilno uglaševanje z naravo. Tog, za vse enak sedemdnevni ritem ne obstaja ne v vesolju ne v človeškem telesu ali duhu. Vsi ritmi v naravi kažejo določene nepravilnosti ali nihanja, tudi krožnice planetov niso nikoli povsem okrogle ali elipsaste, ampak so žive krivulje, ki jih sproti oblikujejo mnoge vesoljne sile. Prav bi bilo, če bi skladno s tem utripali naši meseci (in tedni). Prof. Eviatar Zerubavel izraelski avtor knjige Cikel sedmih dni sicer navaja zanimiv argument, da je sedemdnevni cikel zastopan v vsem življenju v naravi. Susan Perry in Jim Dawson pišeta o cirkaseptanskem ciklu, ki naj bi trajal približno sedem dni. Zato naj bi tako ljudje kot živali bili najbolj sposobni prilagajanju prav na sedemdnevni teden. Vse lepo in prav. Toda meni se ob tem porodi vprašanje, zakaj bi se morali prilagajati togemu tedenskemu ritmu? Če je ritem cirkaseptanski, naj bodo še tedni cirkasedemdnevni, kot denimo v hermetičnem koledarju, ki ga omenjam kasneje. Glavni nasprotniki poseganja v teden so predstavniki treh semitskih religij: krščanstva, islama in judovstva. Zanje je teden svet, ker je od Boga dan. Jaz pravim, da je to samo interpretacija. V Svetem pismu vsekakor piše, da je Bog svet ustvarjal šest dni in sedmi dan počival. Ampak On je to storil enkrat, mi se po njem zgledujemo v neskončnost v strahu pred sodbo ali kaznijo, kot da bi nas na to obsodil, sprogramiral. Če si smejo planeti za en krog vzeti približno toliko in toliko dni, zakaj si ne bi smeli še mi? V čudoviti vesoljni uri (ki nam jo je dal Bog) obstaja približno sedemdnevni ritem, zakaj se ga ne bi držali tako, kot ga je Bog ustvaril, ne pa tako, kot smo si mi ta ritem razlagali – okostenelo in neživljenjsko? Skozi stoletja smo tako izgubili prav vsako vez z naravo, vesoljem, nebesnimi telesi. Tudi vanje gledamo le še preko računalniškega ekrana. Edina preostala povezava sedemdnevnega tedna s planeti so imena dnevov, ki so jo menda vpeljali Egipčani, znana pa je bila tudi pri Babiloncih, v Indiji in poganski Evropi. V jezikih, kjer so ta imena ohranjena, se teden začne s Sončevim dnem, nadaljujeje z Luninim, Marsovim, Merkurjevim, Jupitrovim, Venerinim in konča s Saturnovim. Če planete zapišemo v krogu po vrsti glede na oddaljenost od Zemlje, se zaporedje dni pokaže v septagramu: Če začnemo pri Mesecu in gremo v krogu v nasprotni smeri od urnega kazalca, je pred nami zaporedje nebesnih teles. Če začnemo pri soncu in sledimo zvezdi v smeri urnega kazalca, dobimo zaporedje dni v tednu: dan planet sanskrt angleščina nemščina stari germanski naziv latinščina nedelja Sonce ravi-vasara Sunday Sonntag sunnandaeg (Sončev dan) dies Solis poned. Mesec soma-vasara Monday Montag monandaeg (Mesečev dan) Lunae dies torek Mars mangala-vasara Tuesday Dienstag tiwes daeg (dan Tiu-ja, boga neba in vojne) Martis dies sreda Merkur budha-vasara Wednesday Mittwoch* wodnes daeg (dan Wodena, Odina, poglavarja bogov) dies Mercurii četrtek Jupiter guru-vasara Thursday Donnerstag thunres daeg (dan Thora, gromov-nika bogov) Jovis dies petek Venera šukra-vasara Friday Freitag frigedaeg (dan Frigg, boginje neba, poroke in doma, Odinove žene) Veneris dies sobota Saturn šani-vasara Saturday Samstag saeterdaeg (Saturnov dan) Saturni dies V slovenščini je podobno kot v portugalščini, ruščini in drugih slovanskih jezikih prevladalo opisno (nedelja, ponedeljek, sreda) in številčno (torek, četrtek, petek) poimenovanje po delavskem tednu, ki se začne s prvim delovnim dnem in konča z dnem počitka. Le sobota je v nazivu ohranila sledi judovskega Sabatha (torek je »drugi«, kot ruski vtornik). V angleščini, nemščini in francoščini so dobro vidne sledi imen starih poganskih bogov oz. planetov. Zaporedje po planetih so bojda vzpostavili Egipčani in za njimi Rimljani, že pred njimi pa neodvisno Judje in Babilonci. Rimljani so vsako od 24 ur v dnevu po vrsti poimenovali po enem od sedmih takrat znanih »planetov«, tekoči dan pa po prvi uri tistega dne. Kot vemo, je tradicija v vsaki družbi izredno trdoživa, zato si imena sedmih dni še danes sledijo v enakem zaporedju kot pred mnogimi stoletji. Francoska buržoazija je konec 18. stoletja poskusila sedemdnevni teden zamenjati z desetdnevnim, stalinistični režim je Rusom predpisal petdnevni in kasneje šestdnevni teden, toda spremembe so povzročile več zmede kot koristi, zato so se reformatorji po nekaj letih vrnili k staremu tednu, kakršnemu je sicer sledil ostali svet. Oba sistema sta nasprotovala religioznemu nareku sedmih dni in hotela vzpostaviti novi ritem humanističnega dela za družbeno dobro. Žal je takratno življenje steklo v smeri mehanicistične miselnosti in je povezava z naravo pač izostala. Reformatorje je očaral obet svobodne družbe, katero človek ureja sam, po svoji meri, onstran pritiskov verskih dogem, onstran naravnih zakonov, odpirala se jim je prihodnost svetlih možnosti, kjer vladata razum in znanost. Spotoma so izgubili dušo človeka in tako svojo zamisel obsodili na propad. Nisem črnogled, toda mislim, da bo podobna usoda