jakec

Aha. Razumem pa tole: "Ni pomembno iskati odgovor o obstoju Boga in zakaj oziroma kako je bil ustvarjen svet. To je tako, kot če bi človek ranjen od puščice, zavrnil lajšanje bolečin, dokler ne bi izvedel, koliko peres je imela puščica ali kakšne barve so bili lasje človeka, ki jo je izstrelil." To je rekel Buda, ne jaz. Baje....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Vseeno pa smo ljudje razmišljujoča bitja in če že premišljujem o kakršnem koli bogu, samo premišljevanje seveda še ne pomeni verjeti, ampak zgolj dopuščati možnost, se sprašujem, kako je bil bog ustvarjen? Če je bil ustvarjen po nekom, iz nečesa, (le po kom in kako?) potem ne more biti popoln in vsemogočen, če pa je ustvaril samega sebe,(spet kako?) kakšen smisel je imel ta podvig. Kajti, če je po ustvarjenju samega sebe ustvaril še celotno vesolje in končno življenje v njem, potem to ni drugega, kot sestavljanje lego kock ali igra v peskovniku. Če pa vse obrnemo in pomislimo, da je boga ustvaril človek za svoje potrebe, potem pa gre le za zlorabo neke besede in neke ideje. Ali pa za nezaupanje v samega vase in potrebo po vodenju od nekje zgoraj.

Krst je pomemben, ker na določen način zaznamuje življenje otroka, njegovo prihodnost. S krstom hočejo starši, oziroma preko njih Cerkev, otroka,ki o tem ne more odločati, včlaniti v neko vero, grobo rečeno sekto. če mu pozneje, ko si začne ta otrok izbirati svojo pot v življenju starši to omogočijo, ga pri tem iskanju ne ovirajo, potem je v redu, krst izgubi svoj pomen, v nasprotnem primeru zna biti ovira in problem. Glede Boga pa je stvar zelo preprosta, sploh ni pomembno, ali obstaja, ali pač ne. Vse prevečkrat je izkoriščan za izgovor za vse slabo, kar se nam zgodi, ali alibi za neaktivno iskanje izhoda iz problemov, v smislu, saj on tako hoče. Vsak naj hodi svojo pot tako, da bo ljubezniv, prijazen, pripravljen pomagati, če ne more pomagati, pa naj nikomur ne škoduje. Tako bo njegovo življenje osmišljeno, vse je v nas samih, ne v drugih. Tudi če Bog je, je v nas, ne nekje izven. Saj menda nihče ne misli, da bo pogubljen, ali kako drugače kaznovan vsak, ki ne verjame v Boga. Če v življenju nikomur ne narediš hudega, tudi tebi ne more biti hudega, čeprav zanikaš obstoj Boga.

Dobro, jaz pač nisem tehnični človek....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Sem mislil, da z razmišljanjem možgane krepiš.....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Sicer pa je stvar zelo preprosta in sploh ni treba dosti razmišljat, če živiš tako, da si ljubeč in pomagaš vsem živim bitjem, če že ne moreš pomagat, pa jim vsaj ne škoduješ, potem se nimaš kaj bati in je čisto vseeno v kaj verjameš in v kaj ne in kaj se zgodi po smrti.

Jas se zavzemam za podelitev vseh zakramentov, oziroma uradni vstop v kakršno koli vero šele ob polnoletnosti, oziroma, ko je človek dovolj zrel, da lahko o tem sam odloča, ne pa po željah staršev in drugih sorodnikov, kar se sedaj redno dogaja. Prav tako sem prepričan, da lahko verujoči človek zase in svojo vero naredi največ, ko to loči od inštitucije, kajti ni verske inštitucije, ki te vere nebi zlorabljala za krepitev lastne moči ali zgolj dokazovanja smisla lastnega obstoja.

Po moje imamo vsi povezavo s prejšnjimi življenji, nekateri zavedno, nekateri nezavedno, nekateri o tem ne razmišljajo, nekateri v to ne verjamejo. Vse, kar se nam dogaja v tem življenju, je posledica prejšnjih življenj in vse kar naredimo v tem življenju, bo vplivalo na naslednje življenje. Saj to je dokaj znana trditev in bolj ko o njej razmišljam, bolj se mi zdi logična.

Zanimivo, ja. Ampak, naše življenje ima nek globlji smisel in po moje je najbolj zgrešena misel:uživati zdaj in tukaj, za vsako ceno, ker drugega ni. Lahko si privoščimo kake užitke, nikakor na škodo drugih živih bitij, ampak poslani na ta svet za uživanje pa nismo. Zanimivo je, če na ta svet ne prinesemo izkustev iz prejšnjih življenj, od kod potem inserti spominov na nekaj od prej, od kod občutki že videnega in doživetega in od kod v določenih primerih zaveden občutek, da nečesa ne smemo storiti, da se nečemu moremo za vsako ceno izogniti, ne da bi vnaprej vedeli zakaj, le to vemo, da bomo v nasprotnem primeru doživeli nesrečo. Izkustva prejšnjih življenj? Take občutke je sicer težko opisat, so pa tako intenzivni, tako globoki, da ne more iti zgolj za domišljijo. In taka,recimo podzavestna svarila in občutke, je vsekakor treba upoštevati, ker so vedno pravilni.

Zanimivo, jaz pa mislim, da reinkarnacija velja za vse in da se nivo (spoznanje, izkušnje, zavedanje) z vsakim življenjem viša, dokler ne pripelje do razsvetljenja.To se pravi, da z vsakim novim življenjem prineseš s seboj vse izkušnje in vse znanje prejšnjih življenj, v katero smer pa te bo novo življenje zaneslo, je odvisno od okolja, izobrazbe in družbe, v katero si bil s tem novim življenjem postavljen.

Mar si ljudje res moramo vedno izmišljati dneve, ki nas na nekaj opozarjajo, npr. dan spomina na naše umrle? Mar ne moremo biti z njimi povezani v duhu vsak dan, se jih spomniti vsak dan. In to kjerkoli, ne nujno na pokopališču ob njihovih grobovih. Naše pogoste misli in spomin nanje šteje, ne prižgane sveče in razkošne ikebane po grobovih.

Mogoče se danes še bolj kot ob drugih dnevih zavedamo minevanja. Citiram sedmega dalajlamo, ne glede na prepričanje in vero, se nad besedami lahko zamislimo. "Ah, obkrožali te bodo družinski prijatelji v joku, z enim očesom na tvojem bogastvu in imetju.... Naklonili ti bodo molitve, mrtvaški prt.... In odšel boš, v resnici slabo pripravljen, brez podpore, sam.... Od rojstva do zadnjega trenutka tratimo življenje za nekoristne načrte. Izgubljamo se v računih brez konca. Ko nastopi smrt, se zdrznemo. Toda prepozno....." Kelsang Gyatso 1708 - 1757 (sedmi dalajlama)

Enkrat lahko pride do odločitve, da se bodo vse verske skupnosti financirale izključno iz prispevkov svojih članov, torej bo uvedena nekakšna članarina, Potem bojo hitro začeli iskat stare krstne knjige in svoje izgubljene ovčice in takrat ne bo vseeno, ali je nekdo krščen, ali pač ne.

Sem nov na forumu, zato lep pozdrav vsem. Moje razmišljanje: etika in morala vsekakor spadata v šolski izobraževalni sistem, duhovnost pa je globoko individualna stvar vsakega posameznika, zato jo morajo otroku privzgojiti starši. Ne morem si predstavljati, kako bi ob različnih pogledih in različnih praksah duhovnosti to lahko poučevali v šolah, da nebi prišlo do zlorab, poskusov pranja možganov in podobnega. Še najbližje duhovnosti, kar bi lahko bil del izobraževalnega programa, je neko splošno znanje o vseh pomembnejših svetovnih religijah, njihovih naukih, razlikah med njimi in njihov vpliv na zgodovino. Ne vem sicer, kdo bi bil primeren za predavanje takega predmeta, sem pa prepričan, da to nebi smeli biti duhovniki, ali pripadniki drugih verskih institucij. Se pa zavedam, da žal tudi vsi starši niso sposobni vzgajati otrok v duhovnosti, saj so, npr. tako kot duhovniki, preveč zaverovani v svoj pogled duhovnosti, niso, ali celo ne želijo, v otroku vzpodbujati volje do iskanja svoje poti, jim stati ob strani pri tem iskanju, tudi v primerih, ko se ti oddaljujejo od vere svojih staršev. Zato prihaja v pogledu duhovnosti žal tudi s strani staršev do zlorab otrok. Po moje je ena takih zlorab pri kristjanih že krst. Mnogi ga jemljejo zgolj kot tradicijo, pri tem pa se premalo zavedajo, da z njim otroka vpišejo med kristjane, pripadnike neke vere in ti bodo pozneje imeli kar precejšnje probleme, če bodo iz te vere želeli uradno izstopiti. O pripadnosti neki veri, bi se po moje moral vsak odločati sam, starši ga lahko s pravilno duhovno vzgojo pri tej odločitvi le usmerjajo, za tako odločitev pa mora biti človek zrel, torej vsaj polnoleten. Zato bi morali biti vsi zakramenti, oziroma drugi obredi sprejetja neke vere, opravljeni šele pri polnoletnosti.