doletela tudi sedemdnevni teden, čeprav že stoletja narekuje ritem človeštvu. Botroval je tudi prevladi strojev, katerim so fiksni tedni odlično pisani na ohišje. Ljudje v njihovem svetu nimamo druge izbire, kot da sklonimo glavo, zapremo čustva v kletko in spremenimo del sebe v stroj. Gregorijanski koledar Julij Cezar je v času svoje vladavine naredil veliko koledarsko reformo. Rimski koledar je bil v osnovi lunisolaren, toda silno nenatančen, zato so meseci sčasoma povsem izgubili povezavo z luninimi menami in letnimi časi. Cezar je leta 45 pr. n. št. koledarju dodal 90 dni, da je uskladil mesece in letne čase. Po nasvetu astronoma Sosigenesa je vpeljal solarni koledar iz dvanajstih fiksnih mesecev, dolgih 29, 30 in 31 dni, z dodatnim dnem vsako četrto leto. Na željo politikov je za začetek leta določil 1. januar. Koledar ni bil popoln, zato se je do 16. stoletja nabralo za 10 dni zamika med koledarskim in dejanskim ekvinokcijem. Leta 1582 je katoliška cerkev reformirala julijanski koledar v tako imenovani gregorijanski koledar – z enim samim razlogom: ohraniti pomladni ekvinokcij čim bliže 21. marcu, da bi lahko dan Velike noči še naprej izračunavali po izvorni formuli, določeni na Nicejskem koncilu leta 325. Poenostavljeno rečeno je velika noč prva nedelja po prvi polni luni po 21. marcu. Gregorijanski koledar se je uveljavljal zelo počasi, saj je bil katoliška domislica in so ga protestanti, seveda, zavračali. Sprejeli so ga večinoma sredi 18. stoletja, Anglija in ZDA leta 1752 (takrat so morali izpustiti že 11 dni). V mnogih kolonijah so ga krščanski misionarji in islamski osvajalci vpeljali z nasiljem. Japonci so spremembe sprejeli leta 1872, kitajci 1912, balkanske države med leti 1915 in 1923, Rusija po oktobrski revoluciji (ki se je po gregorijanskem koledarju pravzaprav zgodila novembra). Naš dogmatični koledar Ker v gregorijanskem koledarju meseci krožijo znotraj sončevega leta neusklajeno z luninimi menami, so pravzaprav le (dolgi) tedni in ne meseci v pravem pomenu besede. Posamezni »meseci« imajo 31 in 30 dni (februar 28 oz. 29) samo zato, ker si je to nekdo (Julij Cezar & co.) izmislil in tak sistem zakonsko predpisal vsem ostalim. Tudi imena »mesecev« so le škrbine, ki smo jih podedovali po rimljanih: marec je prvotno dobil ime po Marsu, bogu vojne, april po odpiranju (popkov, življenja), maj po Maji, boginji plodnosti, junij po Juno, boginji meseca, sledili so oštevilčeni meseci od pet do deset. V čast Juliju Cezarju so quintilis preimenovali v julij, kasneje pa po njegovem nečaku cesarju Avgustusu sextilis v avgust. Ostali so še september, oktober, november, december (torej »sedmi«, »osmi«, »deveti« in »deseti« mesec), le da so v današnjem koledarju po vrsti deveti, deseti, enajsti in dvanajsti. Naše leto se začne v času zimskega počitka, ko nam narava narekuje, naj bomo pasivni, mi pa se prav takrat spravimo k vrhuncu aktivnosti in načrtovanj. Zakaj se leto ne bi začelo spomladi (ali kvečjemu jeseni), kar bi bilo za nas bolj naravno? Ker se je rimljansko leto začelo malce po zimskem solsticiju, se je spodobilo, da se takrat praznuje tudi Jezusov rojstni dan. To ni edini primer prekrivanja cerkvenega praznika s poganskim – tudi velikonočni pirhi in zajčki so ostanek poganskih običajev, kakor tudi noč čarovnic, da božička niti ne omenjam. Minevala so stoletja, tedni in »meseci« so postopoma oddaljevali ljudi od naravnih ritmov in jih navajali na mehanični red. Do danes smo postali eksperti v sledenju temu koledarju vse od službe do zabave in počitka, čeprav je poln očitno škodljivih elementov. Ali tak koledar res pristoji napredni civilizaciji? Res služi človeku ali pa le namišljeni dogmi, ki je sama sebi namen? Naravni koledarji Vsi koledarji so prvotno nastali, da bi služili takim ali drugačnim družbenim potrebam. Že v davni zgodovini so zelo razvite koledarje poznale civilizacije na vseh koncih sveta. Koledar je bil središče popolnoma vsega. Pomagal je pri načrtovanju setve, žetve, predvidevanju začetka in konca letnih časov, po njem so starešine izbirali imena otrok ali celih družin, določal je identiteto posameznikov in skupnosti. Najbolj znani so koledarji Kitajcev, Egipčanov, Indijcev in Majev. Vsem starim koledarjem je skupno to, da so temeljili na naravnih ritmih Meseca, Sonca in drugih planetov ter včasih na nekaterih neotipljivih ritmih, različno pojmovanih v različnih kulturah. Marsikje so sočasno uporabljali več različnih koledarjev za različne namene. V začetku so koledarji vselej temeljili na astronomskih ciklusih. Ker pa ti niso povsem konstantni, pa tudi ne poznamo jih v vseh potankostih, so morala pravila obsegati mehanizem, ki koledar sproti prilagaja nihanjem oz. spremembam v gibanju nebesnih teles. Gregorijanski koledar je našel precej učinkovito rešitev, da ne izgublja koraka s sončevim letom, se je pa zato povsem odrezal od ritma mesecev. Tudi drugi koledarji temu ritmu posvečajo včasih več, včasih manj pozornosti. Keltski koledar Keltsko leto se začne jeseni z mesecem samoniosom (ko padajo semena). Drugi mesec v letu, mid samonios, je prestopen, navadno pa nastopi le dvakrat v vsakih petih letih. Sledijo dumannios, globoka tema, riuros, mesec mraza, anagantios, ko se ne hodi iz hiše, in ogronios, mesec ledu. Pomlad se začne s kutiusom, mesecem vetra, nadaljuje z giamoniosom, mesecem poganjkov, in simivisioniosom, mesecem luči. Sredi poletja je equos, mesec konjev, potem žetveni mesec elembious, in mesec poravnave, edrinios. Zadnji mesec, cantlos, je čas pesmi in proslav ob zaključku leta. Mesec se začne s polno luno, česar ni težko določiti po opazovanju. Kakor je začetek leta jesen, je začetek dneva sončni zahod. V koledarju sta pomembna tudi oba solsticija in ekvinokcija. Mnoge kamnite strukture v keltskih deželah so bile odlični pripomočki za natančno astonomske izračune, spomnimo se samo Stonehenga. Kitajski in hebrejski koledar Kitajski koledar je gotovo eden najstarejših na svetu. Uporabljali so ga že vsaj dva tisoč let pred našim štetjem. Ravna se po gibanju lune in sonca (je torej lunisolaren). Letno ima dvanajst oz. trinajst mesecev. Meseci se začnejo ob mlaju, začetek leta pa je dober mesec po zimskem solsticiju, saj je po koledarskem pravilu zimski solsticij vedno v enajstem mesecu. Dan se začne ob polnoči. Tudi hebrejski koledar je lunisolaren. Pozna 19-letne cikluse, v katerih trinajsti mesec dodajajo v letih 3, 6, 8, 11, 14, 17 in 19. Leta imajo 354 dni (oz. dan več ali manj), prestopna leta pa 384 dni (oz. dan več ali manj), meseci so dolgi 29 ali 30 dni. Dan se začne ob sončnem zahodu. Izračun koledarja je precej zapleten, saj določeni prazniki ne smejo priti na sabath, torej se začetek leta z dodajanjem ali odvzemanjem dneva ustrezno prilagodi. Koledarski meseci se tako le okvirno ujemajo z dejanskimi luninimi menami. Religiozni pečat je verjetno močnejši kot v katerem koli drugem koledarju. Indijski koledar Indijski tradicionalni koledar pozna mnoge različice, pri katerih je le nekaj poglavitnih razlik: začetek meseca je ponekod ob mlaju ponekod ob ščipu, koledarsko leto se v različnih delih Indije začne ob zelo različnih časih glede na lokalne posebnosti, ostalo so manjše razlike v izračunih praznikov in finih poudarkih. Vse različice temeljijo na dejanskem položaju meseca in sonca glede na zvezdno ozadje (tehnično rečeno je to sideralni koledar), ne pa zgolj na matematičnem logaritmu. Predstavljam ga nekoliko obširneje, saj vsebuje zelo pametne domislice, ki kažejo razumevanje soutripanja narave in človeka. V indijskem koledarju ima leto dvanajst mesecev, trinajsti (adhika) mesec se dodaja vsaka dva oz. tri leta. V koledarju so označeni tudi sončevi meseci po položaju sonca v zodiaku. Lunarni meseci nosijo ime po sončevih mesecih, v katerih se začnejo. Pričetek leta je po polni luni spomladi. Meseci se delijo na dve polovici, črno oz. krišna (ko luna upada) in svetlo oz šukla (ko luna raste), dnevi so poimenovani preprosto: »prvi«, »drugi« …»štirinajsti«, nazadnje pa pride še »mlaj« oz. amavasja in »ščip« oz. purnima. Imena dni se določajo po Mesecu, glede na čas, ki ga potrebuje, da v odnosu na Sonce napreduje po zodiaku za 12 stopinj. Vsak tak lunarni dan se imenuje tithi, traja pa med 20 in 27 ur. Sončevi dnevi dobijo ime po tistem tithiju, ki je aktualen ob sončevem vzhodu. Poudariti je treba, da se določenim dnem v mesecu tradicionalno pripisuje poseben učinek. Ščip in mlaj (ter dneva pred in/ali po njima) sta navadno dneva praznovanja in počitka, prvega in osmega dne naj se učenci in študentje ne bi dotikali knjig, enajsti dan je (v povezavi z dnem prej in po njem) primeren za post in duhovne aktivnosti. Dan se začne ob sončnem vzhodu, noč ob sončnem zahodu. Koledar ima zanimivo posebnost – tako dan kot noč imata po 30 ur (skupaj 60; ura je torej dolga 24 naših minut), toda dolžina ur se spreminja glede na letni čas. Poleti so dnevne ure daljše, nočne pa krajše, pozimi pa obratno. Na internetu sem našel uro, imenovano auspiwatch, ki kaže take ure in vse druge posebnosti indijskega koledarja. Pri takem računanju ur bi v našem podnebnem pasu »osemurni« delovnik poleti trajal dobrih devet naših ur, pozimi pa slabih sedem. Predlagati drseči čas v svetu atomske natančnosti je gotovo drzno, ne dvomim pa, da bi naš organizem tako merjenje časa sprejel odlično. Še ena zanimivost indijskega koledarja je ta, da je že pred tisočletji upošteval globok, cikličen čas, za razliko od judeokrščanskega linearnega pojmovanja časa. Dolga obdobja se imenujejo juge, trajajo pa od pet do več sto tisoč let glede na to, kdaj prihaja do prekrivanj med planeti. Začetek vesolja je postavljen več kot 150 trilijonov let v preteklost, zadnja juga (kali-juga) naj bi se začela pred 5110 leti. Po nekaterih koledarjih je začetek kali-juge podlaga za računanje letnic trenutne ere. Hermetični lunarno tedenski koledar Po vzoru starodavnih lunisolarnih koledarjev je nastal zanimiv sodobni koledar, ki je zamišljen kot možna globalna alternativa gregorijanskemu koledarju. Zasnovan je podrobno in sistematično, zato tukaj nudim kratek vpogled vanj, čeprav se mi sicer ne zdi povsem posrečen. Več o njem lahko preberete na www.hermetic.ch. Hermetični lunarno tedenski koledar ima 12 oz. 13 mesecev, ki trajajo od mlaja do mlaja. Vsak mesec ima štiri tedne, dolge med šest in devet dni – »nedelja« je vedno ob mlaju, ščipu in obeh krajcih. Dnevi se začnejo ob sončnem vzhodu, ura je tako za šest ur zamaknjena za standardnim časom. Ob šestih zjutraj je po hermetičnem koledarju 00:00. Meseci so poimenovani po pionirskih raziskovalcih psihoaktivnih rastlin in kemikalij (kar se mi zdi nekoliko za lase privlečeno). Dnevi v tednu so preprosto »prvidan«, drugidan«, »tretjidan«, »četrtidan« in »petidan« (Dayone, Daytwo, Daythree, Dayfour, Dayfive), zadnji dan pa se imenuje »lunidan« (Moonday), ker je takrat lunina mena. Kadar je teden najkrajši, torej dolg šest dni, so to vsi dnevi; kadar ima sedem dni, je predzadnjemu ime »svobodan« (Freeday); kadar ima teden osem dni, dodamo še predpredzadnji dan »njendan« (Herday); kadar ima devet dni se pred slednjega vrine še »devetidan« (Nineday). Koledar ima nekaj zanimivih rešitev, toda določene zamisli so zastavljene preveč neživljenjsko, da bi bile globalno sprejemljive. Boljše izhodišče za alternativni svetovni koledar najdemo v že opisanem indijskem koledarju. V cvetju letnih časov Po vsem napisanem mi ni težko za piko na i dodati sklep, da smo v različne nivoje tedna oviti kot v plasti mavca. Naš koledar ne diha z nami, ampak nas stiska v primež svojih pravil, ki strežejo le produktivnosti za dobro denarja. Kloni sedemdnevnega tedna so ure in minute, dnevi od polnoči do polnoči, meseci od januarja do decembra, leta od prvega do dva tisoč sedmega z vseh 365 dni in 52 tednov – vsi skupaj so naša ječa, puščava brez predstav. »Sobota devetega junija 2007 ob 11:33« je zapis za robote. Našim predstavam bliže zveni »drugi dan po zadnjem krajcu v mesecu češenj v letu vode …« Na koncu je zadnja skrb, po katerem štetju izberete letnico. Za splošno svetovno rabo, lahko ta številka ostane enaka kot doslej, je pa tudi veliko drugih možnosti – v sami naravi, ne pa v karakterističnih družbenih pojavih, kot so rojstva svetnikov, prerokov ali predsednikov. Najpomembneje se mi zdi spremeniti glavni del oklepa: sedemdnevne tedne in fiksno dolge »mesece«. Po zdravi pameti ni razloga, zakaj bi jih ohranili, edina razloga sta vztrajanje pri (dogmatični) tradiciji in lenoba. Zdi se mi, da so »primitivne« civilizacije naših prednikov poleg zdrave pameti premogle tudi veliko več intelektualnih zmogljivosti. Ni jim bilo težko slediti zapletenejšemu koledarju, ki terja sprotno opazovanje nebesnih pojavov in ki te jasno formulira za lažjo orientacijo skozi čas. Danes nas koledar sili v nedogled odštevati sedmice in tridesetice, kot da smo bebci. Morda zato bebci tudi postajamo. Seveda potrebujemo preprost, razumljiv koledar, toda v okviru merila, ki ga je omenil Einstein: »Vse je treba narediti kolikor je mogoče preprosto, vendar niti za las preprosteje.« Saj planetov in ozvezdij ob vsem svetlobnem smogu niti ne vidimo več, zato o njih ne moremo več imeti predstav. O čem pa jih sploh lahko imamo? Za orientacijo v svetu številk so votle številke dejansko najbolj priročne. Toda s tem tvegamo, da prekletstvo številk še nas zreducira na prav tako votle številke. Če še vedno ne vidite, kako ta problem zadeva vas osebno, naredite tole: Ko se naslednjič vprašate, kateri je že danes dan, se spomnite stopiti pred zrcalo. Postavite si vprašanje še enkrat, ostro se zazrite v svoje oči in glasno dodajte: »In kdo sem že jaz?« Avtor: Nara Petrovič

Letni IFA Reading za leto 2024 https://www.altorion.si/letni-reading-2024/

Minister Maljevac dela s polno paro.. https://kajisces.si/ https://www.mladina.si/216428/prvi-minister-ki-je-odkrito-gej/?fbclid=IwAR1tLBIWv2yT8ubeBsUzOdbdb9J_RnUXwTXev975tt0c26_ITbFqZCSIbY8

Gerald Fanderl: "Zadnja res velika ledena doba se je končala pred približno 9000 leti. Nato so se v približno 1000-letnih korakih izmenjevala hladna in topla obdobja v razmeroma majhnih korakih, dokler pred približno 5500 leti ni postalo resnično dolgo in prvič res vroče, bistveno bolj vroče kot danes, nato pa se je spet zelo ohladilo. Od okoli leta 3200 do danes so se ponavljale spremembe med toplim in hladnim, pri čemer so topla obdobja trajala vse dlje. V primerjavi s prejšnjimi časi je danes še vedno bistveno hladneje, kot je bilo v najvišjih časih prejšnjih tisočletij. V preteklosti so topla obdobja imenovali podnebni optimum, danes pa prihajajočemu toplemu obdobju pravimo »konec sveta«, zato se časi in perspektive spreminjajo. Spremembe v preteklosti niso bile počasnejše ali hitrejše, ampak približno enako hitre. To, česar se danes bojimo, ni nič drugega kot normalnost na našem planetu, kot je bilo že milijone, celo milijarde let, le okoli 9000 let imamo daljše tople dobe od ledenih dob in to je dobro. Sicer bi lahko že izumrli, saj so ledene dobe veliko bolj sovražne življenju kot topla obdobja."

Naravna vera in naravno razumevanje Boga Prevod: Anita Kogelnik »Vermächtnis einer neuen MedizinTeil 2« (Zapuščina ene nove medicine, del 2) str. 441, 442, 443, 444; Znanstveniki na splošno veljajo za bolj ali manj izrazite ateiste, ker ne verjamejo v Mojzesa, Jezusa ali Mohameda. Imajo, z določeno pravico, strah pred veliko čredo nekritično verujočimi pobožnimi. Ti pobožni ljudje lahko dokažejo karkoli s katerim koli svetopisemskim verzom v skrajni nevednosti tega, v kakšnih nejasnih okoliščinah so ti svetopisemski verzi pravzaprav nastali. Toda noben resen znanstvenik ne oporeka pravemu čudežu: lahko tudi rečemo, čudežu stvarjenja: čudežu življenja. In če Stvarnika življenjskega daha ( Življenjski Dih) imenujemo Vse-oče Odin, pravzaprav nikomur ni treba karkoli "verjeti«. Tak Vse-oče bog Odin je logičen sam po sebi! Zdaj pa k čudežu stvarjenja: Nam ljudem je bilo dovoljeno prisluškovati 5-tim biološkim zakonom matere narave. Lahko rečemo tudi: Vse-Oče/Vse-Mati, Bog/Boginja "Dih življenja" ( Odin) nam je omogočil prepoznati teh 5 bioloških zakonov narave. Od kdaj obstaja teh 5 bioloških naravnih zakonov? Plod, kot imenujemo nerojenega človeka po 8. tednu nosečnosti, lahko trpi zaradi bioloških konfliktov, torej vklopi posebne programe, ki smo jih včasih imenovali bolezni. Tudi zarodek (plod v maternici do 8. tedna nosečnosti) lahko trpi zaradi takšnih konfliktov z enako konfliktno vsebino kot na primer kasneje odrasel človek: Sprva arhaični, biološki konflikti, ki jih nadzirajo stari možgani, kasneje z nadaljevanjem nosečnosti tudi mezodermalni, ki jih nadzira bela snov velikih možganov in končno tudi z ektodermalnimi biološkimi konflikti, ki jih nadzira možganska skorja. Imamo veliko praktičnih, z možganskimi CT-ji, dokumentiranih primerov pri novorojenčkih. Po 1. in 2. celični delitvi (tj. 4-celični stadij) so celice še vedno "totipotentne", to pomeni, če se 4 celice ločijo, lahko nastanejo 4 enojajčni dvojčki oz. četverčki. Po tem se začne funkcija celic določati za pozneje. Če se vrnemo k oplojeni jajčni celici, potem morajo biti načeloma vse informacije za vse posebne programe, torej za vsa vedenja (glej Vedenjske raziskave), tudi v primeru posebnih programov, shranjene v eni jajčni celici - domnevno v ureditvi DNA in RNA (deoksiribonukleinska kislina ali ribonukleinska kislina) kot tudi v ureditvi beljakovinskih aminokislin. Če vsi ljudje in živali izvajajo svoje posebne programe v skladu s temi 5-timi biološkimi naravnimi zakoni, mora, kar je povsem jasno, ta prva oplojena jajčna celica vsebovati kvazi ogromen trdi disk našega računalnika- našega organizma! Mimogrede, veliko pa tudi nakazuje na to, da tudi naše diferencirane organske celice, vsaka zase, vsebujejo celotno količino informacij vseh posebnih programov! Pracelica (primordialna celica) se pri rastlinah in živalih ne razlikuje bistveno: vse imajo značilne življenjske značilnosti, kot so presnova, energijska presnova, razmnoževanje, dednost in razvojna sposobnost, odziv na zunanje dražljaje, prilagodljivost zunanjemu okolju in praktičnost. Vse imajo proteine (beljakovine) in nukleinske kisline. Če je temu tako, potem je dejanje stvarjenja "matere narave" sestavljeno iz ustvarjanja te prve prvobitne celice, katere ustvarjanje je moralo trajati več milijonov let. Čudež je med drugim domnevno v ureditvi DNK in v tem, da smo, zelo diferencirana bitja, še vedno – že stotine milijonov let – naravnana po kodi 5-tih bioloških naravnih zakonih, ki so že realizirani in shranjeni v primordialni celici, seveda, še ne tako diferencirani v vseh barvah bioloških konfliktov, a načeloma že takrat prisotnih! Nikomur ni treba verjeti v ta čudež, je dokazljiv, očiten in ga ne zanika noben inteligenten človek. Ta čudež je čudovito jasen! Za pravi čudež stvarjenja se mi zdi to, da je mati narava s prvotnim enoceličnim organizmom očitno že dopolnila svoj celoten koncept za naslednjih stotine milijonov let. Koliko stotine milijonov let je morda trajalo, dokler ni bilo dokončano to dejanje stvaritve prvobitne celice, je še vedno velika skrivnost. Verjetno pa se je celotna evolucija, ki jo opisujemo v naših učbenikih, lahko začela šele, ko je bil izpopolnjen program pracelice. In tudi različice »pra koncepta«, kot bi rad poimenoval to stvaritev, so morale biti že vnaprej načrtovane. Kajti odcepitev od rastline oziroma razvojna bifurkacija med živalmi/človekom na eni strani in rastlinami na drugi strani se verjetno začne že pri primordialni celici, najkasneje pa vsekakor v tako imenovanem »stadiju gastrule«, v katerem se razvijejo 3. zarodne plasti (3 klični listi). In to že ob koncu 1. tedna nosečnosti, teden dni preden ženska zagotovo ve, da je noseča, ker ji je izostala menstruacija, torej teden dni po spočetju. Kajti prva celica rastline in človeka ali živali se po svoji biokemični sestavi ne razlikuje. Vedeli smo, da je v pracelici koda za razvoj živega bitja. Že to je samo po sebi izjemen čudež. To bi pomenilo, da je arhitektov načrt za hišo kodiran. A da so naravni zakoni za smiselne biološke posebne programe narave tudi vprogramirani v eno celico, to je skoraj neverjetno. A da ti posebni programi, ki so morali biti zasnovani za enocelični organizem, še danes veljajo za vsako bitje, ne glede na to, kako zapleteno je, vključno z ljudmi in še bolj pametnimi delfini, to je čudež kreacije (stvarstva). Tudi različice posebnih programov so vsaj načeloma že programirane. Z različicami mislim, na primer, na razliko v celični proliferaciji in celični atrofiji v konfliktno aktivni fazi, ki se od kličnega do kličnega lista razlikuje. Biologi in drugi naravoslovci se morajo pogosto sprijazniti z obtožbami, da so »neverniki« samo zato, ker jim je težko ali celo nemogoče verjeti v stotine verskih dogem velikih religij, ki vse tri izhajajo iz judovstva in njegovega tipičnega dogmatizma. Kaj naj počne biolog s konceptom "izvirnega greha", ki je osrednji koncept v krščanstvu in "conditio sine qua non", kar znanstveno ni mogoče preveriti. Za kristjane je nepogrešljiv, saj najprej vzpostavi »potrebo po odrešitvi«, brez katere se ne bi mogli podati v »verski posel«. Kljub temu je pravi znanstvenik običajno veliko bolj pobožen, v smislu globokega spoštovanja nad čudežem stvarstva. In zanj ni ravno - kot za kristjane - kršenje naravnih zakonov tisto, kar občuduje in do česar čuti globoko spoštovanje, ampak prav čudež, da je tako močan načrt stvarjenja vsebovan v prvi pracelici, česar si ljudje prej nismo znali predstavljati. Kakšna neumnost je verjeti, da je Stvarnik najprej ustvaril slabo, hudobno in grešno stvaritev, potem pa je vključil potrebo po popravi in žrtvoval svojega Sina za odrešitev grešnega stvarstva. To so bile verske zablode. Oče bogov Zevs, mati bogov Hera ali mati zemlja Gaja (Gä) pri Grkih ali vseoče bog Odin, mati bogov Frigga in drugi *(pri Slovencih Nikrmana: Pavel Medvešček, Iz nevidne strani neba)*, naravoslovca sploh ne motijo v njegovem občudovanju in globokem spoštovanju stvarstva, saj te predstave ne zahtevajo nobenih dogem. Razumejo se, oziroma jih mi razumemo kot božanski princip tega čudovitega stvarstva. Naravoslovca na primer ne moti, da si prvinsko božansko načelo predstavlja kot žensko, še posebej, ker je žensko načelo v naravi gotovo starejše od moškega. Na kratko: o naravnem razumevanju Boga bi lahko govorili v grškem in germanskem razumevanju Boga ali bogov in tudi v mnogih naravnih religijah *(staroverci)*. Nasprotno pa so glavne religije, ki temeljijo na Stari zavezi, zelo nenaravne. Medtem ko je bila indoevropska predstava o bogovih še povsem naravna, ki še ni poznala preloma med naravnim širjenjem znanja in vero v boga, pa je zoroastrijska staroperzijska religija razlikovanja med "dobrim" in "zlim" povzročila popoln prelom v indoevropskem konceptu Boga. Naša verstva in humanistika ter tudi medicina še danes trpijo zaradi tega. Zaradi te starozavezne ideje, ki so jo Judje prevzeli iz stare perzijske zoroastrske vere, se na primer medicina sploh ni mogla več razvijati, ker naši raziskovalci blodijo le med »dobro namernim« in »hudobnim«, česar pa v naravi preprosto ni! Kaj bi, prosim lepo, imel ta čudež stvarstva, da je v primordialni celici že programirana ne samo celotna evolucija, ampak celo 5 naravnih zakonov Germanische Heilkunde, opraviti z malignostjo ali benignostjo? Germanische Heilkunde nas bo osvobodila tudi teh lažnih zablod in nas vodila nazaj k naravni veri, naravnemu razumevanju Boga ali recimo: k naravnemu razumevanju matere narave!

CNN director secretly recorded - climate agenda "the next pandemic-like story" https://www.bitchute.com/video/WhGAK3nz3D6i/

Zemlja in kozmično sevanje (ki povzroča ohlajanje) v soodnosu s Sončevo solarno aktivnostjo (ki povzroča segrevanje) in magnetnim poljem Zemlje.. Klimatske spremembe, potresi, vulkani, sproženi s solarno aktivnostjo.. Ledene in tropske dobe na Zemlji v povezavi s Sončevimi maksimumi in minimumi aktivnosti, ki se spreminjajo ciklično po stoletjih.. https://www.youtube.com/watch?v=JxnlLZ3HKzw

" Ko pravijo, da je človek kriv za globalno segrevanje, pri temu nihče ne pove, da je ves CO2, ki ga sproducira človek s kurjenjem fosilnih goriv, predstavlja le 5 % vseh povišanj CO2 v atmosferi - ki pa ga je v zraku komaj 0,042 odstotka. CO2 je kisik rastlin in v Mezocoiku ga je bilo (to vemo iz analiz hlodovine) v ozračju 10-x več kot danes in takrat se je na Zemlji pojavil gigantizem rastlin! Tudi takrat je ves ekosistem deloval perfektno, ni drvel v samouničenje!Toda kaj bodo rekli "znanstveniki" na dejstvo, da temperature ozračja naraščajo tudi na drugih planetih našega osončja (in del ultravijolične komponente reflektirane svetlobe), kjer pa ni antropogenih izpustov CO2-ja, saj tam ni človeka in krav?Razlog za povišanje temperatur na površini planetov v našem osončju je zabeležena večja aktivnost Sonca. Ko je naša Zvezda bolj dejavna, je močnejše magnetno polje (heliosfera). Slednje odbija kakor ščit kozmične žarke ali ione in druge delce iz vesolja, ki vplivajo na formacijo naših oblakov, ki kot zaslon ščitijo Zemljo pred sončnimi žarki, ki na ekvatorju (najbolj) segrevajo oceane.(Zato poznamo direktno povezavo med sončnimi pegami in temperaturami na Zemlji).Višja temperatura oceanov pa potem v ozračje iz vode (kakor pri sodi/Coca-Coli) izpušča CO2. Izpusti CO2-ja niso vzrok globalnega segrevanja, ampak so posledica le tega.. ..." [The Kirkby team Report is in Nature 533, 521–526 (2016).https://www.nature.com/articles/nature17953 A Report on the findings of Svensmark’s team is here:https://www.labnews.co.uk/article/2025257/exploding_stars_have_a_link_to_climate_change

Nehajmo napadati ogljikov dioksid! Objavil: mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana, 08.07.2023, časopis Delo. Vesela novica: naš planet postaja bolj zelen, odkar ogljikov dioksid (CO2) raste. Če skočimo na Nasa Green Planet, najdemo satelitske posnetke in znanstvene študije o pozitivnem vplivu naraščanja CO2 za naravo, tudi v sušnih predelih, in seveda za njene prebivalce. Naši osnovnošolci vedo, zakaj. Spoznali so skrivnost življenja rastlin: fotosintezo. Rastline vdihujejo ogljikov dioksid in vodne hlape, izdihujejo pa kisik, poenostavljeno povedano. Seveda jim pri tem pomaga še sonce. Obratno pa človeštvo in živali vdihujemo kisik in izdihujemo CO2 in vodne hlape. Večja ozelenitev planeta pomeni tudi hladnejšo površino in manj sevanja toplote v zrak, kar znižuje temperaturo. Največja korist večje koncentracije CO2 je bujnejša rast rastlin za prehrano in za večjo pokritost kopnega z gozdovi. V zraku je 0,042 odstotka CO2 (420 ppmv), letno narašča za 0,0002 odstotka (2 ppmv). Od tega je prispevek človekovih izpustov zgolj 5 odstotkov (Vir: Življenje in tehnika, septembra in oktobra 2019), to je 21 ppmv. Čez sedem let (2030) bi vsega CO2 v zraku bilo 434 ppmv, do leta 2050 (obe politični, neznanstveni letnici za ukrepe proti CO2) pa 54 ppmv več, to je 474 ppmv. Kar je Zemlji in nam le v korist. Če bi se koncentracija ogljikovega dioksida teoretično v sto letih podvojila zaradi naravnih procesov, bi se navidezna temperatura planeta povečala le za 0,5 stopinje Celzija, je znanstveno utemeljil fizik Dieter Schildknecht z univerze v Bielefeldu (2020). Pravilnost izračunov so potrdile meritve s pomočjo satelitov. Tudi drugi znanstveniki so se približali temu rezultatu. Pri toplogrednem privzemanju toplote od tal pride do nasičenja. Krivulja absorpcije je logaritemska, torej položna, po Beer-Lambertovem zakonu. Človekovi izpusti pa nimajo merljivega vpliva. Zato je vsako strašenje o pregrevanju planeta zaradi človekovih izpustov ogljikovega dioksida znanstveno neosnovano in nam samo hudo draži življenje. Takoj je treba odpraviti davek na CO2, kar mora slovenska vlada zahtevati od evropske komisije. Gre za legalizirano krajo denarja. Posvetimo se raje preprečevanju onesnaževanju zraka, varčevanju z energijo ter obrambi proti vremenskim ekstremom in požarom (Kemis, Melamin, gozdovi ...). Naš planet ima dolgo zgodovino preživetja. Spremembe se po obsegu, trajanju in moči sploh ne morejo primerjati z današnjimi, ki so malenkostne. Koncentracija ogljikovega dioksida je bila tudi desetkrat večja, kot je zdaj (orjaške praprotnice, dinozavri pred več sto milijoni let). In naš planet je preživel! Paleoklimatolog David Beerling v knjigi iz leta 2017 z naslovom Kako so rastline spreminjale zgodovino Zemlje (How plants changed Earth's history) opiše vlogo rastlin v različnih obdobjih. V času ledenih dob je padla koncentracija ogljikovega dioksida na vsega 300 ppmv. Ocenjujejo, da se fotosinteza ustavi pod 200 ppmv CO2. To bi pomenilo tudi izumrtje človeka in živali. Tako zelo smo odvisni od rastlin. Optimum fotosinteze je pri 1200 ppmv, to je 0,12 odstotka CO2 v zraku. To vedo tudi pridelovalci zelenjave v rastlinjakih, ki dodajajo CO2 do okrog 1000 ppmv in povečajo pridelek tudi do 50 odstotkov, čas cvetenja pa skrajšajo za teden dni. Nesporno je, da so spremembe na Zemlji vedno bile, so in bodo. Povzroča jih narava in ne človek. To je utemeljil tudi fizik dr. Fred Singer, čigar predavanje na Institutu Jožef Stefan leta 2008 lahko poslušamo na povezavi videolectures.net (vtipkamo ime predavatelja). Svoje ugotovitve podkrepi tudi z znanstvenimi deli, ki so v gradivih IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change) – medvladnega, torej političnega foruma za podnebne spremembe. Za IPCC je značilno, da njihova navodila politikom sveta ne izhajajo iz dejstev. Politika pa izključuje ali cenzurira znanstvenike, ki dejstva objavljajo (Vir: Življenje in tehnika, september 2022). Ni enačbe med tistimi petimi odstotki naših izpustov CO2 in kakršnimi koli spremembami različnih podnebij in različnih temperatur na planetu. Karkoli smo naredili za zmanjšanje izpustov, se nikjer ne pozna in se ne bo tudi v prihodnje. Ni namreč merljivo, ker je premajhno. No, ni povsem res, najbolj se pozna pri praznjenju naših žepov in uničevanju narave, zdravja in bivalnih razmer prebivalcev, na primer z vetrnicami. Podnebna politika je zlagana in je prevara prebivalstva. Nekaj posrednih dokazov najdemo takoj: nikogar iz politike ni skrbelo večmesečno gorenje naftnih vrelcev na Bližnjem vzhodu zaradi vojn, niti puščanje metana zaradi diverzije na dva plinovoda v Severnem morju, niti vojaški izpusti, zdaj že drugo leto vojne v Ukrajini, kakor da se vse to dogaja na nekem drugem planetu. Že leta 2011 je matematik mag. Mišo Alkalaj v svoji knjigi Podnebna prevara tak naslov utemeljil z mnogimi znanstvenimi viri. Doslej se še ni pojavil pisec, ki bi napisal protiknjigo. Nobeno ministrstvo ne ugovarja tej knjigi, očitno ne sledijo znanosti, ampak zgolj pohlevno, birokratsko prenašajo politične ukaze iz evropske komisije, v škodo Slovenije. Na Zemlji delujejo ogromni, neobvladljivi sistemi, ki jih ne znamo niti napovedati, niti razložiti premikov za nazaj, niti nanje vplivati. Naš planet upravljajo sonce, oblaki, morja (70 odstotkov površine), glavni toplogredni plin voda v zraku (od 0,5 do 4 odstotke) in nekoliko še naravni CO2 v ozkem pasu absorpcije toplote do nasičenja. Namen prispevka je vzbuditi kritično mišljenje o vlogi ogljikovega dioksida v celotnem dogajanju na Zemlji. Zato povzemam dejstva, ki so plod znanstvenega dela. Brez uporabe znanstvenega dvoma, tudi v politiki, samo zavajajo ljudi. Znanost napreduje, kritične presoje so nujne ves čas, znanost ni konstanta, dejstva odločajo, ne iluzije in ne modeli, ki nimajo potrditve v dejstvih. Vojna proti ogljikovemu dioksidu je uničujoča za človeštvo in za Slovenijo.

Če se to zgodi, bo vseeno za denar in vse ostalo.. Zakaj? Ker potem bi prenehale delati tudi črpalke, ki poganjajo vodo, za hlajenje nuklearnih reaktorjev, v tisoč nuklearkah po vsem svetu! In nato bi eksplodirala vsa ta jedra, v vseh nuklearkah.. In bi nastala nuklearna zima in konec življenja za ljudi.. ...

Uncle Sam je ugotovil, da bo mogoče lažje dobil vojno proti Gazi, kot proti Rusiji. Zato pa je bila nujna medijska diverzija proti drugemu žarišču, da se neha poročati o vojni, ki jo je pravkar izgubil z Rusi, vojaško in ekonomsko. Pa še v Gazi se je mogoče uštel - bo pokazal čas. Je pa do sedaj še vsak Ameriški predsednik, ki je vojaško podprl vojno v Izraelu bil znova izvoljen, tako da otroci v gazi ne umirajo zastonj, ampak za "višji cilj".. Trump je med drugim bil "nevtraliziran" tudi zato, ker ni želel iti v vojno z Iranom. Kar bi lahko bil naslednji plan strica Samota.. Ampak šele po volitvah.. ...